Alvar Aalto (1898–1976), znan po funkcionalistični arhitekturi in posebnem oblikovalskem slogu, v katerem je kombiniral racionalno arhitekturo in organske oblike, se je zapisal v svetovno zgodovino tako s stavbami kot pohištvom. Verjel je, da mora biti dobro oblikovanje del vsakdanjega življenja, zato je ustvarjal tankočutne izdelke, ki so utelešali to idejo. Morda ga še največ ljudi pozna po kultni in brezčasni vazi Savoy iz leta 1936. Organske oblike iz narave je želel vnesti tudi v izdelke iz pihanega stekla, za katere so bile prej značilne geometrijske in simetrične oblike. Tako se je rodila znamenita valovita kolekcija vaz, ki jih v podjetju Iittala izdelujejo še danes. Z njo se je Aalto prijavil na tekmovanje, ki so ga v Iittali organizirali leta 1936. Odtlej so nastale številne interpretacije njegove ideje, najpogosteje menijo, da ponazarja jezera na Finskem z valovitim obrežjem. A Aalto, duhovit, kakor je bil, je najbrž želel komisijo zmesti z naslovom, s katerim se je prijavil na natečaj. Svojo kolekcijo je prijavil pod imenom Ženske zimske usnjene hlače. Ali je bil to resnični navdih ali zgolj igra besed, ne ve nihče. Dejstvo pa je, da je kolekcija postala ikona finskega oblikovanja.

Mejniki v oblikovanju pohištva

Tudi stol Paimio, ki je nastal v letih 1931 in 1932, in stol 60, iz istega obdobja, sta bila mejnika v razvoju oblikovanja pohištva. Z oblikovanjem pohištva, ki ga je imel za bistveno prvino arhitekturne celote, se je začel ukvarjati že kot mlad arhitekt v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Večino kosov, ki so pozneje šli v serijsko pro­izvodnjo, je sprva oblikoval za specifične projekte. Že omenjeni stol Paimio z zaprtim okvirjem je nastal za stavbo sanatorija v Paimiu, to je bila prva zgradba, ki jo je zasnoval in v celoti opremil s pohištvom po lastnih zamislih.

Leta 1935 je skupaj z družino Gullichsen ustanovil družbo Artek za oblikovanje in proizvodnjo pohištva, ki naj bi nadzorovalo proizvodnjo. To podjetje še dandanes izdeluje njegovo pohištvo. Iz njegovega temeljnega načela, spodbujati sodoben živ­ljenjski slog v kombinaciji s tehnologijo in umetnostjo, je izhajal tudi njegov pristop k oblikovanju pohištva. Zanj je vedno uporabljal les. Prisegal je na finski brezov les, ki ga je bilo v izobilju in ni nikoli veljal za prestižnega. Uporaba ukrivljenega lesa je bila novost in vodilo pri oblikovanju njegovega pohištva. Po zgodnejši zasnovi noge v obliki črke L je pozneje razvil dve različici: nogo v obliki črke Y, ki se je cepila v dve smeri, in pahljačasto nogo v obliki črke X. Nastali so številni stoli, mize, zofe, knjižne police, ki so še vedno del Aaltove kolekcije iz ponudbe podjetja Artek, hkrati pa originalno pohištvo iz tistih časov dosega visoko ceno v različnih antikvariatih.

Enodružinske hiše

Aalto je izdelal načrt za skoraj sto enodružinskih hiš, približno polovico so jih tudi zgradili. Med njimi je tudi tista, ki jo je na mestnem robu Helsinkov v naravnem okolju postavil zase in ženo Aino. Z njo je želel pokazati, kako si predstavlja idealno enodružinsko hišo. Ta del arhitekture nam­reč predstavlja razgibano in zanimivo poglavje v njegovi obsežni zapuščini, saj se v njih zrcalijo bistvene značilnosti njegovega arhitekturnega ustvarjanja. »Arhitektura ne more rešiti sveta, lahko pa daje dober zgled,« je nekoč dejal. Za Aalta je bila vsaka zgradba priložnost, da ljudje še za življenja bivajo v raju.

Zasebne hiše, ki jih je ustvaril od dvajsetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, so zelo povezane z okoljem. Ni presenet­ljivo, da je bil vrt zanj nasploh zelo pomemben element, zato se notranji prostori večine njegovih hiš nadaljujejo zunaj. Pogosto je notranje dvorišče zaprl, ga zamejil s savno in drugimi pomožnimi zgradbami in tako izoblikoval intimen prostor. Notranjost enodružinskih hiš zaznamuje še ostra ločnica med javnim in zasebnim. Dnevne sobe so zamišljene kot sprejemnice za poslovne goste, stičišče družine pa je bila zanj jedilnica, ki je vedno blizu kuhinje, znano je namreč, da se je rad družil ob dobri hrani in pijači.

Po vzoru svoje družinske hiše je zasnoval vilo Mairea, ki velja za Aaltov arhitekturni manifest družinskih hiš, s katerim je pokazal, česa je v resnici sposoben. Vilo je naredil za družinska prijatelja Maire in Harryja Gullichsena. Bogati par, ki je imel med drugim v lasti galerijo, tesno povezan z evropskimi umetniškimi krogi in modernizmom tridesetih let prejšnjega stoletja, si je želel nekaj novega in neobičajnega. Vila Mairea predstavlja arhitektove značilne prijeme, na primer pri uporabi lesa in oblikovalskih detajlih. Nekateri strokovnjaki prepoznavajo v njej značilnosti tradicionalne japonske arhitekture. Japonske ni Aalto nikoli obiskal, a ko je snoval omenjeno vilo, je menda nosil kimono, ki ga je prejel v dar od japonskega veleposlanika.

Drugačen pogled na Aaltovo delo

Njegove zgradbe, kot sta sanatorij Pai­mio iz leta 1933 ali družinska vila Mairea iz leta 1939, so mojstrsko prepletanje organskih oblik in materialov. Prav ta Aaltov organski arhitekturni jezik, ki izhaja iz finske narave in pokrajine, so poudarjali na mnogih preglednih razstavah in v publikacijah o njem. Razstava Alvar Aalto – Second nature, ki je do 1. marca 2015 na ogled v Vitrinem muzeju oblikovanja v nemškem Weilu am Rhein, pa podaja nov, sodobnejši pogled na delo finskega arhitekta in oblikovalca. Razkriva njegovo zanimanje za film, fotografijo in gledališče, njegov dialog s slavnimi umetniki tistega časa, kot so bili László Moholy-Nagy, Jean Arp, Alexander Calder in Ferbnand Léger, ki so bili pravzaprav njegovi prijatelji. Na razstavi so vzporedno z Aaltovim delom predstavljena tudi dela prej omenjenih in drugih umetnikov, kar še poudarja njegovo pomembno vlogo v avantgardni umetnosti in arhitekturi v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Razstava v Vitrinem muzeju oblikovanja obsega širok pregled Aaltovega življenja in dela, ki vključuje tudi stare arhitekturne modele, njegove originalne risbe, pohištvo, svetila in izdelke iz stekla, stare fotografije, pa tudi dela drugih umetnikov, povezanih z njim. Drugačen pogled prav tako ponuja nemški sodobni umetnik Armin Linke, ki so mu za to priložnost zaupali nalogo posneti nove fotografije in filme o izbranih Aaltovih zgradbah.

Tako je mogoče videti najpomembnejše zgradbe in oblikovanje, pod katero se je podpisal slavni arhitekt, in nekatere manj znane projekte. Eden od njih je poskusna hiša na zahodnem delu otoka Muuratsalu, nenavadna kompozicija različnih materialov in tudi eksperimentov z njimi pri gradnji. Temelji hiše, na primer, so postavljeni na naravno skalo. Za stene notranjega dvorišča je uporabil 50 različnih vrst opeke, ker je želel preveriti, kako se obnesejo na prostem, v njej je preskušal tudi pasivno solarno ogrevanje. V notranjosti hiše, ki sta jo arhitekt in njegova druga žena Elissa uporabljala kot počit­niško, je del, ki je zasnovan kot galerija in namenjen za slikarski studio, narejen iz lesa. Leseni tramovi pa so vpeti le na eni strani. Podobno kot vila Mairea je bila tudi ta hiša za arhitekta nekakšen poskusni laboratorij.

Aalto je zasnoval več kot štiristo javnih zgradb, med katerimi sta Finlandia Hall v Helsinkih, ki je bila zgrajena leta 1975, leto pred njegovo smrtjo, in opera v Essnu v Nemčiji, ki je bila dokončana šele leta 1988.

Ob razstavi je izšel tudi obsežen katalog, v katerem so zbrani eseji avtorjev, kot so Eeva-Liisa Pelkonen, Akos Moravanszky, Pedro Gadanho, intervjuji z Kennethom Framptonom in Alvarjem Sizo. Poleg tega jo bodo dopolnili s predavanji in okroglimi mizami, na katerih bodo sodelovali priznani arhitekti in oblikovalci, kot so Shigeru Ban, Claesson Koivisto Rune, Front Design, Harri Koskinen, Matthias Sauerbruch.

Arhiv revije Deloindom+.