Varovanje premoženja ni več luksuz ali nadstandard, ki bi si ga kot nekoč privoščili le bogatejši, pravi Robert Pistotnik, predsednik uprave Sintala, in dodaja, da varnost ni več samoumevna. Zanjo je treba poskrbeti in tega se zaveda vse več ljudi. Kako varen je lahko naš dom, ko nas ni, in kako varni smo lahko, kadar smo doma, je odvisno od tega, koliko smo pripravljeni plačati za varnost, veliko pa lahko naredimo tudi s svojim premišljenim ravnanjem.

Zanimiva raziskava, ki so jo opravili kar med ameriškimi vlomilci (seveda tistimi, ki so jih že ujeli in so bili pod ključem), je pokazala, da hiše, ki jih zarašča gosto grmovje, kar same vabijo vlomilce. Tudi spuščena senčila, ugasnjene luči in pošta v nabiralniku so znak, da je hiša prazna. Vlomilci imajo zelo lahko delo, če okna v pritličju niso zavarovana. Pogosto ob hiši najdejo tudi kakšno lestev, v zgornjem nadstropju pa odprto okno, so povedali. Nič lažjega, da vstopijo nepovabljeno. Vlomilci so prav tako razkrili, kaj jih odvrača od namere. Najbolj se bojijo psov, odženejo jih tudi prižgane luči in kar polovico protivlomni sistemi. Alojz Žavbi iz G7 meni, da je pogosto že nalepka, ki mora biti na vidnem mestu, da objekt varuje varnostna služba, dovolj, da se vlomilec premisli.

Obvestimo sosede!

Osnova varovanja so mehanske oziroma fizične ovire, ki vlomilcu otežijo vstop v hišo ali stanovanje. Nadgradnja pa je protivlomni sistem. Veliko bolj smo lahko pomirjeni, če so na vseh oknih v pritličju kovinske mreže. Dodatno varovanje so protivlomna vrata s kakovostnimi cilindri in ključavnicami, zapahi pa naj bodo pokriti. Tudi okna in mehanizmi za njihovo odpiranje naj bodo višje kakovosti, dodatno se lahko zaščitijo s protivlomno folijo. Nikakor ne bo odveč svetilka pri vhodu ali na dvorišču, ki se prižge, ko zazna gibanje.

Predvsem je pametno, če ob daljši odsotnosti o tem obvestimo sosede in jih prosimo, da vsaj tu in tam preverijo, kaj se dogaja v našem domu in okoli njega. Naj se ne zgodi, da vlomilci sredi belega dne praznijo stanovanje v bloku, sosedje pa mislijo, da pohištvo in opremo pridno odnašajo delavci selitvenega servisa. Vlomilci so zelo iznajdljivi in pretkani, predvsem pa poznajo vse varovalne mehanizme, tako da jih mehanske ovire ne bodo odvrnile od namere, jim bodo pa vzele vsaj nekaj časa, ko jih bodo morali premagati. Tako bo tudi več možnosti, da jih bo pri delu kdo zalotil in pregnal.

Se še kdo meni za alarme …

Vsekakor pa je več možnosti, da bomo pregnali vlomilca, če k mehanskemu varovanju dodamo še tehnično protivlomno varovanje, sta prepričana sogovornika. Najbolj preprost sistem je alarmna naprava, povezana s sireno, ki se oglasi ob poskusu vloma. Sirena vsiljivca lahko prežene, ni pa nujno. Ker ni povezana z varnostnim nadzornim centrom, varnostna služba ne bo prejela signala o vlomu, zato se ne bo nihče odzval. Ponavadi tudi sosedi nikogar ne obvestijo o tuljenju sirene, pravi Alojz Žavbi. Zakaj ne? Ali gre za popolno odtujenost ljudi, ki jih ne zanima, kaj se dogaja v njihovi neposredni bližini, ali pa se sirene tako pogosto sprožajo po nepotrebnem, da se zaradi njih nihče več ne zgane.

Robert Pistotnik svetuje lastnikom, da protivlomni sistem, ki ima samo sireno, nadgradijo in povežejo z nadzornim centrom. Žavbi pa dodaja, da vsaj ob daljši odsotnosti soseda prosimo, naj ob oglašanju sirene pokliče varnostno intervencijsko službo.

Povezava z GSM ali ADSL

Boljši in varnejši protivlomni sistemi so povezani z varnostnim nadzornim centrom, povezave pa so lahko različne. Naj-osnovnejša možnost je prek analogne telefonske linije, lahko se z nadzornim centrom poveže prek omrežja GSM ali svetovnega spleta, v tem primeru pa moramo imeti linijo ADSL. Kaj so prednosti ali slabosti posameznih rešitev, sogovornika nista hotela povedati. Izvedeli smo le, da je lahko povezava nadzorovana ali nenadzorovana, vse druge tehnične podrobnosti bi preveč razkrile samo delovanje. Vlomilcev pa res ne bosta izobraževala in jim pomagala pri delu, sta se strinjala Pistotnik in Žavbi. Zadnji je le poudaril, tudi v vednost vlomilcem, da ima večina sodobnih protivlomnih sistemov protisabotažno zaščito. To pomeni, da bo centrala, ki je povezana z nadzornim centrom, zaznala, da je nekdo prerezal telefonski kabel ali povezavo kako drugače prekinil.

Povedala sta še, da se v stanovanju postavijo tipala z infrardečimi žarki, lahko tudi kombinirano z mikrovalovnimi. Tipala zaznavajo okoliško temperaturo in se odzivajo na njeno spremembo. Lahko so žična ali brezžična in povezana s protivlomno centralo, ki mora biti nameščena v varnem prostoru, vse skupaj pa naj bo, kakor rečeno, povezano z varnostnim nadzornim centrom.

Kje in kakšna tipala

Za brezžična tipala se pogosto odločijo tisti, ki nameravajo protivlomni sistem urediti v starejši hiši, ne bi pa radi razbijali sten. Žavbi takšna tipala vseeno odsvetuje, ker se polnijo na baterije, ki jih je treba menjati. To je dodatna skrb, poleg tega lahko elektromagnetno valovanje moti njihovo delovanje. Tipala, ki so povezana z žicami, so bolj zanesljiva, pravi. Običajno se za njihovo namestitev najde rešitev tudi v starejši hiši; če se le da, se žice speljejo po nadometnih kanalih. Tisti, ki gradijo hišo, pa vse pogosteje sistem tehničnega varovanja načrtujejo hkrati z drugimi napeljavami.

Tipala naj bodo postavljena v vseh prostorih pritličja, v nadstropju pa vsaj tam, kjer bo moral vlomilec prečkati hodnik ali določen prostor. Da bodo prostori res dobro prepredeni z infrardečimi žarki, jih je treba namestiti na strop in v kote. Stropna namreč pokrivajo območje 360 stopinj na razdalji pet metrov, stenska pa nadzirajo kot 120 stopinj na razdalji približno desetih metrov. Vendar to ni standard, tipala se med seboj razlikujejo.

Izvedeli smo tudi, da so sodobnejše centrale večobmočne, kar pomeni, da se lahko iz njih naredi več enot. To uporabnikom omogoča, da je alarmna naprava vključena tudi takrat, ko so doma. Vlomilci namreč niso na delu le, ko je hiša prazna. Obiščejo nas lahko recimo ponoči, ko spimo. Spanec je veliko mirnejši, če nam alarmna naprava omogoča, da je v prostorih, ponavadi v pritličju in v okolici hiše, alarm vključen, v spalnih prostorih in tam, kjer se bomo morda ponoči gibali, pa ne.

Proti vlomu je lahko tudi proti požaru

Na protivlomni sistem se lahko povežejo tudi tipala za zaznavanje požara. Uporabniki se za to možnost odločajo vse pogosteje. Protipožarni sistemi, ki jih imajo poslovni in industrijski objekti, so za individualno uporabo prezapleteni, predvsem pa predragi. Povezava javljalnikov dima oziroma požara na protivlomni sistem pa je cenovno dostopna, preprosta in dovolj učinkovita, je razložil Robert Trlep, vodja prodaje pri Varnosti. Javljalniki so lahko optični ali termični, lahko pa gre za kombinacijo obojega. Prvi zaznavajo zelo majhne delce, iz katerih je sestavljen dim, termični pa spremembo temperature oziroma njeno povišanje. Signal se prenese v centralno alarmno napravo in sproži sireno ali obvesti nadzorni center. Najprej se bo odzvala intervencijska ekipa varovalne službe, ki je usposobljena za gašenje manjših požarov, pri večjih pa bodo obveščeni tudi gasilci.

Protipožarna tipala se običajno namestijo v prostorih, kjer je večje tveganje požara, torej v kuhinjah in kurilnicah. Postavljena naj bodo v najvišji točki, ker se bo tam zadrževal dim. Pri odločanju, ali izbrati optične ali termične javljalnike, je treba vedeti, da optičnega, nameščenega v kuhinji, lahko zmoti že para, ki se vije iz loncev med kuhanjem, pravi Trlep. Posledica so lahko pogosti lažni alarmi. Tudi če imamo zelo močno kuhinjsko napo, ki učinkovito vsrkava dim, optični javljalnik ni najbolj primeren. Vendar, kakor še dodaja Trlep, je bolje lažni alarm, kot da res zagori, pa tega nihče oziroma nič ne zazna. Namesto za optična se lahko odločimo za termična tipala, vendar zaznajo spremembo temperature šele pri 60 do 80, nekateri pa celo pri 95 stopinjah Celzija. Takrat pa je velika verjetnost, da se je že razvil manjši ogenj.

Posvet pred nakupom

Pri odločitvi, kakšen protivlomni sistem izbrati, naj pomagajo strokovnjaki varnostnih služb. Hišo ali stanovanje si bodo ogledali in svetovali najprimernejši sistem glede na sredstva, ki smo jih pripravljeni ali jih lahko namenimo za varovanje. Zato je zelo pomembno, da sistem naročimo pri podjetju, ki se lahko izkaže z dobro opravljenim delom v preteklosti, predvsem pa mora imeti za varovanje potrebne licence in certifikate. Pistotnik poudarja, da mora biti temelj sodelovanja med naročnikom in varnostno službo zaupanje. Žavbi pa opozarja, naj se izogibamo nakupu cenejših alarmnih naprav brez izvora, ki jih moramo namestiti sami in za katere ni zagotovljeno vzdrževanje.

Delo in dom, 29. marec 2006