Bodoči lastnik mora izdelati le temeljno ploščo

Brunarica je postavljena prej kot v tednu dni, proizvodnja lesenih delov v tovarni traja približno mesec in pol, vselitev pa je mogoča že v treh do štirih mesecih. Na podlagi izbranega tipa hiše se izdela projektna dokumentacija, ta pa je osnova za pridobitev gradbenega dovoljenja. Bodoči lastnik mora na izbrani parceli pripraviti temeljno ploščo in urediti komunalne priključke, za vsa druga dela poskrbi proizvajalec. Izdelava temeljev je odvisna od projekta, vsekakor pa morajo biti izdelani kakovostno. Tako kot pri zidani hiši je treba v širini pol metra okrog betonske plošče izdelati ustrezno drenažo, ki bo zagotovila učinkovito odvodnjavanje in preprečevala morebitne poškodbe betona zaradi poškodovane hidroizolacije. Če smo izbrali majhno brunarico, ki jo bomo uporabljali le kot počitniško hišico, jo lahko, če to dopušča teren, postavimo na lesene stebre in betoniranje ni potrebno.

Ob pravem času posekan in ustrezno posušen les

Za izdelavo brunaric se uporablja predvsem mehki les iglavcev, kot so smreka, jelka in bor. Najbolj kakovosten je les, posekan v visokogorju (800 metrov in več nadmorske višine). Zimska sečnja pomeni večjo odpornost proti vremenskim vplivom, škodljivcem in požaru, nekateri proizvajalci upoštevajo tudi letne čase in lunine cikle. Posekan les mora nekaj časa ležati zunaj, da izgubi prožnost, ko njegova vlažnost pade pod 35 odstotkov, pa ga razrežejo in izdelajo konstrukcijo za hišo. Po meri izdelane kose zapakirajo, medtem pa se vlažnost zniža na 25 odstotkov. Ko je brunarica postavljena, naj bi bila vlažnost v lesu le še 15-odstotna, vsekakor pa manj kot 20-odstotna. Les z višjo vsebnostjo vlage je idealno gojišče za mikroorganizme, predvsem pa povzroča bistveno bolj ne­enakomerno posedanje objekta, zaradi česar začnejo bruna pokati in se kriviti. Nepravilno posedene brunarice ne moremo več poravnati, če jo nameravamo toplotno izolirati, pa bodo stroški precej višji, kakor če bi se konstrukcija pravilno posedla. Ali je les primerno suh, proizvajalec zagotavlja s certifikatom.

Les ne potrebuje dodatne zaščite

Gostota in kakovost lesa ter podnebje, v katerem je rasel, mu zagotavljajo trajnost in odpornost proti vlagi ter drugim vremenskim vplivom. Pomembno je, da je hiša arhitekturno zasnovana tako, da meteorna voda in sneg nikjer ne zastajata. Streha, na primer, mora biti izdelana tako, da deževnica z nje nikjer ne odteka po zunanjih stenah, ki jih morajo vsaj delno varovati tudi globoki nadstreški. S tem zagotovimo, da bo les ves čas suh oziroma se bo po padavinah zelo hitro posušil, zato ga ni treba dodatno zaščititi. Nezaščiten les zaradi delovanja ultravijoličnih žarkov sčasoma posivi in potemni, patina, ki nastane, pa je naravni zaščitni sloj, ki ga varuje pred drugimi vremenskimi vplivi.

Konstrukcijski smrekov les pred začetkom montaže globinsko impregnirajo, s čimer ga zaščitijo pred glivicami, insekti, vlago in drugimi zunanjimi vplivi ter povečajo njegovo odpornost proti požaru. Tisti, ki se odločijo za dodatne premaze, naj se o tem posvetujejo s proizvajalcem, ki jim bo priporočil, kaj nanesti, kolikokrat in kako pozneje vzdrževati oziroma obnavljati premaze. Za vse zunanje dele priporočajo dvakratni nanos lazurnega premaza na vodni osnovi, kar pomeni zaščito lesa pred vremenskimi vplivi in ultravijoličnimi žarki.

Brez dodatne zaščite je lahko tudi les v bivalnih prostorih, saj tam ni izpostavljen vlagi. Takšen namreč ustvari bolj naravno bivalno okolje, poleg tega ne bomo imeli nobenega dela z vzdrževanjem in obnavljanjem premaza. Če kljub temu menimo, da je zaščita potrebna, je najbolje izbrati naravna sredstva, kot so čebelji in drugi voski ter laneno olje. Če se odločimo za lazurne premaze, je priporočljivo izbrati brezbarvne na vodni osnovi, s čimer ohranimo naravno barvo in vidno strukturo lesa.

Različni sistemi gradnje brunaric

Sistemi gradnje brunaric in sestava zunanjih ter notranjih sten so različni. Stene so lahko masivne, le iz debelejših brun in brez toplotne izolacije, lahko pa so večplastne, tako da so tanjšim brunom dodane še toplotna izolacija in zaključne stenske obloge. Ni jih malo, ki pravijo, da je edina prava brunarica tista iz okroglih brun ali okroglic, kakor jih tudi imenujemo. Z njimi gradijo tako, da jih sestavljajo bruno na bruno do želene višine. V vogalih so lahko vezana s klasično, tradicionalno križno vezjo, kar daje hiši domačen in topel videz. Okroglim brunom navadno ne dodajamo toplotne izolacije, saj bi s tem zakrili okrogline v notranjosti prostorov, zaradi katerih imajo brunarice poseben čar. Lahko se sicer odločimo za dvojno steno z vmesno izolacijo, ampak to podraži gradnjo tudi za dvakrat.

Za brunarice z notranjo izolacijo je značilno, da so bruna kot osnovni konstrukcijski element hkrati zunanji fasadni sloj hiše. Zunanje stene so na notranji strani dodatno toplotno izolirane, pri čemer je vrsta in debelina izolacije odvisna od želja in potreb uporabnika. Stene na notranji strani lahko po izvedbi inštalacijskih del zaključimo z lesenimi bruni, lesenim opažem ali mavčnokartonskimi oblogami. Toplotno izolacijo lahko vgradimo tudi na zunanji strani brun, nato pa izdelamo leseno fasado ali fasado zaključimo s klasičnim ometom. Ta rešitev pride v poštev zlasti tam, kjer po urbanističnih načrtih lesena fasada ni dovoljena.

Les je naravni toplotni izolator

Masivna lesena bruna ohranjajo stalno temperaturo znotraj objekta vse leto. Proizvajalci brunaric in lesenih hiš zatrjujejo, da temperatura znotraj objekta ostane nespremenjena 24 ur, tudi če ga dodatno ne ogrevamo, pri čemer je toplotna prehodnost odvisna od debeline hlodov ali brun v stenah. Vsekakor velja, da so pravilno izdelane brunarice energijsko varčne, zato se lahko odločimo tudi za do okolja prijazno ogrevanje in pripravo tople sanitarne vode. Izberemo lahko katero koli možnost ogrevanja z obnovljivimi viri energije. Tudi če jo ogrevamo na elektriko, ne bomo tako potratni, kakor bi bili, če bi z elektriko ogrevali klasično hišo. V brunarici, ogreti na 19 stopinj Celzija, imamo občutek, da je topleje, kakor kaže termometer, kar gre pripisati lastnostim lesa. Za toplotno izolacijo je primeren katerikoli izolacijski material, najboljša izbira pa so naravni materiali, saj z umetnimi izničimo tiste lastnosti lesa, zaradi katerih smo se pravzaprav odločili za brunarico.

Les dobro uravnava vlažnost zraka

Masivni leseni zidovi zelo dobro uravnavajo vlažnost zraka v prostorih. Lesena bruna vpijajo odvečno vlago v prostoru in jo oddajajo, ko je v njem primanjkuje. Povprečna vsebnost vlage v lesu ob gradnji je 12- do 16-odstotna, ker pa se les kot naravni material odziva na zunanje vplive, količina vlage v njem ni konstantna, ampak se spreminja glede na letni čas in glede na vreme. Stene in zidovi iz pravilno posušenih, zaščitenih in vgrajenih brun so bolj odporne proti plesni kot zidane stene. Del presežne vlage se namreč shranjuje v porah lesa, od koder se po potrebi vrača v prostor, medtem ko v zidanih hišah vlaga na stenah hitro kondenzira in povzroča nastanek plesni, zatrjujejo zagovorniki brunaric. Les je tudi naravni sovražnik prahu, kar pomeni, da v brunarici ne bomo imeli težav z njim, saj se ne poseda na lesene površine.

Lesene hiše so požarno varne

Eden najpogostejših pomislekov, ki jih imajo ljudje, ko razmišljajo o bivanju v leseni hiši, leti na njihovo požarno varnost. Strah je odveč, zagotavljajo proizvajalci, saj so brunarice glede požarne varnosti povsem primerljive z zidanimi hišami, ker je les globinsko impreg­niran. Seveda bruna gorijo, a gorijo počasi in predvidljivo. Ker v sebi zadržujejo vodo, se ta ob požaru izloča, na površini bruna pa se naredi plast oglja, ki slabo prevaja toploto in deluje kot izolator. Les na zunanjih stenah karbonizira, in če se ne dovaja nova energija, ogenj ugasne, razlagajo proizvajalci in dodajajo, da konstrukcija stavbe tudi pri višjih temperaturah zadrži stabilnost. Med prednostmi, ki jih navajajo, je tudi ta, da lahko leseno hišo po morebitnem požaru popolnoma prenovimo z razmeroma majhnimi stroški.

Lahek material zagotavlja protipotresno varnost

Les je petkrat lažji od betona, a se lahko kljub temu pohvali z veliko nosilnostjo. Ob pravem času posekana, ustrezno suha in pravilno vgrajena bruna prenesejo potisne in vlečne sile, zato je lesena konstrukcija gibljivejša od zidane. Z drugimi besedami to pomeni, da lesena konstrukcija prenese močnejše potresne sunke kot zidana, s precej manjšimi poškodbami, kar potrjujejo tudi izkušnje iz potresno ogroženih držav. Križna vez, s katero so v vogalih spojena smrekova bruna, se preverjeno najbolje upira horizontalnim obremenitvam zaradi potresnih sunkov in vetra. Uporaba križne vezi je zato priporočljiva pri vseh masivnih lesenih gradnjah.

Les se krči in razteza

Les je živ material, zato se odziva na zunanje vplive. Bruna se krčijo in raztezajo zaradi spreminjanja vsebnosti vlage. Vendar to ni pomanjkljivost v pravem pomenu besede, saj gre za naravni pojav. Pravilno zasnovana in postavljena brunarica, ki je nismo prehitro močno ogreli, se bo v nekaj letih enakomerno posedla za približno štiri do šest odstotkov (2,7 metra visok strop se bo znižal za največ dva centimetra), pri čemer statika objekta ni ogrožena oziroma ostane nespremenjena.

Življenjska doba približno sto let

S tehnologijo gradnje lesenih hiš se je razvijala tudi industrija zaščitnih sredstev za les, ki ohranjajo njegove lastnosti. Življenjska doba brunaric iz domačega smrekovega lesa je tako približno sto let, brunarice iz masivnih debel gostejšega lesa, kot sta cedra in macesen, zdržijo še dlje. Proizvajalci dajejo na konstrukcijo navadno deset let garancije, nekateri celo 50. A tudi lesene hiše naših prednikov, ki niso bile tako zaščitene, se lahko pohvalijo z dolgo življenjsko dobo. V okolici Kolpe še vedno stojijo več kot sto let stare hiše, najpogosteje grajene iz hrasta ali bukve.