Nežno se dvigajo jutranje meglice nad jezerce in jesenski sončni žarki odpirajo bele lokvanjeve cvetove. Na lokvanjevih listih, ki prekrivajo domala vso vodno površino, pristane pastirica, otresa z repom in si preteguje črno-bela krila. V drevju na otočku se kos, sinica in brglez pričkajo, ali je danes sobota in ali bo na klopi pod njimi poroka ali piknik. Piknike imajo rajši, iz košare, ki jo obiskovalci naročijo v hotelu Brdo – in dobijo zraven še pravo odejico za piknik – vedno pade kakšna dobrodošla drobtina.

Labodji par preteguje vratova in z brega podi dve debeli kitajski grbasti gosi. Užaljeno odhlačata in ogorčeno potresavata s črnima repoma nad svojima debelima zadnjicama. Ko bodo prišli obiskovalci in bo park Brdo oživel, bodo njiju prav tako navdušeno fotografirali kot laboda, se tolažita. Race in račke vseh vrst jima glasno pritrjujejo in s svojim vreščanjem motijo spokoj prebujajočega se parka. Sprehod po miru in tišini, s Storžičem v ozadju, je največje bogastvo Brda.

Na večjem ribniku, znanem po brunaricah na Račjem otoku, je jutro veliko bolj mirno. Ker ni drugega rastlinja kot več deset vrst sladkovodnih alg, so tudi prebivalci v vodi molčeči: beli amurji, somi, smuči, kleni. Ta dva ribnika sta stara več sto let, listine izpričujejo, da jih je prvotnemu lastniku gradu pl. Egkh-Hungerspachu cesar dovolil zgraditi že ob zatonu 15. stoletja. A zdaj je vseh ribnikov na posesti, ki obsega nič manj kot 500 hektarov, kar enajst. Od tega devet v 300 hektarov velikem gozdnem lovišču. Z zajezitvijo lokalnih rečic in dovodom vode iz Kokre so nastale donosne ribogojnice. Čeprav večina ne deluje več, se lahko dogovoriš za lov postrvi, potem te jo naučijo še dimiti – in če nisi imel ribiške sreče, nič hudega, ribo dobiš vseeno. Pa prav neverjetno, da je za obisk odprto tudi bogato lovišče, o katerem se je nekoč samo šušljalo! Tja se odpraviš z lovcem in s fotografskim aparatom, le zgodaj je treba vstati, ko so se jeleni, srne, mufloni, lisice ali ježi še voljni prikazati.

S kočijo ali z avtomobilčkom?

»V lovišče peljemo s kočijo, imenovano maratonka, samo ta ima namreč dovolj robustna kolesa,« razlaga kočijaž Boštjan Roblek, doma iz bližnje Suhe. Ko je končal srednjo kmetijsko šolo, je prišel na Brdo za pripravnika. Že dve desetletji sta mimo, pa ima svoje delo s konji še vedno zelo rad. Brdo se lahko pohvali z dobrim ducatom ras­nih lipicancev.

Gratiosa in Wera Boštjana vsako jutro pozdravita z navdušenim hrzanjem. Ubog­ljivo se pustita vpreči v eno od kočij, bodisi »Titovo«, ki ima sicer streho, a je samo za dva, bodisi v kočijo vis-a-vis za štiri. Slednja je nekoč prevažala gospodo z gradu Hrastovec; preden jo je do konca uničil zob časa, so jo obnovili v rdečem usnju in je ena glavnih privlačnosti parka Brdo. »Ob nedeljah vozim obiskovalce redno med 16. in 19. uro, druge dni pa odvisno od letnega časa. Le ob ponedeljkih in četrtkih konji počivajo,« se s kozla prijazno zasuka Boštjan. Kadar vozi rdeči vis-a-vis, ima rdečo livrejo s cilindrom. A če je še tako imeniten, se ne brani poprijeti tudi za kakšno drugo delo. Le nekaj več kot deset vrtnarjev je zaposlenih, na skrbi pa imajo vse protokolarne objekte od vile Podrožnik do Brda in Strmola. Zato tudi Boštjan priskoči na pomoč pri motorni košnji. Travnatih površin, ki morajo biti brezhibno negovane, je veliko, za povrhu sta tu še vadišče za golf in golfišče z devetimi luknjami. Na koncu golfišča, kjer navdušijo trije orjaški toplarji, mojstrovine tesarske obrti, bo namesto opuščenega hipodroma zraslo nogometno igrišče in vadišče nogometne reprezentance.

Sprehod med kipi

Gratiosa in Wera jo med temi debatami o prihodnosti pod veščo kočijaževo roko že ubirata proti gradu. Ob njem je prisrčen paviljon, na katerem so kopije znanih fresk s cerkvenih fasad Crngroba in sv. Primoža nad Kamnikom. Paviljon ljubeznivo straži ženski kip, ki po Boštjanovi hudomušni razlagi vabi: »Prid'te mal' pogledat!« To je le eden izmed številnih kipov na posesti: znameniti deček s piščalko igra na mogočni terasi južne strani gradu; bronasto dekle koketno poseda na bregu majcenih ribnikov dvojčkov v bližini mogočne stene iz rododendronov; nekaj deset metrov pod paviljonom pa je prava zbirka kipov; marsikje zagledaš tudi lesene skulpture.

Trije najbolj znameniti lastniki gradu Brdo so zagotovo slovenski buditelj baron Žiga Zois – grad je z bratom, botanikom Karlom, podedoval od očeta. Karel je zaslužen, da je bil tedaj na posestvu tudi prvi in edini skalnjak na Kranjskem. No, o njem ni več sledu. Druga je bila rodbina Karađorđevićev, ki jih Brdo še vedno mika; oni in poznejši razvpiti lastnik Josip Broz pa so »zaslužni«, da se je grad prelevil v okorno zmes vsakršnih slogov. Tak je, v rokah slovenskega državnega protokola, tudi na ogled za napovedane skupine: skupaj s parkom vodniki razkažejo njegovo pritlič­je. V zgornje, bolj intimne prostore pa popeljejo le majhno skupino, denimo kakšno družino, ki je prišla na program spoznavanja lipicancev ali praznovat otroški rojstni dan. Če je dogovor pravi, lahko srečate tudi baronico Zoisovo in njeno spremstvo, za kar skrbi folklorna skupina iz bližnjih Predoselj.

In kaj je ostalo?

Park se je spreminjal z lastniki in časom. Če prebiramo knjigo naravoslovca in pisatelja Iztoka Geistra o posestvu Brdo, lahko samo obžalujemo, da ni več sledov za baročnim cvetličnim parkom, za Karlovim botaničnim skalnjakom, za senčnim veseličnim vrtom, ki je bil z živimi mejami menda oblikovan kot violinski ključ. Le malo je ostalo od 7500 Karlovih rastlin, enako se je godilo pragmatičnemu sadovnjaku z več sto drevesi barona Žige. Zanimivo pa je, da so se kmet­je zadnjikrat pri nas spuntali prav tu, proti trdi baronovi roki.

Le pri oranžeriji še stoji stara Zoisova lipa. Lahko se od gradu sprehodimo po lipovem drevoredu, ki je bil sicer nekoč mogočnejši, po gabrovem iz starih časov in po kostanjevem, ki je najbolj fotografiran, ko njegovo odpadajoče cvetje tlakuje rdečo preprogo. Kdor je vešč ježe, si posestvo, ki ničesar več ne skriva, ogleda na lipicančevem hrbtu; večina, ki je danes bolj navajena na jeklene konjičke, pa si rajši izposodi električni avtomobilček in se z njim prevaža po asfaltiranih poteh. Ob vhodu v park dobi obiskovalec zgibanko z ličnim zemljevidom parka, na katerem so vrisane štiri krožne poti – dober kilometer je asfalta, primernega tudi za vozičke, dva kilometra je dolga tako imenovana krožna parkovna pot, 1,2 kilometra se pešači okoli jezera z Račjim otokom, kilometer pa je okrog zelenic za golf. Povsod je tudi dovolj senčnega gozda – in gob! Košare sicer te dni ni treba prinesti s seboj, ker je največ neužit­nih jesenskih, a dobro oko najde še kakšno lisičko in celo ledenko, da jo potem doma kot trofejo poješ surovo, s kisom, oljem in poprom. Tako lepih ledenk ni nikjer drugje!

Arhiv revije Deloindom+.