Skupnostni vrtovi: Vrtičkarstvo, ki vidi čez veliko plotov

30. 11. 2012 | Besedilo: Julijana Bavčar

skupnostni vrtovi, vrtičkarstvo, vrt, pridelki

Za ljudi, ki se ljubiteljsko ukvarjajo z vrtom, je uveljavljen izraz vrtičkarji, v prenesenem pomenu pa vrtičkarstvo označuje tudi zelo ozko dejavnost, ki ne vidi čez svoj plot. Spremembe, ki jih pri ljubiteljskem vrtnarjenju v zadnjih letih opažamo v Sloveniji, so temu povsem nasprotne. Na različnih koncih države vznikajo pobude za skupnostne vrtove, ljudje se povezujejo, da bi se učili obdelovalnih veščin, hkrati z zavestjo o pomenu samopreskrbe in lokalno pridelane hrane ter eksistenčno nujo se v lokalno okolje obračajo tudi zaradi druženja.

O takšnem povezovanju smo se pogovarjali z Matjažem Jeralo, predsednikom društva Sorško polje, Vlasto Juršak iz Centra za trajnostni razvoj podeželja Kranj, Mirjam Kopše, inštruktorico vrtnarjenja, in z Marijo Ceglar, ki je prevzela skrb za to, da je del trnovskih vrtov ob Emonski ulici v Ljubljani vzorno obdelan. Letos je imela javnost že priložnost spoznati skupnostne urbane vrtove v mariborskem Radvanju, ki so organizacijsko povezani z dogajanjem v okviru Evropske prestolnice kulture oz. njenega programskega sklopa Urbane brazde, še prej pa projekt skupnih vrtov na območju mirujoče gradbene jame ob Resljevi cesti v Ljubljani, poimenovan Onkraj gradbišča.

Mariborski vrtovi predstavljajo kompleks več kot 80 najemniških vrtov na občinski zemlji z osrednjim prostorom, objektom za druženje in igriščem. Obdelujejo jih člani društva, ki se je odločilo za certificirano ekološko pridelavo, pri ureditvi kompleksa pa poskrbelo za njegovo energijsko samooskrbo (fotovoltaični paneli) in celostno zasaditev z avtohtonim sadnim drevjem in grmičevjem. Skupnost vrtičkarjev v Ljub­ljani pa je nastala kot posledica sociološke raziskave med prebivalci četrti Tabor, ki jo je opravil Zavod Bunker. Ti so v svojem okolju pogrešali predvsem naravo, kakovostno druženje in prepoznavno identiteto četrti.

Spoznanje, da se lahko opreš le nase

Medtem ko se zdi, da sta obe pobudi nastali pod vsaj napol formalnim okriljem, smo se v pogovoru s sogovorniki prepričali, da stopijo ljudje skupaj tudi drugače. Včasih zadostujejo razmišljanje na glas, odmevno predavanje ali zagnani posamezniki, ki potegnejo druge za seboj. Za predstavljene primere so značilni povezovanje v lokalni skupnosti, medgeneracijski prenos znanja o obdelovalnih načinih in čedalje večja ozaveščenost o pomenu zdrave hrane, pridelane čim bliže domu, večinoma po ekoloških načelih. Vrtnarjenja se učijo tudi popolni začetniki, informacij, obdelovalne zemlje in sodelovanja si želi čedalje več ljudi, tako v mestih kot na vasi. Pomemben je tudi podatek, da lahko skupine, ki se organizirajo kot društva, konkurirajo za sredstva v okviru različnih razpisov. Po besedah Matjaža Jerale, inženirja gradbeništva, ki je doma na Podreči pri Mavčičah, je zanimanje za domače vrtnarjenje na Gorenjskem dobilo dodatni zagon po letošnjih poletnih predavanjih Sanje Lončar in Antona Komata o uživanju zdrave, varne ekološko pridelane hrane in pomenu samopreskrbe z živili. »Na društvo se ljudje obračajo z vprašanji, kje bi bilo mogoče najeti zemljo, iz šol se zanimajo za preskrbo z lokalno pridelano hrano ...« Ugotavlja, da je čas pravšnji za podobne pobude. »V obdobju materializma smo večinoma izgubili stik z zemljo, zdaj, ko si lahko privoščimo vedno manj, pa se obračamo v lokalno okolje, marsikoga silijo v obdelovanje vrtov spremenjene gospodarske razmere. Ljudje izgubljajo zaupanje v stvari, ki so se še včeraj zdele zanesljive – služba, vlada, celo energijski viri –, in spoznavajo, da se gre opreti le nase in na bliž­nje,« ugotavlja.

Letos registrirano društvo Sorško polje, ki ga vodi, je skupina prostovoljcev, ki jim je mar za lastno zdravje in zdravje okolja, v katerem živijo. Deluje na območju enajstih krajevnih skupnosti Sorškega polja, ki sodijo v občine Kranj, Medvode in Škofja Loka, z več kot 20.000 prebivalci in 269 kmetijami. Kmete bi radi z informacijami spodbudili za prehod na ekološko kmetijstvo, zagotovili trajen odkup pridelkov na lokalni ravni in razvijali ekološki turizem.

Pomembne dejavnosti društva so organizacija strokovnih predavanj, vsakokrat v drugem kraju, da bi se ljudje spoznali med seboj, ogledi dobrih praks v kmetijstvu in energijski oskrbi in sodelovanje pri zasajanju šolskih sadovnjakov in eko vrtov. Ob teh se prav tako angažira lokalna skupnost. Zgovoren je podatek, da se je devetih predavanj v zadnjem letu udeležilo več kot 1200 poslušalcev. V Prašah je društvo na zemlji, ki jim jo je v obdelavo odstopil zasebni last­nik, zasnovalo učni eksperimentalni vrt, namenjen spoznavanju ekološke in biodinamične obdelave zemlje in permakulture, ki ga skupaj obdeluje približno 30 ljudi, od tega deset redno. Nekateri prihajajo na tedenska srečanja celo iz precej oddaljenih krajev. Delo vodi Marija Novak, tudi predsednica društva Svetlin, ki se je že pred skoraj dvema desetletjema z ekološkimi načini obdelave in konceptom skupnega vrta seznanila prek sestre iz Avstralije. Preden so vrt zasnovali, so v prekopavanje površine vključili dva posebna pomočnika – pripad­nika avtohtone krškopoljske pasme pujsov, ki sta kar mesec dni rila po ledini.

»Na srečanjih nam gospa Mari najprej nekaj pove o opravilih tega dne glede na položaj lune, ki ugodno vpliva na rast določenih rastlin, vplivih drugih nebesnih teles, nato pa skupaj poprimemo za delo. Tu pridobljene izkušnje potem uporabimo na domačem vrtu. Naša srečanja so odprta za vse zaintereserirane in na njih preizkušamo vsa znanja, ki jih kdo ima,« pripoveduje Matjaž Jerala. Vsaj toliko kot vrtičkarskemu izpopolnjevanju (dobrodošli so tudi začetniki) je vrt namenjen druženju. Morda so ljudje v odročnejših vaseh med seboj povezani, tu v zaledju velikih mest pa se vaščani med seboj marsikdaj sploh ne poznajo, ugotavlja sogovornik. Če bo število sodelujočih preraslo sedanji vrt, bodo organizirali še druge.

Samopreskrba, druženje in osebna sprememba

Malo drugačna je zamisel skupnih urbanih eko vrtov, za katere vlada med prebivalci večjih blokovskih naselij na Gorenjskem veliko zanimanje. Pri tej pobudi so najdlje prišli v Kranju, kjer je za zdaj glavni problem zemlja. Prostovoljci so pobudo prenesli na Center za trajnostni razvoj podeželja Kranj, kjer se z njo ukvarja vodja projektov Vlasta Juršak. »Za oživitev zemlje, namen­jene ekološkemu vrtnarjenju, je potrebnih vsaj nekaj let, zato so za skupne urbane vrtove primerna le zemljišča, na katerih vsaj desetletje ni predvidena pozidava. Občina in sklad kmetijskih zemljišč jih nimata, pri zasebnikih pa bi bil najem predrag, a vseeno upam, da se bo dogovarjanje o najemu čez zimo dobro izšlo,« je optimistična. Že kot prostovoljka se je posvetovala s koordinatorji mariborskih urbanih ekovrtov in spoznala njihove dobre in slabe strani. Dokumentacijo o ustanovitvi društva vrtičkarjev, ki bi omogočilo sklenitev najem­nega razmerja, in pravila vrtnarjenja so že pripravili. Pridelava bi potekala izključno na ekološki način, vanje bi bili vključeni vzorci biodinamične, permakulturne pridelave in miroljubno poljedelstvo (to se poskuša čim bolj približati naravi, kolobari in ne uničuje nobenih živih bitij, niti škodljivcev), da bi ljudje dobili izkušnjo, razloži naša sogovornica.

»Prvega sestanka o urbanih ekovrtovih se je udeležilo 40 potencialnih obdelovalcev, ki bi najeli grede, glede na vsak dan večji interes pa bo med njimi gotovo treba opraviti izbor: eden od pogojev bo obiskovanje usposabljanj,« predvideva sogovornica. Skupno infrastrukturo nameravajo urejati s prostovoljnim delom in s pomočjo sponzorjev, pravi in postreže s podatkom, da so imeli Mariborčani za ureditev kompleksa 80 vrtičkov na razpolago okrog 100.000 evrov. Porabili so jih za pridobitev raznih dovoljenj, ureditev ograj, utrditev poti, zbiralnike za deževnico, sadno drevje in skupne objekte.«

Po sogovorničinih besedah načrtujejo podobne projekte tudi za Škofjo Loko, Jesenice in Tržič. »Fantastičen odziv je namreč pokazal, da so potrebe in želje velike, ljudje ponujajo pomoč, podporo, se oglašajo po elektronski pošti in izražajo neizmerno veliko lepe energije. Smoter takšnih vrtov so namreč samopreskrba, druženje in hkrati ozaveščanje ter osebna sprememba, ki jo prineseta učenje in rezultat praktičnega dela v naravi,« sklene misel Vlasta Juršak.

Čemu služi motika in kako globoko zagrebemo seme

»Posejati, zalivati, čakati in potem nekega jutra uzreti prve klice – to je doslej osrečilo čisto vsakega človeka, s katerim sem delala,« pravi Mirjam Kopše, ki ima veliko izkušenj s skupinskim delom na vrtu. Kot energijska svetovalka sodeluje v evropskem projektu pomoči gospodinjstvom in odpravljanja energijske revščine, po duši pa je vrtnarka in sadjarka, pravi. Zato ji poti po Sloveniji ostajajo v spominu po kotičkih, ki kar kličejo po motiki in gredicah, in si ogleduje idealne sadjarske lege. Podobno je ozadje njene pobude, da bi vrtnarsko oživili opuščene tople grede ljubljanskega zapora na Povšetovi in nadaljevali na vrtu proti Poljanskemu nasipu. Splet srečnih okoliščin je hotel, da je ravno takrat Zavod Voluntariat, ki pomaga deprivilegiranim družbenim skupinam z delom prostovoljcev, iskal prostor za izvedbo enodnevne permakulturne delavnice. Uprava ljubljanskih zaporov, pod katero sodi zemljišče, se je z zamislijo strinjala, če lahko kot prostovoljci sodelujejo tudi zaporniki. Pozneje je Voluntariatu vrtove na Povšetovi uspelo vključiti v dvoletni evropski projekt s švicarsko finančno podporo.

Tu se je za marsikoga, tako izmed mladih prostovoljcev kot izmed zapornikov, začel prvi korak v vrt. Podobne izkušnje ima Mirjam Kopše tudi pri drugih skupinah mladih, med katere jo povabijo, da bi jih kot inštruktorica vrtnarjenja naučila osnov. »Včasih gremo od tega, čemu služi motika, kako se vihti kramp in zakaj se na vrtu, kadar kaj delamo, premikamo zadenjsko. To je podobno, kot bi se z otroki učili brati. Tudi takšni, ki se niso imeli nikjer priložnosti naučiti abecede, se želijo naučiti vrtnarskih veščin. Le z opazovanjem drugih, kot se lahko zgodi na delavnicah s prevelikimi skupinami, se ni mogoče naučiti praktičnega dela,« pravi. Večkrat morajo preizkusiti, kako globoko se posadita sadika zelja in solate, treba jim je pokazati, jih popraviti, dobiti morajo občutek za globino setve, saj pet centimetrov na ravnilu ni enako kot pet centimetrov zemlje, ko imaš v rokah grablje.

Podobno se z vrtno abecedo seznanjajo predšolski otroci, le da oni znanje o naravi sprejemajo skozi igro. Sogovornica ima čudovito izkušnjo iz vrtca Jelka na Glavarjevi v Ljubljani, kjer je z malimi pomočniki v šestih tednih iz steptane zemlje na igrišču ustvarila permakulturne gredice, kakor se spodobi, njihovi najboljši varuhi pa so do konca sezone ostali tri- in štiriletniki, saj so jih razumeli kot plod svojega dela. Opazila je, da pogosto spremenijo tudi odnos do zelenjave na krožniku, če so se z njo spoprijateljili na vrtu. »V časih, ko veliko ljudi nima vrta, pa bi si ga želeli, so lahko vrtčevski vrtovi prostor srečevanja in druženja generacij. Sem lahko pridejo pomagat dedki in babice in na vnuke prenesejo svoje znanje.« Na pomen medgeneracijskega prenašanja znanja o lokalnih obdelovalnih veščinah se naveže še ob krakovskih (trnovskih) vrtovih v Ljubljani, ki so zaščiteni kot kulturna dediščina. »Marsikaj od tistega, čemur danes pravimo permakultura in česar so se mladi pripravljeni učiti iz tujih zgledov, je v zakladnici lokalnega znanja, ki se pospešeno izgublja.«

Tudi legendarni »solatendorf« v Ljubljani, na katerem dela le še peščica ljubljanskih solataric, je zdaj eno od prizorišč skupnost­nega vrtnarjenja. Gospa Marija Ceglar, ki skrbi, da je sklop vrtov ob Emonski ulici, ki jih lastniki sami ne potrebujejo, vzorno obdelan, nas opozori na socialno plat vrt­narjenja na trnovskih gredicah. Posebej je pozorna, da dobijo zemljo v brezplačen najem starejši, socialno šibkejši, brezposelni, tudi bolni in pomoči potrebni iz bližnjih blokov. »Napišite, da obdelovanje vrtov in druženje podaljšuje življenje in osrečuje,« pravi. Pridelava gre v glavnem po starem, po sonaravnih načelih in prenesenih izkušnjah. Mnogi starejši jih obvladajo, ker so priseljeni s kmetov, imamo pa tudi mlade, ki se od njih zelo radi učijo. »Včasih smo kar vsi tu, pa nič ne delamo, samo gledamo, si izmenjujemo izkušnje in smo izpolnjeni.«
 

KOMENTARJI

varja
10. 7. 2013 19:21

Pozdravljeni! Imamo njivco, ki jo lepo obdelujemo, samo ko pride suša je veselja konec, ker nimamo vode. Imamo sod, samo to je premalo. Zraven ima sosed vodo na vrtu in mislim da je ne bi bilo težko napeljat. Videla sem, da imajo v Šiški v Ljubljani vrtički vodo in sod. Kako so prišli do te vode, kdo jim jo je napeljal? Zelo vam bom hvaležna za odgovor in se vam najlepše zahvaljujem. Sem iz Novega Polja. Lep pozdrav, varja

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE