Ljubiteljski pridelovalci si večinoma omislijo neogrevane rastlinjake, katerih konstrukcija in material omogočata, da so postavljeni vse leto. Cevni sistem za ogrevanje ali kapljično namakanje je mogoče vanje napeljati poz­neje. O najpomembnejših merilih za izbiro rastlinjaka, materialih in njihovih vplivih na ceno smo se pogovarjali s tremi ponudniki, ki izdelavo prilagodijo potrebam naročnikom, strokovnjakinja za pridelavo vrtnin pa je opozorila na posebnosti obdelave tal v zavarovanem prostoru.

Pred odločitvijo za rastlinjak moramo dobro premisliti, za kaj ga bomo uporabljali, v katerem obdobju, koliko zelenjave bi radi pridelali v njem ter kakšna oblika in velikost bosta ustrezali terenu in okolju. Konstrukcijsko trden rastlinjak je dolgoročna naložba, za desetletje ali čas ene generacije, zato ga ni smiselno vsakih nekaj let povečevati. Slišati je samo po sebi umevno, a se po izkušnjah sogovornikov veliko naročnikov glede velikosti odloči bolj na pamet. Po besedah Borisa Valenčiča iz ljubljanskega podjetja RAR Novi je za štiričlansko družino, ki želi tako pridelati vsaj osnovno zelenjavo, potrebnih najmanj 24 m2 površine.

Konstrukcija in oblika

Nosilna konstrukcija rastlinjaka je lahko lesena, iz UV-obstojnih plastičnih profilov, železnih in jeklenih vroče pocinkanih cevi ali aluminijasta. »Lesena potrebuje več vzdrževanja, plastična ima nekoliko krajšo življenjsko dobo kot kovinske, pocinkane jeklene in železne konstrukcije ni treba vzdrževati. Slednje velja tudi za aluminijasto konstrukcijo, ki je lahka,« povzame njihove lastnosti Greti Kuščer iz logaškega podjetja Termoflor konstrukcije.

»Rastlinjak za slovenske razmere mora prenesti bodisi močno burjo bodisi snežno obtežbo. Pri vetru se je treba prav pri majhnih rastlinjakih, ki imajo šibkejšo konstrukcijo kot profesionalni, izogibati ravnih bokov. Zato je priporočljivo, da se pri tistih, ki imajo obliko predora, začne bočna stena na višini 40 cm kriviti; tudi vrhnja krivina gre v nekak­šno konico, zaradi katere snežna plast sama od sebe poči in zdrsne s površine. Rastlinjaki, ožji od treh metrov, po kakršnih povprašujejo lastniki majhnih vrtov ob novogradnjah, imajo ravne boke. Vendar za kraje z močno burjo niso priporočljivi,« opozori Valenčič. Meta Jakop iz podjetja Profiplast iz Zavrha nad Dobrno doda, da je pri ozkih rastlinjakih namesto dvokapne strehe mogoče izbrati tudi enokapno. Naklon je seveda potreben zaradi odtekanja vode.

Nosilne konstrukcije iz UV-obstojne plastike (brez kovinskega jedra) po sogovorničinih besedah zdržijo najmanj desetletje. V slovenskem podnebju prenesejo vetrove in sneg. Manjše rastlinjake je zaradi majhne teže in talnega okvirja mogoče s kritino vred prenesti na drugo mesto, zato so po besedah Jakopove primerni tudi za kolobarjenje.

Tudi premikanje rastlinjakov s konstrukcijo iz vroče pocinkanih železnih cevi, ne da bi jih podrli, je mogoče, večinoma pa naročniki po tej možnosti ne povprašujejo, pove Boris Valenčič. Omogoča jo dodaten talni okvir, ki pa ni standardni del konstrukcije. »Vroče cinkanje preprečuje rjavenje in zagotavlja obstojnost konstrukcije vsaj za eno generacijo. Problem z rjavenjem bi bil najusodnejši pri sidrih, ki segajo pol metra v globino zemlje.«

Kritina

Za kritino vrtnih rastlinjakov se najpogosteje uporabljajo namenska prozorna polietilenska folija ali polikarbonatne plošče. Živ­ljenjska doba prve je okrog 10, drugih pa 15 let. Polikarbonatne plošče so po besedah Kuščerjeve trdnejše in bolje akumulirajo toploto kot folija, so pa dražje. Po Valenčičevih besedah je namenske prozorne polietilenske folije mogoče upogibati in so zaščitene proti zunanjim vplivom (kisel dež, sončni ožig, toča). Boljše lastnosti v primerjavi z običajno PVC-folijo omogoča večslojnost, čeprav te na oko ne vidimo. Folija se menja na 10, 12 let; takrat je smiselno tudi morebitno povečanje rastlinjaka. Strošek za folijo predstavlja približno petino končne cene. »Polikarbonat debeline 200 mikronov je dober izolator (boljši kot steklo), zaradi česar utegne biti v rastlinjaku poleti prevroče. To rešujemo z namestitvijo senčilnih mrež z zunanje strani. Razlika med zunanjo in notranjo temperaturo ob njihovi uporabi zagotavlja, če imamo odprta prezračevalna okna, kroženje zraka zaradi vzgona,« razloži sogovornik.

Višina in odprtine za zračenje

Za uravnavanje temperaturnih razmer v rastlinjaku sta najpomembnejša njegova višina in zračenje. Priporočljiva višina v najvišjem delu je od 2,3 do 2,4 metra. Ker gre toplota navzgor, bi prenizek rastlinjak poleti pomenil, da bi se višje rastline »skuhale«, rast in cvetenje denimo paradižnika in fižola bi se ustavili. »Zgolj za nizko solato, ki ima na prostem še najmanj težav, si najbrž nihče ne omisli rastlinjaka,« pravi Valenčič.

Najbolj temeljito zračenje omogočajo obojestranska navojna prezračevalna okna po vsej dolžini. Dobra je rešitev, ki omogoča, da jih odpremo šele nad višino 30 ali 40 cm, da rastlin pri tleh ne prepiha mrzel zunanji zrak. Druge možnosti so zračenje skozi vrata na obeh stranicah, pa tudi bočna ali strešna okna na trdnem okvirju. Pri rastlinjakih iz polikarbonatnih plošč so okna lahko strešna ali na zadnji stranici (na ročno ali avtomatsko odpiranje).

Ureditev zračenja je odvisna tudi od velikosti rastlinjaka. Vrata so ponavadi običajne višine, če jih bomo uporabljali pri zračenju, je bolje izbrati drsna kot vrata na tečajih.

Temperature v neogrevanih rastlinjakih

Po izkušnjah Borisa Valenčiča, ki je več kot desetletje sistematično meril temperaturne razmere v neogrevanem rastlinjaku iz polietilenske folije, so razlike med zunanjo in notranjo temperaturo med 6 in 9 stopinj Celzija (denimo tudi pri zunanji temperaturi 20 stopinj Celzija), seveda odvisno od trajanja mraza in zračne vlažnosti. »Meritve se nanašajo na jutranjo razliko, ki je odločilna, saj je takrat zunaj najbolj mrzlo. Princip segrevanja rastlinjaka je tak: potem ko je bila jutranja zimska temperatura –10 ˚C in se lahko ob sončnem vremenu čez dan v notranjosti povzpne tudi do 20 ˚C, se v zaprtem rastlinjaku toplota absorbira v tla in jih segreje. Ob zunanji nočni temperaturi –10˚C bo v rastlinjaku zaradi tega še vedno 2 ali 3 stopinje nad ničlo. Ko več dni zapored ne bo sonca, pa se bo ta temperaturna razlika počasi zmanjšala,« razloži. Pozimi praviloma ne zračimo, razen na hitro zaradi morebitne vlage.

Poleti, pravi, je v pravilno zračenem in zasenčenem rastlinjaku temperatura nekaj stopinj nižja kot zunaj.

Priprava terena in namakalni sistem

Rastlinjak je mogoče postaviti kadarkoli v letu, razen takrat, ko je zemlja zmrznjena – takrat ni mogoče sidrati konstrukcije. Vsi sogovorniki poudarjajo, da je za postavitev smiselno izbrati čim bolj raven teren. Po besedah Valenčiča in Jakopove ga je mogoče izdelati tudi za nagnjen teren, in sicer tako, da se stranice na eni strani podaljšajo, vendar za vrtnarjenje to ni najbolj priporočljivo – ob zalivanju se bo denimo voda stekala na najnižji del. Manjša odstopanja višine terena se da uravnati pri montaži; rastlinjak tudi v takih primerih stoji pokonci, da ga ne podreta prvi sneg ali burja. Glede priprave terena sta po besedah sogovornikov uveljavljena dva načina: rastlinjake iz plastičnih profilov in vroče pocinkanih železnih cevi podjetij Profiplast in Rar Novi postavijo na teren, na katerega jih pritrdijo s sidri ali klini, za Termoflorjeve lažje aluminijske konstrukcije pa prej pripravijo temelje. »Temelj je lahko betonski, ki naj sega pod globino zmrzali. Ta rešitev pomeni hkrati zaščito proti voluharju. Če ne želimo betoniranja, postavimo temelj iz jeklenih ali aluminijastih cevi, ki jih fiksiramo v tla s sidri, da zagotovimo zadostno stabilnost. Napeljavo ogrevanja oziroma namakanja je mogoče narediti naknadno, vendar je pri betonskem temelju smiselno, da se predvidi že pri betoniranju,« pravi Greti Kuščer.

Vrtnarska obdelava tal pred postavljanjem ni potrebna, v večjih rastlinjakih je smiselna samo, če želimo to narediti z večjim obdelovalnim strojem. Ureditev kapljičnega namakanja je preprosta, cevi položimo na zemljo in jih lahko odstranimo, kadar je potrebno. Vir vode zanj je lahko vodovodno omrežje, potok ali zajetje (če imamo za to dovoljenje) ali cisterna na prosti pad, z minimalno višino 1,5 metra, da dobimo zadovoljiv tlak, pove Valenčič.

Cena

Kot rečeno, vplivajo na ceno rastlinjaka poleg dimenzij še material in izvedba konstrukcije ter izbira prezračevalnih odprtin in kritine. Sogovornike smo povprašali o okvirnih cenah. Rastlinjak s konstrukcijo iz vroče pocinkanih železnih cevi in kritino iz polietilenske folije, velik 4 x 6 metrov, bi brez montaže stal 800 evrov, z montažo pa približno 1140 evrov (oboje brez DDV). Osnovna cena za rastlinjak dimenzij 2,7 x 6,3 metra z aluminijasto konstrukcijo (brez temelja in montaže) in dvoslojno polikarbonatno kritino pri podjetju Termoflor konstrukcije z vštetim DDV je 1345 evrov, pri Profiplastu pa stane rastlinjak iz UV-obstojnih plastičnih profilov dimenzije 3 x 6 metra brez montaže in z vštetim DDV 330 evrov.

-----

Obdelava in gnojenje tal

Po besedah dr. Kristine Ugrinović s Kmetijskega inštituta Slovenije so osnovna pravila obdelave in gnojenja tal podobna kot na prostem. Če rastlinjak postavimo na slabih, z organsko snovjo revnih tleh, moramo prva leta jeseni v prst do globine okoli 30 cm vdelati organska gnojila (največ 30–40 kg hlevskega gnoja ali komposta na 10 m2). Po nekaj letih globoko prekopavanje nadomestimo z rahljanjem in zmernim dognojevanjem. Če je rastlinjak na rodovitnih vrtnih tleh, prvi del z dodajanjem večjih količin organskih gnojil preskočimo. Ker zemlja v rastlinjaku ni izpostavljena padavinam, praviloma ni izpiranja hranil. Poleg tega se zaradi višjih temperatur hitreje sproščajo. Ob redni uporabi organskih gnojil je tako običajno dušika dovolj. Tudi v rastlinjaku je dobro imeti stalne poti, saj s hojo poprek zemljo zbijamo.

Kolobar

Večje rastlinjake lahko razdelimo na pol in čez poletje izmenično pridelujemo plodovke iz družine razhudnikovk (paradižnik, paprika jajčevec) in plodovke iz družine bučnic (kumare, bučke, melone, lubenice), svetuje dr. Ugrinovićeva. V jesenskem in spomladanskem času izmenjujemo solat­nice in križnice (redkvica, vse kapusnice, rukola). Jeseni posejemo tudi katero izmed rastlin za podor, ki jo nato spomladi pred sajenjem plodovk zadelamo v tla. Izberemo lahko kar rukolo ali kakšno prezimno žito (npr. ječmen, pšenico, rž). Vse naštete rastline lahko sejemo še oktobra, tako da ne vplivajo bistveno na izkoriščenost rastlinjaka.

Zalivanje

Večino vode, ne pa vso, vrtninam v rastlin­jaku zagotovimo z zalivanjem. V obdobjih z veliko padavin je lahko nekaj prodre vanj od strani ali iz podtalja. V poletnih mesecih pa moramo, opozarja sogovornica, res redno zalivati. Tudi spomladi v sončnem vremenu ali pa ob suhih zimskih dneh se tla v rastlinjaku hitro posušijo. Zalivamo po tleh, ne po rastlinah, da preprečimo razvoj bolezni. Najbolje si je omisliti kapljični namakalni sistem. Tako kot na prostem velja, da je bolje zalivati manjkrat in takrat temeljito, saj tako spodbudimo razvoj koreninskega sistema. Ob enkratnem zalivanju dodamo največ 20 l/m2. Pri res majhnih rastlinah ne smemo pustiti, da se površinski sloj izsuši. Plodovke je poleti treba zalivati dva- ali trikrat na teden, saj so zaradi bujne rasti veliki porabniki vode.