Lipicanci: Naš beli ponos

1. 6. 2014 | Besedilo: Petra Mauer | Fotografije: Sebastjan Penko in arhiv Kobilarne Lipica

lipicanci, konji

Kdor opazuje lipicance med gibanjem na prostem, ne more ostati ravnodušen. Eleganca, moč in energija, ki jo izžarevajo ti beli lepotci, se dotakne tudi tistih, ki nad konji sploh niso navdušeni. So posebni, edinstveni in so naši. Predstavljajo slovenski ponos in tradicijo, ki bi jo morali ceniti, spoštovati in predvsem negovati. Žalostno dejstvo pa je, da se do njih prepogosto obnašamo mačehovsko.

V maju 1580 je nadvojvoda Karel kupil posestvo Lipica od tržaškega škofa in to leto se šteje za začetek vzreje konj lipicanske pasme. Osnova so bili kraški konji, ki so že v antiki sloveli po svoji lepoti, vzdržljivosti in čvrsti konstituciji. V letu ustanovitve kobilarne so v Lipico pripeljali žrebce iz Španije, pozneje so za oplemenjevanje uporabljali še žrebce danske, kladrubške, napolitanske in arabske krvi.

Odlikuje jih vsestranskost

Lipicanci so bili vzrejeni za potrebe dunajskega dvora in Španske jahalne šole na Dunaju. Uporabljali so jih predvsem za visoko šolo jahanja in vleko lažjih vpreg. To se pri pasmi vidi še danes. Klasični tip lipicanca se tudi zdaj vzreja za visoko šolo jahanja, v zad­njih letih se uveljavlja kot odličen konj za vprežni šport, vse več pa je tudi lastnikov, ki ga imajo ljubiteljsko – za svoj prosti čas.

Izoblikovalo se je šest klasičnih linij žrebcev in 18 klasičnih rodov kobil. »Klasične linije žrebcev in rodovi kobil so tiste linije in rodovi, katerih izvor je v Kobilarni Lipica. Poleg teh poznamo še dve dodatni liniji žrebcev, ena je iz Madžarske in ena iz Hrvaške, ter rodove kobil iz Madžarske (13), Hrvaške (14), Romunije (14) in še tri jugoslovanske rodove kobil. Linije žrebcev in rodovi kobil so dobili imena po imenih njihovih začetnikov. Žrebci dobijo ime linije po očetu, kobile pa ime rodu po materi. Obstajajo opisi predvsem linij žrebcev iz zgodovine, kjer piše, da je imela vsaka svoje telesne in značajske lastnosti. V današnjih časih pa ni več mogoče ločiti linij žrebcev samo po zunanjosti,« pojasni Klemen Turk, ki ima na družinski kmetiji osem lipicancev. »Deset let stari žrebec 390 Maestoso Allegra VIII veliko nastopa na različnih konjeniških prireditvah, kjer z njim prikazujemo veščine dresurnega jahanja. Letos se bomo z njim udeležili nekaj tekmovanj v dresuri. Z osem in 13 let starima kastratoma 502 Conversano Allegra VIII in 274 Conversano Allegra tekmujem v vožnji vpreg. Kastrata 562 Maestoso Allegra VIII, starega sedem let, moj brat Gregor trenira za tekmovanja v dresurnem jahanju. Imamo pa še tri plemenske kobile: 228 Allegra VIII, 323 Thais L in 499 Famosa VI ter lansko moško žrebe 901 Maestoso Famosa VI,« pojasni ljubitelj iz Starega trga pri Ložu. Po njegovih besedah mora biti vsak vprežni konj tudi dober jahalni konj. Z njimi trenira pet- do šestkrat na teden. »Zelo pomembno je, da konji pri tem uživajo, zato treningi ne smejo biti enaki iz dneva v dan. En dan je trening zelo intenziven, naslednji dan gre bolj za sprostitev. Pomembno je, da jahač oziroma voznik vprege znata oceniti, koliko treninga potrebuje konj, ker se ti med seboj zelo razlikujejo. Nekaterim je dovolj 20 do 30 minut na dan, nekateri pa potrebujejo več časa.« Sogovornik se udeležuje tekmovanj po Sloveniji, kolikor mu čas dopušča, saj je to njegov hobi. Poskuša nastopiti tudi na kakšnem tekmovanju v tujini. V letih 2012 in 2013 je uspešno opravil kvalifikacije za svetovno prvenstvo v vožnji dvovprege na Slovaškem. »Žal tam nisem nastopil, ker se je tik pred začetkom tekmovanja poškodoval eden od mojih konj. Poleg tega sem bil leta 2009 državni prvak v vožnji dvovpreg v kategoriji M. Letos se nameravam udeležiti mednarodnega tekmovanja v Lipici konec junija in mednarodnega tekmovanja v kobilarni Piber v Avstriji v sredini avgusta, tekmoval pa bom še na državnem prvenstvu septembra,« Klemen zaupa svoje načrte za prihodnost.

Letos je minilo dvajset let, odkar je njegov oče kupil prvo lipicansko kobilo. Od takrat je Kleme­novo življenje povezano s to prečudovito pasmo. »Zelo sem vpet v rejo in selekcijo teh konj. Sem član strokovnega sveta Kobilarne Lipica in Združenja rejcev lipicanca Slovenije, aktivno sodelujem pri večini projektov in prireditev, ki so povezani s lipicanci. Tako lahko rečem, da se moje življenje vrti okoli teh plemenitih živali,« se nasmehne.

Osivijo in postanejo beli

Standard lipicanca pravi, da so to konji sred­njega okvirja, žrebci so v vihru visoki od 155 do 158 cm, izjemoma lahko tudi med 150 in 165 cm, kobile pa od 153 do 158 cm, izjemoma lahko od 148 do 162 cm. Razlike so torej v konstituciji, saj so žrebci ne le višji, temveč tudi močnejši in bolj grobega videza, medtem ko so kobile bolj nežne. Oboji imajo energičen, izdaten in prožen hod. Lipicanci so po značaju temperamentni, dobrega značaja, zelo učljivi in voljni za delo. »Zavedati pa se moramo, da ima vsak konj svojo osebnost, enako kot ljudje,« poudari Klemen. Pasma je dolgoživa, kar pomeni, da njeni predstavniki dosežejo starost 25 let ali še več.

»Zanimivo, da so lipicanci večinoma sivci in da imajo enak gen za sivenje, kot ga imamo ljudje. Konji, ki jih opišemo kot belce, se tudi rodijo beli, imajo že ob rojstvu belo barvo dlake in svetlo pigmentirano kožo. Sivci se rodijo rjave ali vranje (črne) barve in potem z leti osivijo, koža ima temen pigment. Sivenje pri lipicancih poteka različno hitro, nekateri so sivi že pri treh letih ali še prej, nekateri pozneje. Poleg sivih so v populaciji lipicancev še konji rjave, vranje in posamezni predstavniki lisičje barve, dominantna pa je siva. Na starih slikah iz Lipice se vidi, da so bili konji na začetku vseh barv, šele pozneje so jih selekcionirali na sivo barvo.«

Konji – dobri učitelji

Sogovornik je prepričan, da so konji, tako kot vse živali, dobri učitelji. Pravi, da se ob njih naučiš mirnosti, potrpežljivosti. Naučiš se, da le vsakodnevno delo prinese rezultate, da moraš iti stopnico po stopnico in da se ne da ničesar prehiteti. Prav tako ne more mimo dejstva, da se – tako kot pri mnogih stvareh – Slovenci ne zavedamo, kaj imamo. »Lipicanca in Lipico premalo cenimo, tudi država kot lastnica Kobilarne Lipica ne razvija in ne izkoristi vseh potencialov, ki jih ima slovenski lipicanec. To ne nazadnje onemogočajo tudi pogoste menjav vodstva kobilarne, saj reja konj zahteva kontinuiran proces, brez velikih sprememb v strategiji,« poudari. »Reja konj je dolgotrajen proces. Da pridemo od žrebeta do visoko treniranega konja, traja deset let in več, zato leto, dve v reji konj ne pomeni veliko, lahko pa se v tako kratkem obdobju z nestrokovnim delom naredi veliko škode, posledice pa se čutijo še več deset let. Lahko rečem, da so lipicanci v tujini veliko bolj cenjeni kot v Sloveniji,« sklene z upanjem na lepšo prihodnost naše avtohtone pasme konj.

KOMENTARJI

NATAŠA
2. 6. 2014 07:41

Očitno naše lipicance in dresurno jahanje zelo, zelo ceni sedanji v.d. direktor Boštjan Bizjak, saj je po 35 letih, od kar jaz spremljam dresuro, prvi direktor Kobilarne, ki ni bil prisoten na Mednarodni tekmi v Lipici. Ne lani in ne letos. Spoštovanja vredno dejanje, a ne?

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE