16. 2. 2015 | Besedilo: Ba. P./STA
Počasni koraki ekološkega kmetovanja
16. 2. 2015 | Besedilo: Ba. P./STA
Slovenija ne izpolnjuje načrtov, ki si jih je zastavila na področju ekološke pridelave živil – do letos bi se moralo v skladu z zastavljenimi cilji z ekološko pridelavo ukvarjati že 15 odstotkov vseh kmetij, a je bil ta delež po podatkih iz leta 2013 takrat le 4,1-odstoten. Pri tem ni nepomemben podatek, da slovenski potrošniki vse pogosteje posegamo po ekološko pridelanih živilih.
Po podatkih kmetijskega ministrstva je bilo leta 2013 v Sloveniji v ekološko kmetovanje vključenih 3049 kmetij z 38.665 hektarji, ki predstavljajo 8,4 odstotka vseh slovenskih kmetijskih obdelovalnih površin. Večina kmetij še vedno ukvarja z živinorejo. Po besedah predstojnice oddelka za ekološko kmetijstvo na mariborski kmetijski fakulteti Martine Bavec je povprečna velikost ekološke kmetije 12,7 hektarja, kar je (podobno kot v večini evropskih držav) skoraj dvakrat večja površina od drugih slovenskih kmetij.
Po njenem mnenju skrb vzbujajo podatki o dosedanjem prepočasnem razvoju tovrstnega kmetovanja v Sloveniji. Po prvotnih načrtih bi namreč moralo biti do letošnjega leta v ekološko kmetovanje, če bi želeli doseči načrtovani 15-odstotni delež, vključenih že okrog 15.000 kmetij oziroma okoli 96.000 hektarjev površin.
Zdaj že novi cilji predvidevajo najmanj 55.000 hektarjev oziroma 12 odstotkov vseh obdelovalnih površin do leta 2020. Sosednja Avstrija je na tem področju precej pred Slovenijo, saj je 16 odstotkov kmetij in petino vseh površin presegla že leta 2010. Če bi želeli doseči zastavljeni cilj, bi morali do leta 2020 letno v okviru novega programa razvoja podeželja nameniti precej več denarja kot doslej, približno 16,5 milijona evrov, kar skupaj nanese skoraj sto milijonov. Da bi se približali sedanjemu odstotku Avstrije, bi potrebovali kar 180 milijonov evrov.
Da je ekološko kmetovanje za Slovenijo prava usmeritev in ustreza vsem izzivom EU, Bavčeva ne dvomi. Takšna dejavnost namreč lahko pomeni zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, znižuje vsebnost nitratov in pesticidov v podtalnici in skrbi za biološko raznovrstnost, zato je zlasti na vodovarstvenih območjih to praktično edina rešitev.
Hkrati ekološko kmetovanje zagotavlja visoko notranjo kakovost živil in kmetovalcem omogoča višjo dodano vrednost. Ekološko kmetovanje je prav tako deležno višjih okoljskih plačil, ne nazadnje se povečujeta tudi potrošnja in promet s tovrstnimi živili.
Po besedah ekološkega kmetovalca Boštjana Kosca je tovrstno kmetovanje v aktualni finančni perspektivi priložnost za slovenske kmete, ki morajo dobro premisliti in poiskati svoje priložnosti. Pri tem pričakuje dobro sodelovanje z različnimi strokovnimi službami, podpornimi združenji, dobavitelji semen in podobno, pomembno je tudi povezovanje med kmeti. Program razvoja premoženja po njegovem mnenju ni slabo zastavljen za ekološke kmetije, a ima nekaj zank, v katere se ne bi smeli ujeti. Smernice je sicer dala EU, a je pomembno tudi, da ima kmetija začrtano lastno vizijo. »Pomembno je vedeti, kaj pričakuje trg in kaj lahko na njem prodamo,« je poudaril kmetovalec iz Prlekije in dodal, da ekološko kmetijstvo ni privilegirano, kar je po eni strani tudi prav, saj morajo ekološki kmetje dokazati, da so sposobni biti po finančnih, podnebnih in drugih merilih boljši od konvencionalnih kmetov. Če jim to uspe, bodo tudi na trgu svoj pridelek lažje prodali, kar bi po besedah Kosca pomenilo dvojno zmago.