Kje smo najbolj ranljivi in kaj narediti, da se čim prej odmaknemo z nevarnega roba, je v pogovoru razmišljal Andrej Simončič, direktor Kmetijskega inštituta Slovenije.

»Podatki nam gotovo neusmiljeno kažejo, da gremo nazaj, kar zadeva samooskrbo. Vzrokov je kar nekaj in precej pojasni zadnji statistični popis. V zadnjih desetih letih nismo kaj dosti povečali velikosti kmetij, s 5,1 hektara le na 6,5 hektara. Gerkov (grafičnih enot rabe kmetijskih gospodarstev op. p.) imamo več kot deset na kmetijo, kmetov imamo še vedno 75.000. Za primerjavo, Danci imajo 2,5 milijona hektarov zemlje in približno 10.000 kmetov, pa je to zanje še vedno preveč, ker niso konkurenčni.«

Želimo si povečati samooskrbo z krušnim žitom, kjer Slovenija nikoli ni bila samooskrbna, a je znala pridelati 30 in celo 40 odstotkov več tržne pšenice, kot je pridela danes.

Lepo se sicer sliši imeti samooskrbo na vseh področjih čim bliže sto odstotkom, ampak z razpoložljivimi kmetijskimi zemljišči mislim, da ni smiselno tako razmišljati. Postaviti je treba prioritete, ki morajo temeljiti na izračunih ali pa vsaj na naravnih danostih. Tudi če pogledamo starostno ali izobrazbeno strukturo v kmetijstvu, se potrdi tisto, kar kaže statistika. Evropa nam pri tem z odprtim trgom prav gotovo ni kaj dosti pomagala. Po zadnjih izračunih, predvsem za leti 2009 in 2010, ki kažejo, da so se stroški bistveno bolj zvišali kot cene pridelkov, je to še bolj jasno. Je pa res, da v zadnjih letih tega nismo ne vem koliko občutili zaradi znanih subvencij in vsakoletnega povečevanja njihovega deleža, ki je izničil oz. zmanjševal to neskladje. Ampak tudi to se je zdaj ustavilo. Verjetno bomo v prihodnje še manj konkurenčni, če ne bomo znali bistveno bolj zagovarjati tako imenovane nadstandardne pridelave.

Kmetijske površine naj bi ohranili za pridelavo hrane, za kar naj bi poskrbeli z zakonom o kmetijskih zemljiščih. Tudi najboljša zemljišča se še naprej pozidavajo. Kako zmanjšati ta davek na razdrobljenost in odločanje v lokalnih okoljih?

Za samooskrbo bo treba delati predvsem na tem. Drugo, kjer bi lahko največ naredili, pa je povečati pridelek. Pri žitih za 26 odstotkov zaostajamo za sedemindvajseterico držav EU, za petnajsterico starih članic celo za 37 odstotkov. Če bi prišli na povprečje EU, bi lahko samooskrbo z žiti precej zvišali.

Koliko pšenice bi lahko pridelali?

Kar se tiče hektarjev, ne verjamem, da si Slovenija lahko privošči bistveno več žita. Zato, ker na ekonomijo obsega ne moremo računati, imamo le tri, štiri, pet tisoč kmetov, ki so sposobni obdelati teh 170.000 hektarov poljedelskih površin in še 25.000 hektarov trajnih nasadov. Za pšenico oz. žita imamo približno 60.000 hektarov. Glede na kolobar, rodovitnost in tudi razmere, kakršne so v Sloveniji, na več najbrž ni mogoče računati. Ne vem, če je smiselno vlagati in računati na večjo pridelavo. Ker moramo preprosto gledati, da učinkovito izkoristimo te površine. Po drugi strani pa tudi ne moremo s 75.000 kmeti pridelovati pšenico, ker to preprosto ne gre. Kakorkoli vzamemo, zmanjka zemlje.

Lahko sedanja kriza v hmeljarstvu kaj pojasni?

O tem bi se dalo marsikaj povedati, mislim pa, da je večina krivde pri kmetih in na zadružništvu, da tu ni veliko skupnega s svetovno krizo v hmeljarstvu. Dokler ne spoštuješ pogodb pri ceni 6 do 7 evrov in prodajaš po 30, težko pričakuješ, da boš izsilil možnost za prodajo po 6 ali 7 evrov, ko je cena en evro.

Torej prosti strelci, kot so pri mleku?

Še bistveno bolj, ker pri mleku je še kljub vsemu več možnosti za prodajo. Pri hmelju so samo dva ali trije veliki igralci, vsi drugi so mali preprodajalci.

Ki so si naredili medvedjo uslugo tudi z dokupovanjem slabšega hmelja in mešanjem z dobrim slo venskim?

Tudi, ampak zdaj gre zato, da trg ni več tako zelo odvisen od letnega pridelka, ali pa dvoletnega. Hmelj je zdaj v konzervi kot kompot, ki čaka. Torej te lahko tudi trgovci zdaj izsiljujejo oz. te držijo na hladnem, če si preveč požrešen.

Celoten intervju  si lahko preberete v ponedeljkovi tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si!