Oljka na vrtu: Skromnemu drevesu godi tudi ljubiteljska roka

21. 10. 2012 | Besedilo: Irena Vrhovnik | Fotografije: Irena Vrhovnik

oljke, oljčno olje, obiranje oljk

Zimzeleno drevo oljke je dolgoživo in slikovito, zato je pogost vir navdiha slikarjem in pesnikom. Ljubiteljev oljk je iz leta v leto več. Prijetno delo, bivanje in sprostitev v naravi je del zdravega načina življenja. Obiranje je tudi priložnost za prijetno druženje. V veliko veselje so oljkarju pridelano olje in vložene oljke – darilo narave za zdravje in užitek. Skromna oljka je za ljubitelje zelo primerna tudi zato, ker marsikatero napako pri gojenju lahko popravimo. Da svojemu ljubljenemu drevesu ne bi prizadejali preveč hudega, je pomembno upoštevati njegove značilnosti.

V Sloveniji uspeva oljka v slovenski Istri, Brdih in na Goriškem. Smo na skrajnem severnem območju pridelovanja, zato moramo skrbno izbirati ugodne mikrolokacije, kjer še dovolj dobro uspeva. Najbolj ugodne razmere so v ožjem obalnem pasu. Tu oljka raste na legah, ki so dvignjene nad dolino (doline so prehladne) do nadmorske višine 250 metrov, izjemoma 300 metrov. Najbolj ji ustrezajo južne in jugozahodne lege, manj vzhodne, predvsem zaradi močne burje. Samo v zelo ozkem pasu ob morju uspeva tudi na dovolj osončenih severnih legah. Z oddaljenostjo od morja se vpliv blage sredozemske klime zmanjšuje, zato je tam treba še skrbneje izbrati zaščiteno sončno rastišče. V Brdih in na Goriškem so primerne le mikroklimatsko najugodnejše lege.

Ljubitelji lahko oljko posadijo tudi ob hišah, kjer je mikroklima ugodnejša. Na dobro osvetljenih, zračnih legah vse sorte dobro uspevajo in zaščita proti boleznim običajno ni potrebna. Na prenizkih vlažnih legah je visoka relativna vlaga zraka, ki omogoči razvoj bolezni: pavje oko, sivo oljkovo pegavost in oljčnega raka. Največ težav je zaradi pavjega očesa, zato sadimo na takih legah odporne sorte, kot so leccino, maurino in leccio di corno.

Tla

Oljka je glede tal prilagodljiva in uspeva tudi v zelo skeletnih tleh, ki so za večino drugih sadnih vrst prerevna. Najbolje raste v zračnih, rahlih tleh nevtralne do rahlo kisle reakcije. Ni občutljiva na višje vrednosti kalcija, ki so pri nas zelo pogoste. Kalcij povečuje odpornost proti mrazu in kakovost olja. Pretežka tla zanjo niso primerna. Zelo je občutljiva na zastajanje vode, zato je treba urediti odvodnjavanje.

Biotska pestrost

Za vzdrževanje naravnega ravnovesja je zelo pomembna biotska pestrost. Ohranimo čim večjo pestrost samonikle vegetacije in zasadimo pestro paleto kulturnih rastlin. Te dajejo hrano in zavetje številnim živalim. Za oljkarju koristne živali so pomembne cvetoče rastline: kobulnice (rman, koromač ...), slak, mirta, lepljivi oman, kapre, fige in žižola. Pomembno je tudi ustvarjanje različnih biotopov s suhozidi, kupi kamenja, vodnimi površinami ... Koristne ptice privabljamo s ptičjimi hišicami, sajenjem rastlin za njihovo prehranjevanje in zimskim krmljenjem. Od kulturnih rastlin lahko pod mlade oljke posadimo nižje vrtnine, kot so solatnice, čebulnice, nizki fižol, grah ... Površino brežin lahko zasadimo z različnimi trajnicami: artičoke, divji šparglji, rožmarin, žajbelj, sivka, v suhozide sadimo kapre.

Izbor podlage in sorte

Smo na skrajnem severnem območju možnosti pridelave oljk, kjer so pozebe veliko tveganje. Zaradi tega se bolj priporočajo sadike, vzgojene s potaknjenci, ker pri hudi pozebi ni potrebno ponovno cepljenje. Le pri sorti istrska belica priporočamo sadiko, cepljeno na sejanec ali še bolje na sorto črnica, ker na večini talnih tipov hitreje zarodi in je manj občutljiva na sušo. Da bi se izognili težavam s precepljanjem ob hudi pozebi, izbiramo nizko cepljene sadike in jih sadimo tako, da je cepljeno mesto v zemlji.

Izberemo sorte, ki so prilagojene našemu podnebju, predvsem sorte za olje, ki so odpornejše proti mrazu. Sorte za vlaganje potrebujejo za dobro rodnost toplejše podnebje. Vse so zelo občutljive na oljčno muho.

V sadnem izboru za Slovenijo se priporočajo tudi sorte oljk. Na seznam A so uvrščene sorte, ki se priporočajo za širjenje v večjem obsegu in jih opazujemo že več let. Na seznamu B so sorte, ki so perspektivne, vendar z njimi še nimamo dovolj izkušenj ali pa so izrazito lokalnega značaja. Izbira primernih sort, ki so manj občutljive na bolezni in škodljivce, je zelo pomembna, saj tako zelo zmanjšamo potrebo po ukrepih, s tem pa tudi onesnaževanje in stroške.

Za lege z večjo zračno vlago (nizke, premalo osvetljene, zaprte lege) ne priporočamo sort, ki so občutljive na pavje oko, kot so istr­ska belica, oblica, buga. Prav tako ne priporočamo sort, dovzetnih za oljčnega raka, kot je frantoio. Sorte, občutljive na oljčno muho (sorte za vlaganje, istrska belica), so primernejše za višje ležeče lege, kjer je te škodljivke manj.

Razdalje sajenja

Oljka potrebuje veliko svetlobe, zato ji namenimo dovolj prostora, da bo lahko razvila krošnjo premera vsaj pet metrov. Priporočamo medvrstno razdaljo šest metrov (vsaj od pet do sedem metrov), razdaljo v vrsti pa od pet do šest metrov. Izjema so sorte s šibko rastjo, kot je arbequina, za katero zadostuje prostor za krošnjo premera tri do štiri metre.

Rez

Z rezjo krošnjo v mladostnem obdobju oblikujemo, v rodnem obdobju pa vzdržujemo ravnotežje med rastjo in rodnostjo. Krošnje dobro osvetlimo in jih naredimo zračne. Tako zmanjšamo pojav bolezni (pavje oko, siva oljkova pegavost, oljkov rak) in nekaterih škodljivcev (kapar).

Rez je zelo pomemben ukrep, s katerim lahko precej omilimo prizadetost zaradi suše. Na plitkih tleh in suši izpostavljenih legah drevesa močneje porežemo. Ker suše ne moremo predvideti, porežemo v rodnih nasadih vsaj 20–30 odstotkov vej pri sorti istrska belica in vsaj 30–50 odstotkov pri drugih sortah, ki potrebujejo močnejšo rez (pendolino, maurino, leccio del corno, leccione, leccino ...). Mladih, še nerodnih dreves istrske belice na potaknjencih ne režemo ali pa le minimalno. Preveč porezana drevesa istrske belice na potaknjencih pozneje zarodijo. K zgodnejši rodnosti jo spodbudimo le z malo rezi in prsteničenjem. Priporočamo kotlasto gojitveno obliko.

Gnojenje in obdelava tal

Pred sajenjem oljk tla globoko obdelamo na meter globine. Izkopljemo čim večjo sadilno jamo, najbolje pa je, da celotno površino prekopljemo. Tla obogatimo s humusom.

Globoka obdelava zelo poveča zmogljivost tal za vodo. Nemotena rast korenin v globino oljkam omogoča, da se oskrbijo z vodo tudi iz večje globine. Zmogljivost tal za vodo poveča tudi humus v njih.

Z gnojenjem izboljšujemo rodovitnost tal. Rastlinam poskušamo dati tista hranila, ki jih potrebujejo za svojo rast in razvoj in jih v tleh primanjkuje. Podatke o preskrbljenosti tal s hranili dobimo na podlagi analize tal. Na rast in rodnost pa ne vpliva le količina hranil. Odločilnega pomena so njihova dostopnost in pogoji za rast korenin. V rahlih, zračnih tleh z dovolj humusa je rast korenin dobra, dostopnost hranil pa veliko boljša. Zato zelo priporočamo organsko gnojenje (kompost, star hlevski gnoj, briketirana organska gnojila ...), zastirke in trajno ozelenitev tal. Mlade oljke bodo močneje rasle, če spomladi tla plitko obdelamo ali zastremo z zastirko, da ni konkurence s pleveli. Humus v tleh povečuje biološko aktivnost tal. Nikoli pa ne smemo gnojiti s svežim hlevskim gnojem, ker oljke potem jeseni rastejo prebujno, take pa so veliko bolj občutljive na nizke zimske temperature. Rastline so v biološko aktivnih tleh z dovolj humusa bolj vitalne in manj dovzetne za bolezni.

Bolezni in škodljivci

Oljka ima le malo bolezni in škodljivcev, ki so gospodarsko pomembni. Na zračnih legah bolezni običajno ni in škropljenje ni potrebno. Le v deževnih letih priporočamo škropljenje proti bolezni pavje oko z bakrenimi pripravki marca ali aprila (po rezi) in konec avgusta. Na vlažnih legah je to treba opraviti preventivno in še dodatno ukrepati po obiranju. Če so temperature nad šest stopinj Celzija vsaj še tri dni po škropljenju, lahko škropimo z bakrenimi pripravki, pri nižjih temperaturah pa uporabimo pripravek na osnovi dodina. Pavje oko se pojavlja le na občutljivih sortah istrska belica, buga, oblica. Isti pripravki delujejo tudi na bolezen siva oljkova pegavost, ki se lahko pojavi vseh sortah. Močan napad bolezni pavje oko povzroči odpadanje listov (predvsem v spodnjem delu krošnje), pri sivi oljkovi pegavosti predčasno odpadejo stari listi.

Najpomembnejša škodljivka je oljčna muha. Od julija naprej spremljamo njen let na rumenih ploščah ali še bolje na feromonskih vabah. Ko se pojavi, ukrepamo tako, da poškropimo le 10 odstotkov krošnje s pripravkom spinosad z atraktantom (GF 120). Porabimo le približno deciliter škropilne brozge na odraslo drevo.

V sušnih letih z vročimi poletji je škodljivke manj in se lahko pojavi šele septembra, v bolj vlažnih letih z zmernimi poletnimi temperaturami pa je potrebno pogosto ukrepanje, navadno od začetka avgusta, lahko pa nas preseneti že julija.

Obiranje

Samo zdravi, nepoškodovani plodovi, ki so pravočasno obrani in čim prej predelani, lahko dajo olje vrhunske kakovosti. Pri obarvanih sortah začnemo obirati, ko je povrhnjica pri več kot polovici plodov v celoti obarvana. Za vrhunsko kakovost olja po možnosti delo končamo do takrat, ko je povrhnjica pri večini plodov obarvana in se začenja barvati tudi meso – največ polovica plodov je obarvana do polovice mesa. Bolj zrele oljke dajo olje z manjšo obstojnostjo. Istrsko belico obiramo, ko se plodovi obarvajo rumenozeleno in je meso ob stiskanju mehko in kašasto, koščica pa se lepo loči od njega. Ker nizke temperature negativno vplivajo na kakovost, obiranje načrtujemo pred ohladitvijo.

Plodove obiramo z dreves tako, da jih čim manj poškodujemo. Lahko uporabimo balige (obiralne vreče) ali pa razgrnemo mreže pod drevo in plodove osmukamo ročno ali z grabljicami. Plodov, ki so sami popadali na tla, ne pobiramo. Običajno so črvivi, na tleh hitro plesnijo, navzamejo se tudi vonja po zemlji. Vonj po plesnobi, zemlji in črvivosti se pozna tudi v olju. Taki plodovi zelo poslabšajo kakovost olja, četudi jih dodamo zdravim oljkam le v manjši količini. Pridelek čim prej peljemo v predelavo. Za krajši čas ga shranimo v zračne zaboje. Vreče niso primerne za shranjevanje in transport, ker se plodovi poškodujejo.

Za prevzem olja v oljarni pripravimo čisto posodo. Posoda za olje naj bo iz nerjavnega jekla ali steklena (mora biti v temi) in naj bo vedno polna (shranjevanje kot pri vinu s čim manjšo prisotnostjo zraka). Temperatura prostora naj bo od 12 do 18 stopinj Celzija.
 

----

Sorte za predelavo v olje:

Seznam A: Istrska belica, Leccino

Seznam B: Frantoio, Maurino, Pendolino, Črnica, Leccione, Oblica, Cipresino, Buga, Lecco di corno, Arbequina, Coratina, Grinjan, Moraiolo.

Sorte za predelavo v olje in za vlaganje:

Seznam B: Picholine, Itrana

Sorte za vlaganje:

Seznam B: Ascolana tenera, Santa caterina, Štorta, Mata

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE