V ljubljanskem živalskem vrtu so dolgo čakali na prihod mačjega ali rdečega pande (njegovo znanstveno ime je Ailurus fulgens), živali, ki ni ne mačka ne panda, čeprav na pogled malce spominja na oboje. Če bi bila gospodična, ki zdaj domuje v Ljubljani, v svojem naravnem okolju, bi mulila bambusove vršičke, ki bi si jih utrgala nekje na višini od 1800 do 4800 metrov na območju od Himalaje do južne Kitajske. Držala bi jih v šapi s petimi prstki in pomožnim palcem (nastal je iz podaljšane zapestne koščice) in bi bila najbrž vsa ošabna zaradi modne kombinacije rdeče-bele-črne, spletene na njenem kožuščku.

Toda nova prebivalka ljubljanskega živalskega vrta se z modo najbrž še ne ukvarja veliko. Ima namreč šele eno leto (odrasla žival živi do 14 let); je tako rekoč še iz naročja mame in očeta, ki sta ostala v salzburškem živalskem vrtu, a se brez težav navaja na novo okolje. »Je še mladiček, kar je videti tudi po tem, da ima velike oči in majhne gobček. Kljub temu ni nič prestrašena, veliko raziskuje in kar srka nove dražljaje,« jo je opisovala Petra Hrovatin, pedagoginja in fotografinja v ljubljanskem živalskem vrtu, ki je mladi dami z objektivom namenila vso pozornost, kar si je zasluži. Tudi sicer jo imajo skozi na očeh, pozorno opazujejo, kaj počne, ali se res dobro počuti in ali nemara ne načrtuje kakšne potegavščine, denimo najti luknje in jo ucvreti na prosto ali pa skleniti skrivnega pakta s sosedoma, slonico Gango in perzijskimi leopardi.

Več o tem, zakaj mačji panda lahko pleza po drevesu z glavo navzdol, si lahko preberete v tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si.