Čebele: Skrbijo za blagor vseh nas

21. 4. 2014 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: Leon Vidic/Delo

čebele, zajedavske pršice, čebelja paša

V Sloveniji imamo okrog 150.000 čebeljih družin. Njihovo število niha, največji preizkus za njihovo vzdržljivost pa je ponavadi zima, ko se včasih populacija zmanjša tudi za tretjino. Letošnja jim je bila naklonjena, preživele so jo brez velikih izgub, o čemer najlaže sklepamo po ponudbi rezervnih čebeljih družin, ki so jih lansko sezono naredili čebelarji, pravi Borut Preinfalk, upokojeni veterinar, ki je poklicno pot posvetil čebelam, nazadnje kot specialist za njihovo zdravstveno varstvo na Nacionalnem veterinarskem inštitutu (NVI).

Z njim smo se pogovarjali o okoljskih in človeških dejavnikih, ki jih ogrožajo, ter o tem, kaj lahko naredi vsak izmed nas, da bi jim zagotovil prijaznejše okolje. S sogovornikom, ki je več kot tri desetletja tudi ljubiteljski čebelar, smo se srečali ob njegovem čebelnjaku na Igu. Obisk je bil zato priložnost, da smo spoznali marsikatero zanimivost iz življenja čebel, ki človeku še vedno ni povsem odstrto. Umirjeno brenčanje je pričalo, da je njihova dejavnost sredi sončnega dne na vrhuncu, v žrelo panja so se vračale z oranžnim bremenom cvetnega prahu na zadnjih nogah. Našo pozornost sta na bradi panja vzbudili posebej veliki čebeli, ki sta se nastavljali sončnim žarkom. Bila sta trota – da so se samčki, katerih edina naloga je poskrbeti za osemenitev matice, izlegli tako zgodaj, je presenetilo tudi Boruta Preinfalka. »Ponavadi jih matica v tem času šele zalega; tile so še en dokaz, da se je zaradi mile zime zaleganje začelo izred­no zgodaj – to pomeni veliko podmladka in malo izgub. Čas zaleganja se pri kranjski sivki začne konec januarja ali v začetku februarja. Zgodnje zaleganje in paša pospešita menjavo generacij delavk v panju. Zimske čebele, ki se izležejo med julijem in septembrom, morajo ponavadi zdržati do aprila, ko jih zamenja mlada generacija, letos pa se vse dogaja bolj zgodaj. Medtem ko delavke v pašnem času dočakajo le okrog 42 dni, živijo zimske tudi do osem mesecev,« pravi sogovornik. Čebelarji imajo v letih, ko število družin čez zimo zelo pade, možnost s posebnimi ukrepi spodbuditi zaleganje v panjih. V panju oz. družini je povprečno 40.000 čebel.

Vendar je bolj ali manj trda zima le kazalec zdravstvenega stanja čebel; nanj vplivajo prepleteni dejavniki. Glavni so izčrpavanje, ki ga povzročajo čebelji zajedavci varoje, obremenjenost okolja s fitofarmacevtskimi sredstvi (FFS) in razpoložljivost kakovostne čebelje paše. Čeprav čebele iz leta v leto bolj izčrpavajo zajedavske pršice varoje (opažajo čedalje večjo odpornost na sredstva za zatiranje, poleg tega so se njihove populacije prilagodile letnemu življenjskemu ciklu čebel), ni mogoče ločeno kriviti samo enega vzroka za njihovo čedalje večjo ranljivost. Medtem ko lahko za zatiraranje varoje največ naredijo čebelarji, lahko škodljiv vpliv FFS nanje najbolj preprečijo ljubiteljski vinogradniki in sadjarji (!), za pašo pa poskrbimo vsi ljudje, najmanj z izbiro cvetja za okrasne zasaditve na balkonih in oknih. »V Sloveniji je okrog 10.000 čebelarjev, ki se po skrbnosti zelo razlikujejo, vendar čebele ne smejo biti samo njihova skrb. Narava jih je ustvarila, da bi oprašile cvetje, kar je pogoj, da sadno drevje in plodovke rodijo, in ne da čebelarju nosijo med. Zato skrbijo za blagor nas vseh,« opozori sogovornik.

Zajedavske pršice

Čebelji zajedavci varoje, ki čebelam in njihovim ličinkam srkajo hemolimfo, so v Evropo prišli iz Indonezije, s trgovanjem čebel posredno prek Japonske in Rusije. Nanje se prisesajo podobno kot na toplokrvne živali klopi. Medtem ko imajo azijske čebele obrambne mehanizme, s katerimi se obranijo pršic, jih evropske ne prepoznavajo kot parazita. »V zadnjem času, ko dajemo prednost sonaravnim načinom čebelarjenja, se za zatiranje čedalje manj uporabljajo kemična sredstva, pomembnejši so ukrepi, s katerimi čebelar preprečuje razmnoževanje teh zajedavcev. To pa pomeni veliko dela in mnogi čebelarji uberejo krajšo pot – le z uporabo sredstev za zatiranje. Ta bi ob drugih ukrepih prišla na vrsto šele v drugi polovici poletja po koncu pašnega obdobja. Letos imamo čebelarji od 12 pripravkov 10 naravnih, kot so timijanovo olje, mravljična in oksalna kislina, in le dva sintetična, vendar resnici na ljubo večina čebelarjev uporablja sintetične akaricide (sredstva proti pršicam), nekateri celo ilegalne, in da bi bili brez njih najbrž že ob čebele,« povzame svoje poklicne izkušnje Preinfalk. Prednost naravnih sredstev je, da jih rastline in med vsebujejo že po naravni poti, medtem ko kopičenje akaricidov v medu in vosku ni zaželeno. Problematičen je zlasti vosek, posebno če čebelarji starega pretopijo za nove satnice, medtem ko med čebele prebavijo in te snovi že predelajo.« Zakaj daje torej večina čebelarjev prednost sintetičnim pripravkom? Ker je njihova uporaba preprostejša in manj zamudna, je kritičen sogovornik.

Po njegovih besedah je več težav z varojo tam, kjer čebelarji preprečujejo rojenje čebel. Večinoma to počnejo zaradi prekinjenega zaleganja in manjšega donosa medu v času rojilnega razpoloženja čebel. Vendar je rojenje normalen način množenja čebeljih družin, medtem ko za zajedavske pršice pomeni šok. Takrat jih veliko odmre in njihovo število se pri čebelah v novonastalih družinah zelo zmanjša. Če te v novem domovanju mrzlično gradijo novo satje, zadostijo svojim naravnim nagonom in so tudi sicer bolj zdrave.

Zapovedi za škropljenje

Za čebele so najbolj nevarna skupina FFS insekticidi nikotinoidi, katerih uporaba na koruzi je pri nas pred leti povzročila nekaj neposrednih zastrupitev. Gre za sistemska sredstva, kar pomeni, da njihovo vodno raztopino vase vsrka celotna rastlina, v majhnih količinah jih vsebujeta tudi cvetni prah in nektar. Obstaja možnost, da se njihovi ostanki ohranijo v divjem rastju v bližini tretiranih površin. Od čebeljih pridelkov je lahko z njimi kontaminiran predvsem cvetni prah, v med skoraj ne pridejo, ker jih, podobno kot smo zapisali za akaricide, čebele prebavijo in predelajo skupaj z medičino.

V primerjavi s sistemskimi so veliko manj nevarna kontaktna FFS, ki potem ko se škropivo posuši, čebelam ne škodijo več, razloži Borut Preinfalk. Spomni se svojih čebelarskih začetkov pred tremi desetletji: takrat se skoraj ni zgodilo, da čebelje družine ne bi prebile zime, če je čebelar le poskrbel za sredstvo proti varoji.

Za čebele so strupena tudi nekatera FFS, ki se uporabljajo v vinogradništvu in delujejo dalj časa, tudi do deset dni. Vendar so čebele v vinogradih redke gostje, na cvetoče trte gredo le, če v tem času ni druge paše ali če vinogradniki ne pokosijo cvetoče podrasti med vrstami. Sogovornik posebej opozori na to, da največ škode zaradi FFS povzročijo neprofesionalni, tj. prostočasni vinogradniki in sadjarji, ki pogosto ne upoštevajo železnih pravil škropljenja, nimajo ustreznega znanja ali uporabljajo celo napačna ali neregistrirana sredstva.

Pri škropljenju je nujno upoštevati pravi čas – škropi se, ko čebele ne letajo. Z insekticidi se lahko začne škropiti eno uro po sončnem zahodu in mora nehati eno uro pred sončnim vzhodom. Takrat jih rastline tudi najbolje vsrkajo. Kot rečeno, je treba pokositi vso cvetočo podrast v sadovnjaku in vinogradu. Škropi se le v brezvetrju, da ne bi škropiva zanašalo drugam. Dobri odnosi zahtevajo tudi, da s škropljenjem seznanimo soseda, posebno če ima čebele. Za škropljenje v cvet proti cvetni moniliji, če je nujno, pa se smejo uporabljati le za čebele neškodljivi fungicidi.

Paša

»Glavni razlog za pomanjkanje kakovostne paše je sodobni način košnje. Medtem ko so kmetje nekdaj kosili travnike šele junija, ko je bilo glavno cvetenje mimo, jih zdaj zaradi intenzivne živinoreje veliko bolj zgodaj, že pred prvim majem. Prezgodnje in prepogosto košenje preprečuje, da bi semena travniškega cvetja dozorela, zato postajajo naši travniki zelena puščava. Drug problem pa je zaraščanje – kjer se košnja opušča, se stara trava poleže in zaduši rože. Dogaja se celo, da je čebelja paša boljša v mestih kot na podeželju. Parki, cvetlična korita in drevoredi privlačijo čebele, kar izkorišča trend urbanega čebelarjenja (npr. panji na strehi Cankarjevega doma ali pred Atlantisom v Ljubljani). Zgodi se celo, da tu čebele prinesejo več medu kot na vasi,« pravi sogovornik. Preden smo postali člani EU, so nas avstrijski veterinarji svarili, se spomni, naj se Slovenija strateško usmeri v ekološko kmetijstvo, ker smo imeli ohranjeno naravo. Zgodilo pa se je drugače, intenzivirala se je predvsem živinoreja, ki ji je podrejena vsa pridelava, svoje pa so prinesle tudi subvencije.

Vendar lahko tudi zunaj kmetijstva pripomoremo, da bo okolje za čebele prijaznejše. To naredimo predvsem z zasajanjem medovitih rastlin, tako na vrtove, balkonska korita kot parke. »Okrasni vrt je lahko lep in medovit, le prave trajnice, začimbnice, grmovnice ali drevesa moramo izbrati. Prav pohvalna se mi zdi poteza vrtnarije Golob-Klančič, ki vzgaja nabor medovitih trajnic,« pravi Preinfalk. Odeja zvončkov v okolici njegovega čebelnjaka je že odcvetela, pred njim cvetijo mrtve koprive, trajnice na čebelarjevi okrogli gredi bodo vse medile: potonika, volčji bob, ameriški slamnik in jesenske astre ... Spomladi so odlična čebelja paša žafrani vseh vrst, tudi bohotni okrasni hibridi, pravi.

Je kranjska sivka, naša avtohtona pasma čebele, ogrožena, vprašamo sogovornika. Ogrožene so vse čebele, ne le sivka, tudi samotarke, čmrlji – zaradi načina, kako ljudje delujemo v naravi, odgovori. Kaj pa nevarnost križanja z italijansko čebelo? »Kot veterinar sem prišel do spoznanja, da je treba živalim pustiti, da živijo čim bolj tako, kot jim je namenila narava. Čebele niso ustvarjene za prevažanje naokrog, to zanje pomeni stres, propade del zalege, del družine se izgubi ... tudi možnost križanja povečujemo ljudje. V splošnem človek zelo grdo dela s čebelami, da bi imel od njih čim več koristi. Veste, obstajajo tudi čebelarji, ki na pomlad redno kupujejo nove družine, ker jim čez zimo vse propadejo; ne zdravijo in ne hranijo jih.« Glede na pomen čebelarjenja se mu zdi nedoumljivo, da si v Sloveniji lahko čebele omisli vsakdo, ne da bi mu bilo treba za to opraviti kakršnokoli izobraževanje (obstoječe oblike so neobvezne), medtem ko je treba celo za ribištvo narediti izpit.

»A je kljub tem težavam slovensko čebelarstvo kar na solidni ravni, morda zaradi slovenske narodne značajske črte, da smo bolj disciplinirani, po kakovosti medu pa smo sploh v svetovnem vrhu,« zaokroži pogovor o stanju slovenskih čebel Borut Preinfalk.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE