Ljudje si pogosto mislijo, da je obrezovanje rastlin opravek, ki je morda koristen, ni pa zares nujen. Popolnoma res je, da rastline same obrezovanja ne potrebujejo. V naravi so dolgo zadovoljno uspevale brez vrtnarja in njegovega sistematičnega rezarjenja. Resnica je, da je obrezovanje dobro za ljudi. Ker od rastlin nekaj pričakujemo. Pri vrtnicah bi radi bujno in živahno cvetoče grme, grmiče in rožne loke. Neobrezane vrtnice so zanemarjene vrtnice, ki manj in slabše cvetijo od obrezanih in ki so bolj dovzetne za rastlinske bolezni.

Z obrezovanjem želimo ohranjati živahno rast in cvetenje – zanemarjene vrtnice ostarijo (zastarajo) in se upehajo. Pravilno obrezane ne le da živahno odženejo, tudi živahno cvetijo. Z obrezovanjem odstran­jujemo okužene in kužne rastlinske dele, vzpostavljamo prezračenost in osončenost rastline in s tem podpiramo njeno zdravje. Pravilna rez rastlino tudi oblikuje: ali bo zrasla v rožni grm ali popenjavko, odločajo škarje.

Prihranite usmiljenje za ljudi in živali

Vedno znova se mi ljudje izpovedujejo, da se jim vrtnice smilijo. K vragu! Pa naj se vam smilijo, samo ne mi potem težiti, da slabo cvetijo! Odločna rez ohranja mladost in privlačnost. Kaj pomenita mladost in privlačnost, je pri vrtnicah jasno. Mlad poganjek je močan in cvetiv. Staro mora pri vrtnici stran! Stran pomeni preč. Sak! In to tako, da je čim manj nepotrebnega ostanka. Pri izrezovanju poganjkov ne puščamo štrcljev, ker niso za nič dobri.

Druga vrsta poganjkov, ki mora brez debate stran, so mrtvi in nalomljeni poganjki. Pri rastlini ni vstajanja od mrtvih. Pogan­jek, ki je pozimi počrnel, je mrtev in bo tak ostal. Poganjek, ki je zlomljen ali podolžno naklan – bo tak ostal. Pri vrtnici ne zdravimo poškodovanih udov. Za to ni ne časa ne potrebe. Ker poženejo novi, in to mladi! Tretji tip poganjkov, ki morajo stran brez premišljevanja, so tanki zakržljančki. Kar je tanjše od grafitnega svinčnika – zbogom! Isti šmorn so koralasto razrasle vejice. Stran, iz njih ne bo nikoli nič! Red je treba narediti tudi pri poganjkih, ki se drgnejo med sabo. Kateri bo ostal, odločimo mi.

In ko smo vse to postorili, je od vrtnice ostalo bolj malo. Takrat je treba vpreči pamet in preostanek narediti tako, kot zahteva tip vrtnice. Dopovejte si, da se vrtnic ne da preveč porezati. Obrezati se jih da samo narobe.

Rožni grmi

Rožni grmi so bujne vrtnice, ki niso namenjene za plakatiranje gredic, kot denimo mnogocvetnice, temveč za samostojno ali skupinsko rabo ob boku z drugimi grmovnicami. Poglavitna lastnost te skupine je raščavost. S škarjami jih ne moremo prisiliti, da bi ostale nizke. Nismo jih kupili, da bi bile visoke 70 cm, temveč 120, 150 ali 250 cm! Bolj v živo ko jih režemo, bolj v višino rinejo.

V splošnem puščamo več poganjkov in več očes. Koliko, nam bo vrtnica povedala sama, če bomo nekaj let zapored spremljali, kako se odzove na obrezovanje. Pri rož­nih grmih je še bolj kot pri grednih vrtnicah pomembno, da pazimo na smer rasti poganjkov. Tiste, ki so usmerjeni v notran­jost, izločimo. Prav tako je pomembno, da krajšamo nad poganjkom, ki kaže od grma stran. S tem spodbujamo razprto rast in zračen, torej dobro osvetljen in bolj zdrav grm.

Mnogocvetnice in velecvetnice

Floribunde in skrižane čajevke do kraja obrežemo na enak način. Vsakemu grmičku pustimo tri do pet poganjkov in na vsakem poganjku tri do pet očes. Ne se izgovarjati, da ne znate šteti do pet. Več pustimo pri močnih, krepkih rastlinah, manj pri šibkih, ki se še niso odločile, ali bi bile rade lepe ali ne. Splošno pravilo je, da manj ko pustimo, močnejši so poganjki in večji so posamezni cvetovi.

Ker od dobro porezane mnogocvetnice in velecvetnice ostane bolj malo, je treba tisto tem bolje čuvati. Vse pletje, vse gnojenje, vse okopavanje opravimo pred obrezovanjem. Mladi poganjki bodo tako krhki, da se lomijo že od ostrega pogleda, kaj šele od nemarnega sunka z motiko. V ta sklop razlage gre tudi nasvet, da z obrezovanjem ne smemo odlašati. Ko je hudih mrazov konec, takoj škarje v roke! Tako takoj, da popki še niso vzbrsteli in odgnali v poganjke, ki so v prvih tednih res močno lomljivi.

Popenjavke

Popenjavke so vrtnice, od katerih pričakujemo, da bodo zrasle dva do tri metre visoko. Pri njih ga ljudje še najbolj kronajo. Dve glavni napaki sta cecljanje in uničevanje rozg. Pod cecljanjem razumem hišniško striženje povrhu in poprek. Kar oglejte si vrtove šol in zdravstvenih domov: vse, kar tam raste, je striženo na bučo. Tako obrezovanje ne upošteva logike rasti in cvetenja, ker jih ne pozna. Drug problem so rozge: dolgi, nerazvejani, šibasti poganjki, ki rastejo iz dna rastline. Nikakor in nikoli jih ne smemo niti izrezovati niti krajšati! Rozge so prihodnost popenjavke. Kar mora ven, so staruhe: veje, ki so starejše od dveh let. Ven dosledno in čim bliže koreninam. Eno- in dvoletne veje pa obrežemo na skrajno preprost način: po vsej dolžini jim stranske poganjke prikrajšamo na dolžino sedem do deset centimetrov. Pri popenjavkah je še manj umovanja kot pri grednih vrtnicah in rožnih grmih.

Kaj pa druge?

Na vrtovih se pojavljajo še stebelne, prekrovne ter enkrat cvetoče zgodovinske vrtnice in ramblerji (prave plezalke). Obrezovanje vsake od teh skupin je nekoliko posebno. Kako se s škarjami in žagico lotimo teh, pustimo za drugo priložnost. Ker je obrezovanje bolj spretnost kot znanost, vam priporočam, da si daste pojme razjasniti in prijeme pokazati na kakšni od delavnic, ki jih vsako leto prirejamo v Arboretumu v Volčjem Potoku in v organizaciji Društva ljubiteljev vrtnic Slovenije tudi drugod po Sloveniji.