Reševanje trate ali kako gre to pri nas

29. 6. 2013 | Besedilo: Petra Tomšič

dom, vrt, dosje

Listam po revijah Delaindom, vzdihujem nad lepimi vrtovi in se navdušujem nad domiselnimi zasaditvami. Pogledam skozi okno in se zazrem v našo zelenico. Pridruži se mi še mož. Gleda revijo, gleda mene, nato sledi mojemu pogledu. Pri zajtrku glasno razpredamo o dejanskem stanju našega vrta. Družno ugotovimo, da bi mogoče z zelenico brez trave na našem vrtu lahko nekaj naredili. Damo 50 evrov za neki strup, ki bojda pobije vse, razen trave. Mož prinese sejalnik, sin se z njim podi po zelenju levo, desno, gori, doli, čez dva dni še izdatno zalijemo, kot to piše v navodilih in čakamo. Vse skupaj močno ozeleni, še bolj odžene, ok, tudi to je v navodilih, nato čakamo, da plevel porjavi. Da ga kasneje samo pograbimo. Neko jutro celo opazimo, da sovražnik začne rjaveti. Hura! In čakamo, da bo še bolj. Rjavo namreč. Šment, je bilo že tisto prej najbolj! Plevel si opomore, poletno vreme z ohladitvami je očitno delalo prav njemu v prid in z obnovo trave ni nič. Prvi poskus reševanja je padel v vodo.

Sledi plan B. Suša je na moji strani! Ha, plevel, te izruvam! Razen intenzivnega treninga samodiscipline in vedno istega vprašanja v glavi: »Pa komu na čast jaz zapravljam ta cajt tukaj?« je vse skupaj bolj klavrno kazalo na uspeh. Ne dam se. Saj sem brala, da so krasni vrtovi sad večletnega dela, pridobljenega znanja, mnogih poskusov in velike ljubezni. Spet trening potrpežljivosti in samodiscipline. Za seboj puščam rjave zaplate zemlje; plevela je res ogromno. A kaj, ko useka vročina in skisati možganskih celic si nimam namena. Ko si naslednjič pljunem v roke, je na rjavi zemlji znova odgnal trdovratni plevel. Ponovno sledi trening samodiscipline: »Globok vdih in dolg, počasen izdih. Osredotoči se na bilko, ki jo puliš, punca. Lej, zelena je, cela, cvet ima, ha, s korenino!«

K sreči sem vmes počela tudi bolj koristne stvari. Pred plevelom me je rešilo vroče, sušno poletje, ampak črv v meni mi ni dal spati. Nekega dne sredi poletja se obrnem na svojega moža. Ta ima pač veliko zamisli, idej, rešitev itd in se skorajžim: »Kaj, če bi mi to z lopato vse skupaj kakih pet centimetrov globoko odstranili, zravnali dolince, ki so se naredile, ko so strohnele korenine bivšega drevesa, zasejali travo na novo in to je to?« »Ne, to se pa ne da. To ne gre. Je čist' preveč korenin od borovca, pa od smrek. To se da edin' s pletjem,« dobim kreativni odgovor. Da bi ga poslala plet, živim že predolgo z njim. Ampak oglasil se je gorenjski del mene, in če smo že začeli, pa dajmo še dokončati. Razveseli me sporočilo v elektronskem nabiralniku Uporabnost kisa na 43 načinov. Že na prvem mestu je naveden kot učinkovito sredstvo za zatiranje plevela. Poškropite po travi, pustite, da se posuši, in nato le pograbite. Plevel namreč. Rečeno – storjeno. Poletje se končuje, jesen, čeprav vroča, trka na vrata, časa ni več veliko. Zapodim se v lokalno trgovino in pokupim ves kis za vlaganje. Mož, ki se je ravno vrnil iz službe, se razveseli: »O, a bomo vlagali paprike?« »Ne!« sem skromna, a odločna. Ubožec še ve ne, kaj se obeta.

In izvajati se je začel plan C. Škropim po travi, pardon, plevelu, smrdi povsod naokoli, so mi rekli otroci, sosedje zlati pa so molčali za zaprtimi okni. Itak, ko je vročina tolkla! Naslednji dan je rjavo vse od plevela do tistih par ščetin trave, ki ji je uspelo kljubovati. Preživijo večje rastline, smreke se niso posušile, tudi ostale zasaditve ne, rododendronu kislo tako ali tako paše. Kot pravi sužnjelastnik angažiram mulce, napolnimo kanto skoraj do vrha in čakamo napovedani dež. Ko se s službene poti prikaže soprog, ga skoraj kap: »Kva se pa vi greste?!« In mu razložimo. Z vsemi argumenti vkup. Pri kosilu le izdavi: »Tole sploh ni v redu. To takole ne gre. To je sedaj treba vse temeljito narediti.« Naši vprašujoči pogledi so uprti vanj, delno slutimo, kaj sledi, najbolj piha od zasužnjenih najbolj zasužnjeni otrok. »Saj je samo za urico dela!« se brani oče. Itak. Predolgo te že poznam. In tudi otročad se je že naučila prištevati, bolje rečeno, množiti s pravim faktorjem.

Skratka, pljunil je v roke naš glava družine, prijel za motiko in vse, kar je še preživelega ostalo, odsekal od matere zemlje. Mi smo morali te šope rjavega zelenja metati na kup, ker v

kanti ni bilo več prostora, sledilo je grabljenje, usmerjanje padcev terena za meteorne vode, merjenje naklonov, tekma s časom, ker tista ura kajpak ni bila ura, ampak dobre tri, grozil nam je dež, tema nas je že ujela. Priskrbela sem reflektorje, tako smo v soju žarometov delali, dokler niso počasi pošle moči enemu, pa drugemu, dokler niso zacveteli žuli in ko se je iztrošil še oča, smo končali. Ponoči in ves naslednji dan je zemljo namakal dež.

Stopila sem do vrtnarije, jim opisala naše želje in stanje. Pošteno so me izprašali o legi in razmerah, ki jih bo nova trava deležna, nato so namešali mešanico takih in drugačnih semen, dodali gnojilo, mi prodali še nekaj vreč komposta, me oborožili s podrobnimi napotki setve in valjanja, me oskrbeli še z zračno folijo, da ptičem preženemo idejo po pojedini in da bo rezultat setve zanesljivejši. Nezaupljivo sem jih gledala. Po vsem tem in z vsem tem mora rasti! Če tokrat spodleti, ne bo poceni, sem premišljevala. »Ja, ja, gospa. Vi samo tako delajte, kot smo vam povedali, in imeli boste najlepšo travico,« so me hrabrili. Da bi utrdili zaupanje v meni, me niso slepili, da sem s plevelom dokončno opravila. »No ja, plevel boste še kako leto, dve morali skrbno odstranjevati, a ga bo vse manj,« so rekli. Ne potrebujem angleške travice, niti nisem tiste sorte človek, ki boleha za »lepše od sosedov«, kaj šele za »najlepše«. Rada bi le prijeten dom in da naš delovni in finančni trud ne bi bil zaman. Ampak koga to zanima.

Držali smo se navodil, posejali, zvaljali, potresli s kompostom, pokrili in zalili. Ja, tudi dela smo se lotili na dan, primeren za list po setvenem koledarju Marije Thun, ki je bil za tisti mesec objavljen v vaši reviji. Da bodo še energije na naši strani.

»Otroci, zunaj je sneg!,« je pri večerji hudomušno ugotavljal najstarejši član družine. »Pa ja,« je odgovoril najmlajši. »Na severnem tečaju,« je dodal srednji. »Ne, naš vrt je čisto bel,« je pojasnjeval mož. »Aja, to,« niso bili najbolj navdušeni sinovi. Pridni so bili, dela ni bilo malo, rezultati, ki bi razveseljevali, pa še ne vidni. A smo tudi to dočakali. Krasno travo, ki je izdatno pognojena bujno rasla. Naš trud je bil poplačan.

In ko se je narava že pripravljala k počitku, se je naša trava ravno prav okrepila, da preživi muhasto zimo in sneženo odejo. Mi smo le še poskrbeli za prijetno jesensko okolico in vzdušje.

O tem, kako smo se lotili ribnika, pa kdaj drugič.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE