Po mnenju agrarnega ekonomista dr. Aleša Kuharja, ki se v Sloveniji najbolj poglobljeno ukvarja z možnostmi, da bi več hrane za lastne potrebe pridelali znotraj države, se delež ne more na hitro povečati. To se bo zgodilo le, če se bodo potrošniki naučili prepoznavati kakovost že od mladih nog, z vzgojo od šole naprej, seveda pod pogojem, da bodo domače kmetijstvo in predelovalci ponujali kakovostno hrano.

Razvojni center Srca Slovenije si v občinah osrednjeslovenske regije ne prizadeva le za razvoj podeželja na področju lokalne samopreskrbe s hrano, temveč tudi podjetništva, turizma in trajnostnega energetskega razvoja. Organiziran je projektno, kar pomeni, da za svoje razvojne zamisli, prilagojene potrebam ljudi, kandidira za denar evropskih skladov, nam je povedala njegova vodja Alek­sandra Gradišek. Pri lokalni samopreskrbi s hrano imata pomembno vlogo konzorcij enajstih zainteresiranih šol in vrtcev na njihovem območju in zadruga Jarina. Strokovnjaki centra v dogovoru z ravnatelji skupaj z učitelji pripravljajo učne vsebine, ki poudarjajo pomen pridelave hrane, kmetijstva, čebel itd., odvisno od starosti otrok, jim približajo delo kmetov iz okolice, poleg tega organizatorjem šolske prehrane predstavijo možnosti, kako bi lahko šole v okviru javnih razpisov vsaj del potrebnih živil kupile od registriranih pridelovalcev iz okolice.

Vloga zadruge Jarina, ki deluje že od leta 2008, je povezovanje kmetov in preskrba javnih zavodov s hrano, ki jo dobavijo od njih. Poleg šol in vrtcev oskrbujejo tudi domove za ostarele, skupni nastop pa jim omogoči, da s potrebnimi količinami ali naborom živil zadostijo pogojem javnih razpisov. V zadrugo je zdaj povezano že 100 pridelovalcev in predelovalcev hrane, ki oskrbujejo več kot 60 javnih zavodov in jim dostavijo okoli 50 ton svežih pridelkov na leto. Zadruga organizira tudi prodajo zabojčkov sadja in zelenjave občanom, vzpostavila je sobotno oskrbo z domačimi kmetijskimi pridelki na tržnici v Ivančni Gorici, v kateri redno sodeluje že 20 kmetov, mobilne stojnice z lokalno hrano v zasavskih in nekaterih drugih krajih. »Na začetku je bilo v Jarino vključenih osem kmetov in še njih smo morali prositi, zdaj jih je sto. Veliko poživitev prinaša tudi generacijska sprememba na kmetijah. Zdaj ko je služb manj, se mladi podjetneje vključujejo v delo, ležijo jim promocija, internet ...« pravi Aleksandra Gradišek.

Na območju sedmih občin, ki jih povezuje center, je približno 3500 malih, nepovezanih kmetij, raztresenih po hribovitem, za intenzivno kmetovanje neprimernem terenu, pove. Takšnih, ki imajo tržni potencial, posebno če bi sejale in sadile načrtno, da bi se lahko vnaprej obvezale za določene količine, je po njihovem desetina. Večina jih še vedno pošilja na trg le presežke, tisti, ki so se pridelave in potem predelave (npr. sirarstva, mlinarskih in pekovskih izdelkov, vlaganja sadja in zelenjave) lotili načrtneje, pa praviloma prodajo vse. »Eden najlepših dokazov, da se razmere spreminjajo, je ozračje, povezovanje med kmeti in kupci in povpraševanje, ki večinoma presega količine, ponujene na sobotnih tržnicah v Ivančni Gorici.«

Podobna zaveza se je razvila na skupinskih vrtovih Srca Slovenije v Dolu pri Ljubljani. Na svoji njivi jih je, skupaj z infrastrukturo, uredil Marko Vode in jih za zdaj oddal 21 vrtičkarjem, ki nimajo svoje zemlje.

Malo počasneje se razmere spreminjajo v šolski in vrtčevski prehrani, kjer so pri dobavah prek javnih razpisov še vedno odločilne najnižje cene. Blago velikih dobaviteljev je pogosto iz uvoza. »Resnici na ljubo so vodstva šol in vrtcev najbolj odprta za naše predstavitve drugačnih možnosti novembra, v času tradicionalnega slovenskega zajtrka, ki ga je država en dan na leto uvedla na vseh šolah v Sloveniji, da bi med otroki izboljšala zavedanje o pomenu domače pridelave in pridelkov, vodstva šol pa spodbudila, da v okviru razpisov naročajo v lokalnem okolju pridelano hrano,« pravi dr. Monika Cvetkov, agronomka, ki je v centru odgovorna za dejavnosti v okviru konzorcija šol in druge projekte lokalne samopreskrbe. Delež domačih živil je še vedno majhen, predvsem naročajo sezonsko sadje, kislo zelje, repo, rdečo peso, med in orehe, obstojnejša živila, saj šole nimajo skladišč. »Organizatorji šolske prehrane nam na posvetih povedo, da predvsem v višjih razredih primanjkuje tematik o kulturi prehranjevanja, veliko hrane se zavrže. Morda se nam zdi presenetljivo, vendar je po njihovih besedah bistveno, da otroci nove okuse najprej spoznajo in se nanje počasi navadijo. Pogosto se pokaže, da so šolarji pri predelanih živilih navajeni standardnih, uniformiranih okusov velikih dobaviteljev in drugačno hrano pustijo. Zato mislim, da bi morali biti dnevi lokalno pridelane hrane pogostejši, vsaj enkrat na mesec, in pospremljeni s primerno razlago o razlikah in prednostih.

Zanimive so tudi izkušnje Monike Cvetkov s prebivalci z območja Ivančne Gorice, Zagorja, Litije in Mengša, med katerimi so želeli s predavanji spodbuditi ekološko pridelavo. »Razen nekaj kmetov iz Ivančne Gorice in Litije je bila večina udeležencev vrtičkarjev, sem pa povsod razbrala podoben vzorec, kaj ljudi najbolj motivira za spremembo – izkušnje drugih pridelovalcev, da je nekaj mogoče, iz prve roke.«