Zakaj si otroci želijo jahati? Morda zaradi občudovanja velike živali, ki jim predstavlja moč in svobodo in je lahko njihov novi prijatelj. Razlogi so zelo različni. Naklonjenost do konj je sprva rezultat tega, kako so jih učili o konjih, oziroma posledica vpliva bližnjih ljudi. Kakšen odnos bodo razvili pozneje, pa je odvisno od prvih pravih stikov z živaljo.

Nekaterim staršem, ki nimajo stika s kon­jeništvom, se zdi jahanje le draga modna muha, starši otrok, ki so jahači, pa vedo veliko povedati o njegovih pozitivnih učinkih. Pravijo celo, da je to, kar otroku daje konj, neprecenljivo. Tudi zgodbe odraslih jahačev o svojih najstniških dneh povedo dovolj. Veliko časa so preživeli v konjeniškem centru in se tako niso zapletali v različne najstniške težave. S konjeništvom se lahko ukvarjamo vse življenje, saj nam prinaša užitke in vesel­je v različnih življenjskih obdobjih.

Otroci so nad konji navdušeni

Znano je, da se otroci laže naučijo jahati kot odrasli, saj nimajo že razvitih slabih navad in negativnih misli, ki bi jih ovirale pri učen­ju. Če vas otrok nenehno prosi, da bi hodil na vadbo jahanja, je morda dobro, da mu to omogočite. Mogoče bo prav konjeništvo postalo njegov hobi in ga odvrnilo od nezdravega preživljanja prostega časa ali pa se bo celo razvil v vrhunskega športnika.

»Otroci so iskreno navdušeni nad konji. Seveda še bolj tisti, ki prihajajo iz mesta in nimajo veliko stikov z živalmi. Starši, ki jih pripeljejo, največkrat poudarjajo prav željo, da imajo otroci stik z živaljo, in sprva sploh nimajo velikih pričakovanj glede učenja jahanja,« pravi Ana Sever iz Idrije, ki ima jahalno šolo. Pri njej lahko pridejo v stik s konji odrasli in otroci, tudi najmlajši. Pet- do desetletniki lahko jahajo enega najmanjših konj, šetlandskega ponija. Šetlandci so visoki le okoli metra v vihru in so tako primerni za majhne otroke. Starejši lahko jahajo konje manjše rasti, saj so bolj obvladljivi kot večji konji.

Poleti so priljubljeni jahalni tabori, na katerih otroci spijo na seniku in se ves dan ukvarjajo s konji, jih hranijo, čistijo bokse, vodijo konje v izpuste ter seveda jahajo v maneži in na terenu. »Jahanje jim je ravno toliko pomembno kot to, da lahko sami vodijo konja, denimo na pašnik,« opaža Ana, »starejši, ki so že več časa pri konjih, želijo sodelovati tudi pri vodenju mlajših otrok na najmanjših ponijih. V zadovoljstvo jim je, da jih lahko kaj poučijo ali jim pokažejo, kako se kaj naredi.«

Jahanje zahteva telesno aktivnost, ki pa je otrokom prijetna. V današnjem času, ko je vse več težav zaradi čezmerne telesne teže, je lahko to zdrava oblika rekreacije. Poleg tega jih zvabi stran od televizije in računalnikov, na svež zrak in seveda v stik z naravo. Poveže jih z drugim živim bitjem, kar zahteva zaupanje in timsko delo. Na konjskem hrbtu vidimo svet iz druge perspektive. Pri jahanju po terenu lahko hitro premagamo velike razdalje, precej večje, kot bi jih sami na sprehodu. Velikokrat srečamo tudi divje živali v naravnem okolju, kar je spet posebno doživetje.

Jahanje izboljšuje ravnotežje in koordinacijo. Ni vse v moči, potrebni so še gibčnost, ravnotežje in koordinacija. Konj čuti vsak naš gib in med jahanjem se morata žival in jahač zliti v eno. Uporabljati je treba mišice nog, trupa in ramen ter težo, s čimer damo konju ukaze. Napačen gib je dovolj, da bo naredil čisto nekaj drugega, kot smo želeli. Zato se na konju začnemo dobro zavedati, kaj počnemo s katerim delom telesa.

Učijo se odgovornosti in strpnosti

Med pozitivnimi učinki lahko omenimo še nekaj dejstev: skrb za konje nauči otroke odgovornosti – pravilna nega in krmljenje konj jih med drugim pripravi na skrb za druge; jahanje je lahko zelo socialen šport – vadba pogosto poteka v skupinah, otroci se družijo med sabo, komunicirajo z učiteljem in med seboj, naučiti se morajo strpnosti in potrpljenja v odnosih med ljudmi in do živali; z napredovanjem znanja pridobivajo samozavest – konj je velika žival in sposobnost nadzorovati tako bitje je pozitivna izkušnja. »Zanimivo je opazovati, kako se otroci, ki so bili sprva negotovi, naučijo sami pripraviti konja na uro jahanja in nato z njim odločno prikorakajo na jahališče. Tudi najmlajši so primerno sproščeni in naravno pravilno sedijo v sedlu,« pove Ana.