Po izobrazbi biologinja, po duši pa čebelarka in rokodelka – umetnica, obvlada toliko obrti, da zmanjka prstov na rokah, če jih poskušaš prešteti. Za vse nagrade in priznanja, ki jih je prejela za svoje ustvarjanje, pa niti v njenem prostornem ateljeju in galeriji, ki si ju postopoma ureja ob hiši s pogledom na dolenjsko lepotico Krko, ni dovolj prostora.

Čebele so že pet generacij zveste sprem­ljevalke njene družine. Čebelar je bil njen oče, pred njim njegova mama in babica, medtem ko so se po mamini strani s čebelarstvom ukvarjali moški. »Čebelariti sem začela dobesedno čez noč, po očetovi smrti, ki nas je vse presenetila, saj je imel komaj 55 let,« pove Andreja Stankovič. Malo zaradi trme, malo pa zaradi spomina na očeta in čebelarsko tradicijo v družini se je takrat odločila, da prevzame skrb za 50 čebeljih družin. Oče je umrl pred zimo, do pomladi je malo po spominu, predvsem pa ob knjigah poglobila svoje znanje o čebelah in se postavila po robu vsem, ki so ji prigovarjali, naj čebele proda, češ da ženska ne bo kos temu opravilu. »Hkrati sem prevzela očetovo obrt, ki je bila tudi bolj moška. Da bi počela vsaj nekaj bolj ženskega, sem začela ustvarjati,« se tistih dni spominja sogovornica.

Rada poudari, da čebelarstvo ni niti njen poklic niti njen hobi, ampak diagnoza. »Čebele mi dajejo vse, kar potrebujem. Kakšna joga, lepo vas prosim! Človeka najbolj pomiri in sprosti nekaj minut ležanja na blazini v neposredni bližini panjev. Opazuješ čebele, poslušaš njihovo brenčanje in pustiš, da te odnese omamni vonj po medu,« navdušeno razlaga. Najbolj omamno diši, ko cveti kostanj. A takrat so čebele zelo hude, opozori sogovornica: »Preden kostanj zacveti, moraš v čebelnjaku opraviti vse potrebno, da jih potem pustiš čim bolj pri miru. Kostanjevi cvetovi so namreč podolgovati in čebele morajo v njem nabirati medičino med letom, kot kolibriji, kar je zelo naporno, zato so utrujene, sitne, razdražene in zaradi tega zelo hude. Takrat ni dobro biti v njihovi bližini.«

Na balkonu stare hiše ima že 30 let nekaj panjev in poleg njih oblazinjeno klop ravno za prej opisani namen, v novem čebelnjaku, ki ga je pred dvema letoma postavila na obrobju Krakovskega gozda (še enega, očetovega, ima na Bučki), pa je uredila sodobnejšo različico za izvajanje apiterapije. Pravzaprav je cel čebelnjak bolj sodoben, saj je v njem tudi majhna kuhinja, z vodo in elektriko (iz agregata), preden vstopiš, pa se je treba sezuti. »Doma hodimo obuti, tukaj se pa vsi sezuvamo,« se zasmeje sogovornica.

Trideset čebeljih družin v treh čebelnjakih, pravzaprav štirih (Stankovičeva skrbi tudi za sinove nakladne panje), pridela veliko medu, koliko, ne ve natančno, je niti ne zanima: »Sploh nočem meriti, kolikšen je pridelek na panj, to zame ni pomembno. Tudi novi čebelnjak ne stoji na idealnem mestu, da bi lahko čebele pridelale ogromne količine medu. Ni akacije, ni kostanja, so pa ekstenzivni pašniki z raznovrstnim cvetjem in nobene njive v bližini, zato je med ekološki.« Največja prispevek čebel po njenem trdnem prepričanju ni med, kot to jemlje prenekateri čebelar, ampak dobro delo, ki ga opravijo. »Prvo je opraševanje – brez tega ne bi imeli raznovrstnega cvetja in hrane. Potem je tu apiterapija, pa propolis in matični mleček, ki tako kot sam med zdravita marsikatero tegobo. Sama, recimo, matični mleček uporabljam v najbolj surovi obliki: odrežem matičnike, ki jih čebele ne potrebujejo, vzamem iz njega matični mleček in ga dam naravnost v med. Med je namreč najboljši konzervans. Nekateri matični mleček sušijo, dajejo v skrinjo, ne vem, koliko hranljivih snovi sploh še ostane v njem,« se sprašuje sogovornica. Medicinski med za rane, denimo, je po njenem mnenju čisti absurd: »Sterilizacija uniči vse učinkovine. Med je treba uporabiti v surovi obliki. Preverjeno deluje – sinu, ki je imel po padcu na nogi živo rano, sem dvakrat ali trikrat na debelo namazala z medom in povila, pa se je vse pozdravilo v kratkem času.«

Panji na balkonu so zelo stari, prinesla jih je iz čebelnjaka starega očeta. Običajno ima v njem 12 družin, ob našem obisku so bile le štiri. To pomeni, da družinskim članom naše sogovornice, ki pogosto posedajo na balkonu s pogledom na Krko, ves čas dela družbo vsaj 120.000 čebel (v eni družini jih je namreč vsaj 30.000, lahko tudi do 100.000). »Ampak nikoli nismo imeli težav. Zjutraj si ponavadi naravnost iz panjev postrežemo s cvetnim prahom, trotovino pa nastavim ptičkom, da jo pozobajo,« navdušeno razlaga sogovornica, ki se spominja, kako jo je nekoč med pobiranjem cvetnega prahu zmotil telefon, njena takrat dveletna hčerka pa je medtem, ko se je mama pogovarjala v dnevni sobi, čebelicam v satje natlačila koščke kruha, da ne bi bile lačne ... »Nobena je ni pičila, čeprav jih je vse polno letalo okrog nje. Verjetno je to kaj povezano z njenim imenom,« se namuzne.

Hčerki je namreč ob rojstvu dala dve imeni – drugo je Medarda, Medard pa je zavetnik kmetov in čebelarjev. Roditi bi se morala 10. junija, a je Stankovičeva ves čas govorila možu, da bo na svet prijokala dva dni prej, ko goduje omenjeni svetnik. Trdno je bila prepričana, da glede na čebelarsko tradicijo v njeni družini drugače sploh ne more biti. Prav je imela. Od takrat imajo na dan, ko goduje Medard, pri čebelnjaku vsako leto veliko družinsko zabavo …

Sama je bila pred tridesetimi leti, ko je začela čebelariti, alergična na čebelje pike. »Kadar me je kakšna pičila, sem morala po injekcijo. V stiku s čebelami sem dobila koprivnico po vsem telesu. Če me je začelo dušiti, sem morala hitro k zdravniku, drugače sem težave blažila z nekimi tableti. Pikale so me iz dneva v dan in sčasoma sem pridobila imunost,« pravi sogovornica in doda, da je bila ljubezen do čebel vedno večja od strahu pred njimi. Dan pred našim obiskom jo je v roko pičilo osem čebel, a se ni nikjer nič poznalo. Le sklepi so jo precej manj boleli, zato resno razmišlja o načrtnem nastavljanju rok čebeljim želom.

Boleči sklepi so namreč posledica njene druge ljubezni – ustvarjanja z glino. »To je tragika te obrti – ko usvojiš vse skrivnosti njenega oblikovanja in bi lahko izdelal, kar si zamisliš, te izdajo sklepi. Sama, denimo, ne morem več izdelovati delati velikih predmetov, ker preprosto nimam dovolj moči, da bi glino dovolj zgnetla in nato obdelovala na vretenu,« potoži, a se ji v očeh zaiskri takoj, ko v ateljeju v roke prime kos surove gline, da bi pokazala, kako začnejo nastajati izdelki. Tudi ti so tesno povezani s čebelami. V njeni galeriji nadstropje niže tako ne manjka skodelic, poslikanih s čebelami, v ateljeju pa so ob našem obisku nastajale ljubke posodice za med v obliki čebele.

Glino je treba temeljito pregnesti, razloži: »Tridesetkrat zase, da se umiriš, tridesetkrat za glino, da je zadovoljna, potem pa še tridesetkrat za onega gori, tako pravijo. To zahteva kar precej moči. Pod prsti takoj občutim, ali je dovolj homogena in so njene celice enakomerno navlažene. Tale kos sem premalo zgnetla, ampak zdajle nimamo časa, pa tudi moči nimam v rokah, če bom pretiravala, mi bo sklep dobesedno izskočil.«

Nato sede za vreteno in s spretnimi prsti začne oblikovati skodelico. Okrog prsta si je ovila usnjen trak, s katerim gladi glino. »To je poseben prijem, ki prihrani nekaj korakov pri obdelovanju. Sodobni keramičarji tega ne uporabljajo, jaz pa, ker sem se obrti učila pri lončarju.« Na vretenu nastane osnovna oblika, ko se posuši, z engobo, ki je pravzaprav naravno temneje obarvana glina, s čopičem naredi črte na čebelinem trebuščku. Ko se vse skupaj posuši, prostoročno oblikuje tipalke in krilca, ki jih na trup in glavo prilepi s kocem. »To je povsem naravno lepilo, mešanica gline in vode. Uporabljam pa posebno žičko, ki prenese visoke temperature. Vse skupaj se suši teden dni, nato se v peči 24 ur žge na 1000 stopinjah Celzija, se osem ur hladi in dobiš tako imenovani biskvit. Tega nato potopim v glazuro, ki je pravzaprav zdrobljeno steklo z naravnimi pigmenti, in na koncu še enkrat žgem v peči na 1100 stopinjah,« navdušeno razlaga sogovornica in doda, da po vseh teh letih, odkar se ukvarja z glino, še vedno najbolj uživa tisti trenutek, ko odpre peč – ne glede na vse izkušnje in kljub dejstvu, da vse materiale pozna do potankosti, namreč nikoli ne ve, kakšno presenečenje jo čaka za vratci ...

Arhiv revije Deloindom+.