Plastične vrečke niso biološko razgradljive. Razpadajo od dvajset do tisoč let, dokler od njih ne ostanejo majhni delci, podobni prahu, ki se kopičijo na zemlji, v zraku in morju, prebaviti pa jih ne more nobeno živo bitje. Ekologi brez meja si zato že nekaj časa prizadevajo, da bi porabo plastičnih vrečk omejili z zakonom. Njegov temeljni cilj je spodbujati tako prodajalce kot kupce k večkratni uporabi nakupovalnih vrečk, in sicer tako, da se v poslovni proces vključi stroške, ki nastanejo v naravi zaradi onesnaževanja, ki ga povzročijo napačno odvržene nakupovalne vrečke.

Predlog zakona, ki predvideva uvedbo visokega okoljskega prispevka zanje, je prejšnji teden dočakal prvo obravnavo v državnem zboru, poslanci pa so odločanje o zakonu prestavili na eno od prihodnjih sej. Plastične vrečke deli v tri skupine. V prvi so vrečke, izdelane iz katerih koli plastičnih mas, ki skupaj predstavljajo vsaj pet odstotkov vrečke, zanje pa naj bi se obračunal okoljski prispevek v višini najmanj 50 centov. V drugi skupini so vrečke z najmanj 95-odstotno stopnjo biološke razgradljivosti, okoljski prispevek zanje bi bil najmanj 40 centov. V tretji skupini so vrečke iz tekstilnih vlaken, za katere bi plačevali najmanj 20 centov okoljskega prispevka.

Zakonska omejitev uporabe do okolja neprijaznih plastičnih vrečk se je po besedah predsednice društva Ekologi brez meja Petre Matos dobro obnesla v nekaterih državah. Na Irskem, na primer, so uvedli davek na vrečke, ki so jih trgovci brezplačno ponujali na blagajnah. Kdor jo je želel uporabljati, je moral za vsako plačati 30 centov – poraba plastičnih vrečk se je v kratkem času zmanjšala za 94 odstotkov. Na Kitajskem so njihovo porabo od leta 2008 zmanjšali za 60 odstotkov, podobno v Izraelu, Bangladešu, medtem ko so v Kaliforniji v teh dneh odločno zavrnili sprejetje zakona, ki bi prepovedal uporabo plastičnih vrečk.