Stroga delitev hiš na nizkoenergijske in pasivne je umetna in preživeta, lahko bi rekli tudi zavajajoča, še zlasti če upoštevamo, da je razlika v porabi energije 1 kWH/m² med prvo in drugo enaka toleranci natančno izvedene računske metode, svojo trditev pojasni Friderik Knez. Seveda to ne pomeni, da je vseeno, kakšna je hiša – pomeni le to, da je postavljanje razreda energijske učinkovitosti na prvo mesto, pred razumsko načrtovanje, kakor se dogaja v slovenskem prostoru, zgrešeno, poudarja sogovornik.

Energijska učinkovitost hiše je namreč odvisna od množice dejavnikov, med katerimi je najpomembnejša makrolokacija, sledita mikrolokacija in orientacija na parceli, nato arhitekturna zasnova in šele povsem na koncu uporabljene tehnične rešitve. Lokacija, kjer bo stala hiša, in arhitekturna zasnova pomembno vplivata na možnost zajemanja sončne energije, pri tem pa ne smemo pozabiti niti na toploto notranjih virov, opozarja Knez. Notranji viri v dobro toplotno izolirani hiši lahko namreč zagotovijo polovico ali celo več potrebne toplote za ogrevanje.

Veliko skupnega, razlike v detajlih

Pri načrtovanju tako pasivne kot nizkoenergijske hiše je treba upoštevati bioklimatske danosti na parceli, pozidanost v neposredni bližini (objekti v neposredni bližini lahko mečejo senco, kar onemogoča učinkovito pasivno rabo sončne energije). Obe naj bi bili zasnovani čim bolj kompaktno, saj večja razgibanost pomeni večjo površino zunanjih sten in s tem več možnosti za top­lotne izgube, medtem ko se s preprostimi linijami zunanjih sten izognemo nastanku toplotnih mostov, ki so vir velikih toplot­nih izgub. Za obe velja, da morata biti z velikimi zastekljenimi površinami usmerjeni na jug, okna na severni strani pa morajo biti čim manjša.

Graditelj pasivne hiše se mora odpovedati balkonom, nadstreškom, prizidkom, kleti in garaži v sklopu hiše. Našteti elementi so namreč lahko vir toplotnih izgub, zaradi katerih ne bo mogoče doseči porabe energije za ogrevanje, manjše od 15 kWh/m² na leto. Nizkoenergijska hiša lahko vse našteto vključuje; garažo in klet je treba dobro izolirati, balkone pa od zunanjega ovoja hiše ločiti s posebnimi distančniki.

Za doseganje energijske varčnosti pri obeh sta nujna natančno načrtovanje in kakovostna izvedba vseh detajlov. In ravno tu je po besedah Friderika Kneza največ bistvenih razlik med nizkoenergijsko in pasivno hišo. Velika razlika je pri načrtovanju toplotne zaščite hiše v območju temeljev in stika s tlemi. Pri nizkoenergijskih hišah običajno izvedemo klasično toplotno izolacijo temeljev in talne plošče, pri čemer naj bi bila toplotna prehodnost tal proti terenu 0,15 W/m²K ali manj, medtem ko pri pasivnih izvedemo v celoti neprekinjen obod stavbe tudi v tem območju, toplotna prehodnost tal proti terenu mora biti 0,10 W/m²K ali manj. Najpogostejša je izvedba temeljne plošče na sloju toplotne izolacije, kar v primerjavi s klasičnim temeljenjem omogoča gradnjo brez toplotnih mostov.

Razlike v debelini toplotne izolacije

Razlika je tudi v načrtovanju debeline toplotne izolacije in s tem povezanih detajlov, nadaljuje Knez. Toplotna izolacija je sicer najpomembnejši element za doseganje želene energijske varčnosti objekta. Na stene nizkoenergijske hiše navadno vgradimo okrog 20 centimetrov toplotne izolacije, pri pasivni hiši mora biti ta sloj debelejši, 30 centimetrov, saj toplotna prehodnost zunanje stene ne sme presegati 0,15 W/m²K. S tem se poveča debelina zidu in tudi stroški naložbe, po sogovornikovih besedah za približno 20 odstotkov, če upoštevamo samo fasadni sistem. Toplotni ovoj za nizkoenergijski standard sicer ni določen z jasnimi mejami, izkušnje pa so pokazale, da potrebujemo zunanjo steno s toplotno prehodnostjo 0,2 W/m²K ali manj, kar pomeni približno 20 centimetrov debel sloj toplotne izolacije. Debelina je sicer odvisna od vrste toplotnoizolacijskega materiala, lahko je tudi znatno manjša.

Streha mora biti bolj izolirana. Za nizkoenergijsko gradnjo je priporočljiva toplotna prehodnost okrog 0,15 W/m²K, kar dosežemo s približno 25 centimetrov debelim slojem toplotne izolacije. Toplotna prehodnost strehe pri pasivni hiši naj ne bi presegala 0,1 W/m²K, kar pomeni skupno debelino toplotne izolacije do 40 centimetrov, spet odvisno od uporabljenega materiala, pravi sogovornik.

Zrakotesno in brez toplotnih mostov

Tako za pasivno kot nizkoenergijsko hišo velja, da mora biti toplotni ovoj zrakotesen. Zgolj ustrezna toplotna prehodnost posameznih gradbenih elementov še ne zagotavlja ustreznega zunanjega ovoja. Toplotne izgube bomo namreč učinkovito zmanjšali le, če bodo vsi stiki izvedeni brez toplotnih mostov in zrakotesno. Ni dovolj, na primer, da izberemo ustrezno stavbno pohištvo, pomembno je, da je to pravilno in kakovostno vgrajeno, saj je od tega odvisna energijska učinkovitost hiše.

Toplotni mostovi pri vgradnji stavbnega pohištva morajo biti tako minimalni, poudarja Friderik Knez. Toplotna prehodnost oken pasivne hiše mora biti manj kot 0,85 W/m²K, toplotni most pri vgradnji takšnega okna pa naj bi bil manj kot 0,01 W/mK. Pri nizkoenergijski smo lahko malce manj natančni in dopustimo toplotni most manj kot 0,05 W/mK. Razlikuje se tudi način oziroma mesto vgradnje oken – pri pasivnih hišah jih »potisnemo« v zunanjo ravnino toplotne izolacije, pri nizkonergijskih hišah pa na rob zidu, še doda sogovornik.

Enaki materiali, večje debeline

Med gradbenimi materiali za pasivne in nizkoenergijske hiše pravzaprav ni bistvenih razlik. Uporabljamo enake materiale, le da so pri pasivnih hišah debeline slojev večje. Nekaj več odstopanja je po sogovornikovih besedah morda pri oknih – okna za pasivne hiše imajo za spoznanje boljše okenske okvirje, ki zagotavljajo doseganje pasivnega standarda. Vendar, poudarja Knez, je tu vložek v izboljšanje skoraj nesorazmeren z učinkom. Toplotna prehodnost okna je namreč predvsem odvisna od toplotne prehodnosti stekla, zadevo dodatno zaplete še prepustnost okna za energijo sončnega sevanja, ki je morda celo pomembnejša kot toplotna prehodnost. Z vsem tem pa postane merilo za energijsko učinkovitost okna nepregledno.

Friderik Knez še enkrat poudari, da materiali sami ne vplivajo na energijsko učinkovitost stavbe, saj gre vedno za kombinacijo toplotne prevodnosti (lastnost materiala) in debeline slojev (lastnost konstrukcije). Pač pa je pomembna izvedba detajlov: preprečevanje toplotnih mostov in tesnost ovoja. Detajli so pomembni dvakrat; pri načrtovanju in pri izvedbi. Za prvo je odgovoren projektant, za drugo izvajalec oziroma nadzornik. Slabo izvedeni detajli toplotnih mostov zlahka »zakrivijo« 20 odstotkov vseh toplotnih izgub pri hiši, ki je bila sicer zasnovana kot pasivna, pojasni Knez.

Nizkoenergijsko težko nadgradimo v pasivno

Obstoječo nizkoenergijsko hišo v praksi težko nadgradimo v pasivno. Če pa smo še v fazi načrtovanja, korak naprej oziroma nadgradnja po sogovornikovih besedah vključuje povečanje debeline toplotne izolacije, morda spremembo pri izbiri oken in načinu vgradnje, izbiro prezračevalnega sistema z visoko stopnjo rekuperacije in verjetno boljšo (bolje toplotno izolirano) zasnovo temeljev in talne plošče. Seveda le, če arhitekturna zasnova hiše omogoča pasivno raven energijske učinkovitosti.

Pa je ta korak sploh smiseln, če upoštevamo višino naložbe v nadgradnjo? Kakor pravi Knez, je izbira pasivnega standarda od začetka načrtovanja načeloma smiselna zaradi kakovosti stavbe in možnosti, ki jih ponuja, finančna upravičenost pa je zelo težko določljiva. Recimo, da imamo izdelane načrte za 200 kvadratnih metrov veliko nizkoenergijsko hišo – nadgradnja v pasivno bi investitorja stala dodatnih 5000 evrov, z izvedenimi ukrepi pa bi na leto za ogrevanje kvadratnega metra prihranil 10 kilovatnih ur energije oziroma skupaj približno 200 evrov na leto. Naložba bi se mu torej ob današnjih cenah energije povrnila šele v več kot 25 letih. Ker pa ne vemo, kako se bodo gibale cene energije v prihodnjih 20 ali 25 letih, so taki izračuni lahko brezpredmetni, meni sogovornik.

Nizkoenergijska gradnja je s sprejetim pravilnikom o učinkoviti rabi energije v stavbah postala zapovedana, tudi pasivna je pri nas čedalje bolj razširjena. A s pasivno hišo se razvoj ni ustavil, čez petnajst ali dvajset let lahko po besedah Friderika Kneza pričakujemo, da bodo standard postale ničenergijske in plusenergijske hiše. Če so razvoj prvih dveh spodbudile naraščajoče cene energije, pa primarni motiv za razširjenost zadnjih dveh najbrž ne bo neposreden strošek energije, ampak politične zaveze in zakonodaja, subvencije, energetska neodvisnost in prihranek pri potrebnem razvoju energetskega omrežja, pravi sogovornik.