Vrtnice lahko uporabljamo tudi za rezano cvetje. V tem primeru odrežemo steblo tik nad prvim listom, ki ima razvitih pet lističev. Če potrebujemo daljša stebla, poganjek odrežemo tako, da sta na njem še dva dodat­na lista s petero lističi. Najprimernejši čas za rezanje cvetja je zgodaj zjutraj ali pozno popoldne, ko je vsebnost vode v steblih največja; tako nam bo šopek v vazi zdržal dalj časa. Sicer pa cvetove na vrtnicah odstranjujemo sproti, ko začnejo izgubljati cvetne liste. Odrežemo jih tik nad prvim petdelnim listom. To počnemo zato, da vrtnico spodbudimo k tvorbi novih poganjkov in ponovnemu cvetenju. Hkrati preprečujemo nastanek sive plesni (botritisa), ki najbolj povzroča težave v vlažnih sezonah in pri vrtnicah z bogato polnjenimi cvetovi. Na svetlih cvetnih lističih jo prepoznamo po pikicah, ki nastanejo že takrat, ko so cvetovi še napol zaprti, medtem ko je pri rdečih v tej fazi ni opaziti. Z dežjem in vetrom se bolezen z odcvetelega cveta širi na druge dele rastline. Pri užitnih in okrasnih šipkih odcvetelih cvetov ne odstranjujemo.

Sproti izrezujemo tudi vse obolele dele, listov, ki jih je napadala črna pegavost ali druge plesni, ne puščamo na tleh niti jih ne odlagamo na kompost.

Greda z vrtnicami mora biti vedno okopana in opleta. Manj ko bo pri tleh zaraščena (vlaga), bolj zdrave bodo rastline. Delno lahko rast plevela preprečimo z zastirko, ki hkrati preprečuje izsuševanje zemlje. Lesni sekanci in trava niso primerni, lahko pa uporabimo lubje ali narezano slamo. Jeseni se pod zastirko rad zadržuje voluhar. Ko vrtnice okopavamo, tega ne počnemo pregloboko, da ne bi poškodovali privrhn­jih korenin, sicer pa je priporočljivo občasno preveriti, ali je koreninski vrat vrtnice dobro zasidran v zemljo, da njeni vraščenosti ne bi škodil močnejši veter

Nikar ne pozabimo vrtnic čez poletje redno zalivati! Ker naredijo globoke korenine, moramo zemljo namočiti do pol metra globoko. Vsaki namenimo naenkrat deset litrov postane vode; v suhem poletju zalivamo celo dvakrat na teden. Izogibamo se pršenju po listih, saj s tem pripomoremo k razvoju glivičnih bolezni. Voda mora biti postana tudi zato, da je ogreta. Tako kot za druge rastline je za vrtnice šok, če jih zalivamo z mrzlo vodo iz pipe.

Dognojimo jih, potem ko prvič odcvetijo, junija. Od sredine poletja ne gnojimo več, saj bi to povzročilo prepozno rast in zimsko pozebo poganjkov. Čezmerno pognojene vrtnice, predvsem z dušičnimi gnojili, so najprej tarča uši, saj te napadajo le sočne poganjke. Z njih jih najprej odstranjujemo ročno, tako da jih pomanemo med prsti, ali z ne premočnim pršečim curkom vode. Najboljši ukrepi pred najpogostejšimi glivičnimi boleznimi, črno pegavostjo, pepelasto plesnijo in šipkovo rjo, so izbira odporne sorte, sajenje na sončno in zračno mesto ter redna oskrba. Tako lahko naredimo več kot zgolj s škropljenjem. Uporaba škropiv je smiselna kot preventiva, videza obolelih rastlin pa z njo ne bomo popravili. Za okolje manj obremenjujoča sredstva so bakrovi (črna pegavost, rja) in žveplovi pripravki (pepelasta plesen).

Poleg uši, ki jim dišijo predvsem mladi poganjki in cvetni popki, sta v tem času za cvetove najbolj nevarna hrošča lisasta minica (tudi kosmati cvetožer) in zlata minica. Nožice slednje poleg tega, da obžira pestiče, puščajo po cvetnih lističih grde rjave poškodbe, še gršo škodo pa povzroča lisasta minica, ki dobesedno obžre vse mehke dele cvetov. Ustrezajo ji predvsem toplejši kraji – najpogostejša je v Sredozemlju –, tek­nejo ji tudi druge cvetice, ker pa odrasli hrošči preživijo zimo v tleh, je pomembno, da jih, če jih vidimo, poberemo in pokončamo. Njihove samice zalegajo jajčeca v zemljo posamič, ličinke pa tam obžirajo korenine.