2. 7. 2012 | Besedilo: Jana Zupančič, Nedelo | Fotografije: Jure Eržen/Delo
Ne le v Provansi, sivka diši tudi na Krasu
2. 7. 2012 | Besedilo: Jana Zupančič, Nedelo | Fotografije: Jure Eržen/Delo
Sonce je sijalo in čebele so brenčale, srpi in škarje so sikali, vijoličasto-zelena vitka stebelca so padala v košare. In dišalo je. Po medeni sivki, ki se je razprostirala v kraške širjave in čakala, da jo povežejo v pušeljc, iztisnejo njeno dišeče jedro in ga kanejo v parfum, milo, z njim začinijo okusno jedačo. Ne v Provansi, kar na slovenskem Krasu se je pretekli vikend veliko dogajalo.
Te dni sta kraška vasica Ivanji Grad in njena okolica zavrteli čas za nekaj desetletij nazaj in gostoljubno odprli svoje borjače (kraško dvorišče, op. p.), od burje bičane kraške duri, in obiskovalce z vseh koncev Slovenije povabila med hladne zidove kamnitih hišic na kozarec rujnega in kakšno dimljeno rezino. Toda največji »kažin« se dogaja zunaj, na s sivko poraslih poljih, ki so jo včeraj pridno žele roke tako imenovanih sivkarjev, vaščanov in obiskovalcev, ki so vasico z nekaj več kot stotnijo duš dodobra napolnili, prav tako pa tudi svoje malhe. S sivko, ki ni namenjena zgolj za odganjanje moljev, saj njene različice vsebujejo vrsto zdravilnih snovi, visoko cenjenih v aromaterapiji, v dragocenem čebeljem medu, da ne govorimo o njeni nepogrešljivosti v kulinaričnih specialitetah.
Celotno reportažo si lahko preberete v tiskani izdaji Nedela ali na www.delo.si.