Jesenske vetrnice oz. jesenske anemone nekateri še vedno imenujejo japonske vetrnice. To, prvotno poimenovanje se nanaša na prve primerke, ki so jih pred stoletji prenesli v Evropo. Šele kasneje so ugotovili, da naravno izvirajo s Kitajske, na Japonskem pa so imele za seboj že dolgo zgodovino kultiviranja. Današnje sorte jesenskih vetrnic so večinoma križanci z drugimi vrstami. Te vetrnice najlepše rastejo v polsenčnih legah v zavetju velikih dreves, če rastejo na polnem soncu, morajo imeti vedno malo vlažno prst, zlasti poleti, drugače manj cvetijo. Sicer nezahtevne glede prsti pozimi po drugi strani ne prenesejo tal, v katerih se voda zadržuje predolgo.

Jesenske anemone lahko brez presajanja rastejo več let na istem mestu, ne da bi bilo cvetenje z leti revnejše. Po sajenju se sprva razraščajo bolj počasi, po dveh letih pa se razvijejo v košate rastline. Stare sorte, ki so uspevale že na vrtovih naših babic in jih zasledimo še danes, so višje in bujnejše in marsikdaj krepko presegajo metrsko višino, zato je nujno, da jim konec pomladi namestimo oporo. Cvetijo od srede avgusta do prvih zmrzali, potem pa se iz cvetov razvije bel puh, s katerim veter raznaša semena. Zato se zlahka zasejejo, vegetativno pa se razširjajo z očesci na vodoravnih koreninah. Ko rastline delimo, je torej pomembno, da izkopljemo čim več korenin. To lahko naredimo jeseni po cvetenju ali na pomlad. Barvni spekter jesenskih vetrnic se začne pri beli, se razprostre čez paleto različno močnih rožnatih do rožnatovijoličastih odtenkov, poleg enojnih cvetnih koškov pa poznamo tudi polnjene.