Naravno prezračevanje

Zrak nenadzorovano vdira v bivalne prostore skozi netesna mesta, kot so okenske in vratne pripore, špranje pri roletnih omaricah in netesno vgrajeno stavbno pohištvo. To prezračevanje je odvisno od temperaturne razlike, moči in smeri vetra in se neprestano spreminja, zato količino zraka in število izmenjav pri takih razmerah težko določimo.

Najbolj razširjen način naravnega prezračevanja je odpiranje oken. Z odpiranjem oken za dalj časa, zlasti pozimi, povečamo toplotne izgube. Veliko primernejše je kratkotrajno intenzivno zračenje; v enakomernih časovnih intervalih (vsake tri ure, na primer) odpremo okno na stežaj za pet do deset minut – tako se zrak zamenja od 9- do 15-krat na uro oziroma se ves zrak v prostoru zamenja v štirih do osmih minutah.

V sodobnih nizkoenergijskih objektih, ki dobro tesnijo, naravno prezračevanje ni mogoče, zato je treba svež zrak zagotoviti na druge, čim bolj nadzorovane načine.

Prisilno prezračevanje

Prisilno prezračevanje je edini način, da lahko zagotovimo zadostno oziroma načrtovano število izmenjav zraka v bivalnih prostorih. Potrebujemo kanalski razvod iz posameznih prostorov do centralne odvodne enote na podstrešju, kjer je vgrajen odvodni ventilator. Prvi pogoj za izvajanje prisilnega prezračevanja pa je seveda učinkovito tesnjenje oken v zgradbi. V nizkoenergijskih hišah je to edini učinkovit način prezračevanja.

Svež zrak pozimi ogrevamo na temperaturo vpihovanja, ki je nekoliko višja od temperature zraka v prostorih. Pri tem za večjo učinkovitost uporabljamo različne sisteme regulacije, s katerimi natančno prilagodimo količino zraka različnim zahtevam. Lahko pa obratujemo tudi z obtočnim zrakom, ki ga ustrezno filtriramo in tako preprečimo širjenje bolezni in alergij.

Prezračevanje z rekuperacijo toplote

Centralne naprave za prezračevanje objektov morajo biti grajene tako, da lahko uporabijo tudi odpadno toploto prezračevanja oziroma vračajo toploto izstopnega zraka nazaj v prezračevalni sistem. To so t. i. prezračevalni sistemi z rekuperacijo toplote. Sodobne naprave poleg vračanja toplote omogočajo še dogrevanje in hlajenje vstopajočega zraka, s čimer zagotovimo primerno temperaturo vpihovanega zraka tako v kurilni sezoni kot zunaj nje.

Centralni sistem za prisilno prezračevanje z rekuperacijo toplote zagotavlja optimalne razmere za bivanje in varčuje z energijo, zahteva pa redno vzdrževanje. Priredimo oziroma prilagodimo mu lahko tudi napravo za hlajenje in tako poskrbimo za ugodje v poletnem času.

Rekuperacijo toplote izvedemo s toplotnim prenosnikom, s kateri se del toplote odpadnega (izstopnega) zraka prenese na sveži (vstopajoči) zrak. V povprečju lahko z rekuperacijo znova uporabimo do 70 odstotkov toplote, odvisno od potrebe po predgrevanju svežega zraka. Stopnja rekuperacije lahko – odvisno od vlage v zraku in temperature zraka – doseže tudi 80 odstotkov. Toplotni prenosnik je grajen tako, da pri prenosu toplote ostajata zračna tokova med seboj ločena, zato se absolutna vlažnost tokov ne spreminja. Sistem predgrevanja lahko izboljšamo še s predhodnim vodenjem in predgrevanjem obtočnega zraka skozi denimo dvojno fasado, toplozračni sončni sprejemnik ali kanal v zemlji. Takšen način dovoda zraka omogoča tudi hlajenje zraka, s katerim poleti prezračujemo prostore.

Sistem prezračevanja poleg prenosnika sestavljajo še dva ventilatorja, kanali in rešetke ter zračni filtri, skozi katere potujeta oba zračna tokova. Na strani vstopnega zraka je vgrajen še sistem zaščite pred zmrzovanjem, na poti ohlajenega zraka pa je nameščen lovilec izločene vodne pare. Delovanje naprave oziroma ventilatorjev ureja regulacijska enota s tipali.

V kuhinjski omarici ali na podstrešju

Za manjše prostore izberemo napravo, ki jo je mogoče vgraditi tudi v kuhinjski element. Vgrajen ima regulacijski sistem za možnost uporabe različnih količin zraka. Za stanovanja, velika do 120 kvadratnih metrov, je predviden pretok zraka od 50 do 200 kubičnih metrov na uro. Napravo za prezračevanje večjih zgradb (približno 500 kvadratnih metrov površine) in za pretok zraka od 110 do 350 kubičnih metrov na uro lahko vgradimo na podstrešju.

Dodatni električni grelnik zraka je vgrajen za toplotnim prenosnikom in pred dovodnim priključkom svežega zraka, vgrajeno pa ima termično varovalo. Namesto električnega grelnika se lahko vgradi toplovodni grelnik z vgrajenim termostatskim ventilom. Temperatura svežega vstopnega zraka je 19 stopinj Celzija. Nastavljeno temperaturo svežega zraka krmilimo z vgrajenimi tipali. Z impulzno regulacijo krmilimo ustrezne lopute za vstopni zunanji zrak in odvedeni odpadni zrak. Izrabljeni zrak se v toplotnem prenosniku ohladi, hkrati pa se ogreje sveži, vstopni zrak.

Pri nizki temperaturi zunanjega zraka lahko pade temperatura izstopnega zraka pod točko rosišča, zato se v prenosniku lahko pojavi kondenzat. Če je temperatura zunanjega zraka pod minus 6 stopinjami Celzija, lahko kondenzat zmrzne in prepreči pretok zraka. V tem primeru je treba z ustrezno regulacijo prek termostata zagotoviti intervalno izklapljanje ventilatorja, da lahko topli izstopni zrak odmrzne nastali led.

Poleti ni potrebe po izkoriščanju odpadne toplote prezračevanja in ogrevanju svežega, dovedenega zraka. Da bo sveži vstopni zrak v poletnem času čim hladnejši, je treba že pri načrtovanju sistema postaviti vstopno rešetko svežega zraka na severno ali vsaj senčno stran objekta.

Napravo je mogoče kombinirati s kuhinjsko napo, ki ima vgrajeno časovno uro. Z njo vklopimo močnejše sesanje zraka takrat, ko kuhamo. Če napravo vgradimo v drugem prostoru, uredimo prezračevanje v kuhinji z ločenim ventilatorjem.

Prezračevalni kanali morajo biti iz negorljivih materialov. Podaljšujejo se z vstavljanjem enega v drugega in medsebojno pritrdijo z ustreznimi elementi, ki so opremljeni s tipskimi tesnili. V neogrevanih prostorih morajo biti vsi dovodni kanali z ohlajenim zrakom toplotno izolirani. V dovodni kanal svežega zraka se vgrajuje dušilec zvoka.

Ventili za vpihovanje in sesanje zraka

Ventili za vpihovanje zraka so okrogle oblike in prilagojeni za priključitev na kanale. Ventilski krožniki so iz polipropilena, aerodinamično oblikovani in predvideni za vgradnjo v strop. Vpihovalni ventili morajo imeti dobre lastnosti glede šumnosti, nizek padec tlaka in nastavljiv pretok s prigrajenim usmerjevalnikom zraka za območje vpiha 180 stopinj. Vgrajene imajo dušilne elemente za nastavitev pretoka zraka in tudi priključno mesto za merjenje padca tlaka.

Sesalni ventili so okrogle oblike z aerodinamični oblikovanimi ventilskimi krožniki. Vgradimo jih lahko v strop ali na steno in so prilagojeni za priključitev na kanale. Oblikovani so tako, da se prah iz zraka ne odlaga na stropu ali steni.

Pri ventilih starejše izdelave, posebno tistih, ki so vgrajeni v strop, se lahko na površinah nabira tanka plast umazanije iz prašnih ali drugih delcev, ki lebdijo v zraku. Novejši imajo drugače oblikovan rob, tako da je zbiranje prahu na zunanjih površinah ventilov močno zmanjšano.

Delo in dom, 5. april 2006