Za enega vsaj tri krat pet metrov

13. 6. 2011 | Besedilo: Barbara Primc | Fotografije: arhiv podjetij

nadstrešek, zaščita, streha, konstrukcija

Časi, ko je imelo vsako gospodinjstvo samo en avto, so že zdavnaj minili. Avtomobilov imamo vedno več, v garaži pa je večinoma prostora le za enega. Hiš, ob katerih stoji vsaj en nadstrešek, je zato vedno več. To še zdaleč niso zgolj zasilne strehe, lastnikom hiš je pomembno, da se nadstrešek sklada tako z arhitekturo in videzom hiše kot z njeno okolico. Na voljo so iz različnih materialov, velik izbor oblik pa omogoča, da vsak najde različico, ki ne bo delovala kot tujek.

V zadnjih letih je največ povpraševanja po nadstreških krivljenih oblik, naj gre za minimalno ali ločno krivljene izvedbe. Klasičnih nadkritij za jeklene konjičke z ravnimi nosilci kritine pod naklonom skoraj ne gradijo več, pravi Denis Skok iz podjetja Prenova, inštalacije, razvoj Laško: »V ospredju so konzolno vpeti nadstreški, to so nadstreški s stebri samo z ene strani. Njihova prednost je, da omogočajo lažji uvoz in izvoz, pomanjkljivost pa, da ne prenesejo takšnih obremenitev snega kot klasični nadstreški, za postavitev pa so potrebna večja gradbena dela.«

V podjetju M-Kaiser najpogosteje postavljajo nadstreške, ki stojijo na štirih stebrih (nogah), z ravno enokapno ali ukrivljeno eno- ali dvokapno streho. »To so najbolj preprosti nadstreški, pri katerih niso potrebna večja gradbena dela za izdelavo temeljev, vendar niso vedno in povsod najbolj praktični. Trije, štirje ali celo več stebrov, na katerih stojijo, so namreč včasih moteči,« pravi Bojan Kaiserberger iz omenjenega podjetja in doda, da jih je mogoče tudi nasloniti ali vpeti v hišo. Njihova prednost je, da so cenovno ugodni, saj so stroški izvedbe temeljev precej manjši kot pri konzolnih oziroma enostransko vpetih.

Premajhno nadkritje ne daje zaščite

Glavna naloga nadstreška je varovati vozilo ali vozila pod seboj. Če želimo, da bo dobro opravljal svoj namen, mora biti dovolj velik, tako da na vseh straneh prekrije avtomobil za 30 do 50 centimetrov. Minimalna priporočena velikost nadstreška za en avtomobil je po besedah Denisa Skoka približno 300 x 500 centimetrov, za dva 550 x 500 centimetrov, za tri pa 800 x 500 centimetrov. Seveda so mogoče tudi manjše izvedbe, vendar se te ne bodo obnesle: avtomobil bo moker od dežja, pozimi bo imel zaledenele šipe, poleti bo po njem klestila toča.

Izbira primerne velikosti je odvisna tudi od velikosti avtomobila, predvsem pa od površine, ki jo imamo na voljo. Vsekakor velja dobro premisliti in ugotoviti, katera različica bo optimalna za prostor, ki smo mu ga odmerili. Od vrste oziroma oblike nadstreška pa je odvisna tudi priprava temeljev.

Kako pripraviti temelje

Kakor pravi Bojan Kaiserberger, konzolni ali enostransko vpeti nadstreški potrebujejo večje betonske temelje z močnejšo železno armaturo, tisti, ki stojijo na treh, štirih ali več stebrih, pa betonske točkovne temelje z minimalno armaturo. Ti so lahko manjši, saj obremenitve celotne površine nadkritja prenašajo vsi temelji hkrati. Manjše temelje kot jeklene ali lesene različice potrebujejo lažji nadstreški, na primer aluminijasti, pokriti s polikarbonatno kritino.

»Klasične nadstreške običajno montiramo na točkovni ali pasovni betonski temelj, pri čemer je velikost temelja odvisna od velikosti in zasnove nadstreška. Izvedba točkovnih temeljev za klasične izpeljanke, na primer na štirih stebrih, je manjši in zelo preprost gradbeni poseg, ki se navadno izvaja brez gradbene mehanizacije,« pravi Denis Skok. Konzolni nadstreški pa zahtevajo večji gradbeni poseg. Gradbeno jamo zaradi velikosti običajno izkopljejo s stroji, beton mora imeti močnejšo armaturo, temelji pa morajo biti veliko močnejši kot pri klasičnem nadstrešku, saj mora le ena stran temeljev prenašati vse obremenitve. Postopek je enak ne glede na to, ali smo se odločili za jekleno ali leseno konstrukcijo.

Sogovornik poudarja, da morajo biti posamezni gradniki vseh dobrih nadstrešnic dokončno izdelani in pobarvani že v delavnici, na terenu jih je treba le še sestaviti. Prednost takšne izdelave je, da traja montaža le nekaj ur oziroma največ en dan.

Če bo kritina polikarbonatna (na trgu je sicer na voljo več tipov takšne kritine, ki prepušča svetlobo in hkrati odbija UV- in IR-žarke), je lahko konstrukcija preprostejša in lažja. Masivnejša mora biti, če se odločimo za strešno opeko, saj je ta precej težja, pravi Kaiserberger in doda, da je treba pri izdelavi nadstreška s polikarbonatno kritino narediti ustrezen raster konstrukcije zaradi snežnih obremenitev. Načeloma sicer velja, da je polikarbonatna kritina zelo odporna in prenese precejšnje obremenitve. Nanjo lahko zapade več deset centimetrov snega, tudi do enega metra, pa se ne bi smelo zgoditi nič. To seveda velja le, če je kritina pravilno pričvrščena na ustrezno zgrajeno konstrukcijo in če so montažo izvedli za to usposobljeni strokovnjaki, poudarja Denis Skok.

Vroče pocinkana jeklena konstrukcija

Sodobni nadstreški so lahko izdelani iz jekla, lesa ali aluminija. Jekleni so zaščiteni na več načinov. Najmanj trajen je navaden oplesk (enkrat osnovni oplesk in dvakrat prekrivni). Drugi način zaščite jeklene konstrukcije je vroče pocinkanje, tretji in hkrati najbolj priporočljiv pa je po besedah Denisa Skoka vroče pocinkanje z dodatnim opleskom: »Vroče pocinkanje velja za najučinkovitejši način zaščite jeklenih elementov pred rjo. Zagotavlja dolgotrajno protikorozijsko zaščito in zelo dobro korozijsko odpornost v različnih okoljih, naj gre za mestno, industrijsko, obmorsko, gorsko.«

Vroče pocinkanje je postopek, pri katerem jeklene elemente pomakajo v talino cinka, ta pa se oprime površine jeklenih konstrukcijskih delov. Tisti, ki jih moti industrijski videz konstrukcije, zaščitene z vročim pocinkanjem (pocinkana površina sčasoma minimalno oksidira, dobi neenakomeren poprh), se lahko odločijo naknadni oplesk. Tako imenovani postopek dupleks dodatno zavaruje jekleno konstrukcijo pred korozijo, poleg tega ji da lepši videz.

Najboljši je lepljen les

Aluminijasto konstrukcijo lahko po besedah Bojana Kaiserbergerja zaščitimo s prašnim barvanjem, drugi način pa je eloksiranje ali anodiziranje. Gre za elektrokemični proces, pri katerem se na aluminiju ustvari debelejša oksidna plast, ki površino zaščiti in jo lahko obarva v različne odtenke.

Za lesene nadstreške je najbolj priporočljivo uporabiti konstrukcijo iz lepljenega lameliranega lesa. Če uporabimo navaden žagan les, se bodo leseni nosilci prej ali slej začeli zvijati, lahko celo popokajo, posledica tega pa so poškodbe konstrukcije in tudi kritine na nadstrešku, opozarja Skok. Lepljeni les sestavljajo lamele lesa, ki so za konstrukcijsko uporabo ploskovno zlepljene z lepili. Ta so trdna in trajna, odporna proti vodi, vlagi, temperaturnim nihanjem in biološkim dejavnikom.

Za lepljene lamelirane lesene konstrukcije se najpogosteje uporablja smrekov les, ki ga je treba najprej razžagati in posušiti. Sledi postopek obdelave, lepljenja in stiskanja posameznih gradnikov konstrukcije. »Debelina posamezne lamele je odvisna od tipa in velikosti konstrukcije, ponavadi znaša med 15 in 35 milimetri,« pravi sogovornik. Pri izvedbah iz lepljenega lesa je nevarnost, da bi se kritina poškodovala zaradi zvijanja ali pokanja konstrukcije, zelo majhna. Laminirana lesena konstrukcija po postavitvi bistveno ne spreminja oblike in ne poka kot običajno žagan les. Seveda pa tudi lepljeni les potrebuje zaščito, opozori Bojan Kaiserberger. Priporočeno je nanesti temeljni osnovni premaz in dva sloja zaščitnega premaza, odpornega proti ultravijoličnim žarkom in vodi.

Nadstreški, ki se držijo hiše

Od prostora pred hišo je odvisno, kam oziroma kje na dvorišču bomo postavili nadstrešek. Nemalokrat ne gre drugače, kakor da se nadstrešek na eni strani drži hiše. V tem primeru moramo biti pozorni na več stvari. Manjši nadstrešek lahko po Skokovih besedah montiramo tudi neposredno na fasado, brez stebrov. Če je fasada izolirana, je treba v izolacijski sloj namestiti distančne tulce. »Če gre za večji nadstrešek, pa je treba še pred izdelavo fasade na zid namestiti nosilne konzole. Te morajo biti izolirane, da ne nastane toplotni most,« poudari sogovornik.

Jeklene konzole nato prekrijejo z izolacijo, okrog njih pa mojstri izdelajo zaključni sloj fasade. Na koncu iz fasade gledajo le manjša sedala, na katera naknadno pričvrstijo še konstrukcijo nadstreška. Če gradimo večji nadstrešek ali konzol nismo namestili na steno objekta pred izvedbo fasade, potrebujemo ob steni podporne stebre. Enako velja, če je hiša montažna in nadstreška ne moremo obesiti na steno.

Kakor pravi Skok, se v vseh primerih stik stavbe in nadstreška obdela enako, in sicer se zatesni s silikonskim kitom. Na to je treba namestiti še samolepilni butilni trak z aluminijastim slojem, na koncu pa lahko (ni nujno) nad vse skupaj namestimo še stensko obrobo. Bojan Kaiserberger opozori, da je treba imeti v mislih tudi možnost zatekanja padavinskih voda s strehe nadstreška na fasado, kar bo rešila namestitev ustrezne odkapne pločevine.

 

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE