»Muzej za kulturo ogrevanja so ustanovili leta 1985, saj se je v tistem času vse več stanovanj in drugih objektov ogrevalo iz dunajskih toplarn,« nam je povedal Josef Lehmann, namestnik direktorja muzeja. Velike toplarne so na Dunaju začele delovati v času gradnje velikanske univerzitetne splošne bolnišnice. Takrat so namreč ugotovili, da ob bolnišnici ne bo prostora še za veliko toplarno. V tistem času so med drugim zgradili sežigalnico odpadkov Spittelau, ki jo je okrasil umetnik Friedensreich Hundertwasser in je še vedno osrednji objekt, s katerim na daljavo ogrevajo dunajska stanovanja in druge objekte.

Dunaj ima zdaj tri sežigalnice odpadkov, iz katerih meščanom ogrevajo stanovanja in jih preskrbujejo s toplo vodo. Na toplarne je zdaj priključenih sto tisoč gospodinjstev avstrijskega glavnega mesta. V na novo zgrajenem stanovanju, v katerem živijo štirje člani gospodinjstva in meri približno 100 kvadratnih metrov, znašajo stroški centralnega ogrevanja in tople vode okoli sto evrov na mesec.

Zaposleni v dunajskih toplarnah in mestni upravi za gradbeništvo in javna poslopja so v osemdesetih letih spoznali, da bi bilo škoda, če bi zavrgli opremo, ki so jo odstranili iz stanovanj, v katerih so se preusmerili na energijo iz toplarn, zato so ustanovili muzej, ki se je najprej imenoval Muzej ogrevanja. Svoje prostore ima v pritličju ene največjih tehniških šol. Po obnovi, ki se je končala v začetku leta 2010, so ga preimenovali v Žarišče – Muzej za kulturo ogrevanja Dunaja.

Razstavni predmeti, objekti in dokumenti ne prikazujejo zgolj razvoja tehnologije ogrevanja. Vse te stvari so hkrati ogledalo družbenega razvoja. V obiskovalcih zbujajo nostalgijo, saj jih spominjajo na peči na drva, ki so jih videvali v hišah svojih babic, hkrati pa opozarjajo na zanimiva dejstva o ogrevanju in zadrege, ki se pojavljajo med aktualnimi razpravami o ekologiji, (ne)obnovljivih energijskih virih, trajnostnem razvoju ...

Vsi potrebujemo toploto

Človek v svojem okolju praviloma potrebuje temperaturo od 20 do 28 stopinj Celzija in srednje vlažen zrak, da je delovno sposoben in se prijetno počuti. Na Zemlji ni veliko območij, ki bi imela takšno podnebje vse leto. V večini delov sveta je treba stanovanja in druge objekte ogrevati. To velja tudi za srednjo Evropo. Več tisoč let je bilo pri nas glavno kurivo les, ki so ga ljudje prinašali iz gozdov, v hišah pa je bilo ognjišče le v enem prostoru, v katerem se je tudi kuhalo. Številni rodovi so spali v neogrevanih sobah. Zdaj je les znova kurivo, o katerem se veliko govori, saj spada med obnovljive vire energije.

V kriznih letih, kot so bila tista po obeh svetovnih vojnah, so Dunajčani in Dunajčanke iz vseh družbenih slojev odhajali v Dunajski gozd in druge gozdove okoli mesta, tam sekali drevesa in si pripravljali drva za ogrevanje. Še zlasti hudo pomanjkanje je vladalo po drugi svetovni vojni, nato pa je neki izumitelj ugotovil, kako je mogoče iz odpadnega železa s taljenjem in ulivanjem izdelati večje rebraste prstane in jih na preprost način sestaviti. Tako je nastala Schrenkova peč, ki si jo lahko med številnimi drugimi ogledamo tudi v dunajskem muzeju. Dolga leta so jo uporabljali v šolah, na policijskih postajah in v podobnih ustanovah, na gradbiščih pa je bila v rabi vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Pred tem je do sredine 19. stoletja Dunaju kot gorivo zadostoval les iz bližnjega gorskega masiva Dunajskega gozda, ki ga je s petimi valčki Zgodbe iz Dunajskega gozda (Geschich­ten aus dem Wienerwald) ovekovečil Johann Strauss mlajši. Vzporedno z industrializacijo, ki je zaznamovala sredino 19. stoletja, in hitrim povečevanjem prebivalstva se je Dunaj iz mesta drv spreminjal v mesto premoga. Parni stroji so potrebovali premog, ta pa se je tudi pri ogrevanju stanovanj izkazal za bolj praktičnega. Drva namreč dogorevajo veliko hitreje kot rjavi ali črni premog. Starejše generacije se dobro spominjajo premoga, ki so ga pred zimo spravili v kleti, nato pa ga vsak dan nosili v stanovanja in nalagali v peči.

Cela vrsta razstavnih predmetov pripoveduje o tem, kako se je spreminjala tehnologija ogrevanja v 19. in 20. stoletju, velikokrat s prirejanjem ali spreminjanjem že obstoječih sistemov. Plin in električno energijo so na začetku uporabljali zgolj za razsvetljavo, pozneje pa vse pogosteje tudi za ogrevanje. Hkrati se je izboljšala učinkovitost sistema ogrevanja oziroma izkoriščenost goriv.

Po drugi svetovni vojni sta se tudi za ogrevanje začela uveljavljati nafta in zemeljski plin. Ti dve gorivi sta vse bolj nadomeščali premog in plin, pridobljen iz njega. Nato pa sta se v sedemdesetih letih zgodila dva naftna šoka, zaradi katerih so se močno podražili naftni derivati in plin. Veljala je celo prepoved vožnje z avtomobili v določenih dneh v tednu. Tako je bilo v Avstriji, na celotnem območju tedanje Jugoslavije in še v nekaterih državah.

Ekološka ozaveščenost

Ob koncu sedemdesetih let, torej v času drugega naftnega šoka, so na Dunaju sklenili, da bo avstrijska prestolnica postala ekološko vzorno mesto. Pri tem je odigrala pomembno vlogo sprememba načina ogrevanja. Mestni očetje so odločili, da se bodo oddaljili od nafte in da bodo kot »alternativne vire energije« vse bolj uporabljali zemeljski plin in toplarne. Pred tem so plin dolga desetlet­ja pridobivali iz premoga. Takšen plin je bil nevaren, zato so se pogosto dogajale nesreče. Po letu 1975 je dokončno prevladal bistveno prijaznejši zemeljski plin.

Glavni steber dunajskega sistema ogrevanja so še vedno toplarne. Dve tretjini energije pridobivajo v toplarnah na zemeljski plin, tretjino prispevajo tri sežigalnice smeti, ki jih zberejo v gospodinjstvih na območjih Spittelau, Flötzersteig in Pfaffenau.

Predvidevajo, da se bo v prihodnjih petindvajsetih letih na Dunaju zmanjševalo povpraševanje po ogrevanju, in to zaradi vse bolj kakovostno izoliranih hiš. Poteka energijska prenova starih poslopij, stene oblagajo z izvrstno izolacijo, vgrajujejo nova okna in tako naprej. Hkrati pa se povečuje potreba po energiji za hlajenje, kar je seveda posledica podnebnih sprememb in zaradi njih vse višjih poletnih temperatur. Po splošnih napovedih se utegne okoli leta 2030 povpraševanje po energiji za hlajenje izenačiti s povpraševanjem po energiji za ogrevanje.

Centralno ogrevanje, ki se je najprej v 19. stoletju razmahnilo v ZDA, so začeli kaj kmalu uporabljati tudi v Evropi. Eno prvih dunajskih poslopij s centralnim ogrevanjem je bila velika mestna hiša. V zasebnih stanovanjih je postalo nekaj običajnega šele v drugi polovici 20. stoletja. Pred tem so z njim opremili šole, saj je bilo treba v njih na hitro ogreti prostore, ki so jih uporabljali le po nekaj ur na dan. Najprej so namestili sisteme centralnega ogrevanja na podlagi pare, ki pa so se pogosto kvarili in jih je bilo treba nenehno popravljati. Po letu 1950 je končno prevladalo centralno ogrevanje s toplo vodo.

Dunaj je bil znan tudi po javnih zaprtih kopališčih, ki še vedno obstajajo v številnih občinah. V obdobju bidermajerja (v drugi četrtini 19. stoletja) so začeli graditi prave palače s plavalnimi bazeni v slogu rimskih term, kot sta Dianabad ali Sophiebad. Če bi jih ogrevali vse leto, bi bili stroški preveliki, zato so jih pozimi spremenili v plesne dvorane. Zdaj delujejo poleti in pozimi. Hkrati so za prebivalce, ki v svojih stanovanjih večinoma niso imeli kopalnic (v stanovanju le pipo in eno stranišče v vsakem nadstropju za vse stanovalce), začeli graditi javna kopališča, v katerih so se za malo denarja lahko okopali v kadi ali pod prho, kar so počeli enkrat na teden, najpogosteje v soboto ali nedeljo. Zdaj deluje na Dunaju le še eno samo javno kopališče, Narodno kopališče s kadmi in prhami v Ulici cesarja Friderika.

Več prototipov

Zviševanje cen, podnebne spremembe in pomanjkanje goriva so samo nekateri od ključnih vzrokov za pesimističen pogled na energetsko prihodnost. Po drugi strani pa je na tem področju dejavnih vse več raziskovalcev in izumiteljev. V času, ki prihaja, bodo ljudje pospešeno iskali nove vire. Govori se, da se bo še pred koncem tega desetletja cena goriva podvojila, in to zaradi vse večjega povpraševanja na Kitajskem in v še nekaterih drugih delih sveta.

Po drugi strani se zdaj gradijo objekti, ki potrebujejo precej manj energije kot pred desetletji. Med drugim so na Dunaju ob koncu leta 2008 zgradili Energy-Bas-Haus, prototip energijsko izjemno varčne poslovne stavbe prihodnosti. Raba energije v njej je za približ­no 80 odstotkov manjša kot v konvencionalnih sodobnih pisarniških poslopjih. Strokovnjakom je ta projekt uspelo uresničiti z uporabo obnovljivih virov energije (fotovoltaike itd.) in posebnim načinom gradnje.