Moškatni kozliček (Aromia Moschata) doseže dolžino več kot tri centimetre, seveda brez tipalnic. Razvoj njegovih ličink poteka v vrbovem, pa tudi jelševem in topolovem lesu. Pri nas ni tako redka vrsta kot denimo gozdna kozlička evropskega varstvenega pomena, vključena v režim Nature 2000, bukov kozliček (Morimus funereus) in alpski kozliček (Rosalia alpina). Tipalnice in noge moškatnega kozlička so kovinsko modre, čez grbančaste pokrivke na vitkem podolgovatem trupu pa se preliva mavrica kovinskih odtenkov.

Kozlički (znanstveno ime Cerambycidae) so velika družina hroščev, v katero uvrščamo približno 35.000 danes znanih vrst, razširjenih po vsem svetu. Prepoznavni so predvsem po zelo dolgih tipalnicah, ki presegajo dolžino telesa in jih držijo nazaj, sicer pa so to srednje do zelo veliki hrošči z valjastim ali sploščenim telesom. Največja vrsta doseže celo 15 centimetrov, brez tipalnic. Skoraj vsi predstavniki so rastlinojedi, prehranjujejo se z listi, lubjem ali pelodom, ličinke pa vrtajo po lesu.

V Sloveniji jih živi več kot 220 vrst , največji med njimi je strigoš ali hrastov kozliček (Cerambix cerdo), silno nezaželen pa hišni kozliček (Hylotrupes bajulus), najbolj znani škodljivec gradbenega lesa. Kozlički imajo navado, da čez dan pogosto nepremično čemijo na socvetljih rastlin, takrat jih lahko ujamemo kar z rokami. Vendar se znajo postaviti tudi v bran in nadležneža pošteno uščipniti v prst. Nerazpoloženost izražajo tudi s škripanjem, ki ga proizvajajo tako, da z ovratnikom drsajo ob oprsje ali pa s stegenci ob rob hrbtnih pokrovk.