Jana Morelj in prašiček Božo: Požrešnež, da mu ni para

8. 9. 2013 | Besedilo: Petra Mauer

prašiček, jana morelj

Temnolasa Jana Morelj, znana vremenarka in radijska voditeljica, se lahko pohvali z zelo nenavadnim hišnim ljubljenčkom. Namesto tačk ima parklje, namesto smrčka ima rilec in namesto z mijav mijav ali hov hov se oglaša z oink, oink. Kdor je pomislil, da ji družbo dela prašiček, ima prav.

Jana je nad prašički že od nekdaj zelo navdušena, kar je večkrat omenila svojim domačim, prijateljem in sodelavcem. Zadnji so ji prisluhnili in se odločili, da bodo uslišali njeno dolgoletno željo po dokaj neobičajni živalci. Za trideseti rojstni dan, ki ga je praznovala februarja, so ji pripravili presenečenje in v studio povabili vzrediteljico ameriških mini pujskov. »Bilo je noro!« se spominja. »Ko stojim pred mikrofonom, je vhod v studio za mojim hrbtom, zato nisem takoj opazila, da sem dobila družbo. Končno sem se ozrla in videla, da stoji ob meni gospodična s košaro za pse, v kateri so bili trije majhni pujsi. Najprej sem bila v šoku, potem pa sem dojela, da je to maslo Denisa Avdića in moje jutranje radijske ekipe, ki mi je podarila eno najlepših rojstnodnevnih daril,« razloži presrečna sogovornica, ki se sicer dobro zaveda, da živali ni najbolj primerno poklanjati. »Toda pri meni je šlo za izjemo. Sodelavci so dobro vedeli, da si ga želim, prav tako so se prej prepričali, ali imam zanj dovolj časa in prostora. Ne bi mi ga kupili kar tako, za hec, saj so dovolj seznanjeni s tem, kakšno odgovornost nosi lastnik živali. Vedeli so tudi, da bo zanj lepo poskrbljeno. Če se midva ne bi ujela, bi odšel k mojim staršem na kmetijo, kjer bi zagotovo užival.«

Po druženju in spoznavanju komaj mesec dni starih prašičkov je Jano najbolj očaral Božo. Tisti dan je bil zanj zelo pester, saj se je s svojo vzrediteljico naprej iz Jurišč pripeljal do Ljubljane, potem je spoznal radijsko ekipo, nato pa ga je sogovornica vzela s sabo domov. »Menjava okolja in ločitev od bratcev je bila zanj stresna, zato je prve dni zavračal vodo in hrano. Tako me je skrbelo, da sem poklicala veterinarja in svetoval mi je, naj mu ponudim jabolko. Res! Delovalo je kot čarobni ključ, ki je odprl vrata do njegovega želodčka. Dobil je tek in od takrat pri hranjenju nima meje. Če ne bi pazila, bi mu verjetno počil želodček, saj ne zna nehati. Nor je na mleko, obožuje kuhan krompir, korenje in drugo zelenjavo, paradižnik, jabolka …, ves čas pa ima na razpolago tudi svežo vodo. Vzrediteljica me je opozorila, naj mu ne dajem solate, saj bi povzročila drisko, zelje ga napenja, meso pa tako in tako ni priporočljivo za prašičke, ker lahko dobijo prašičjo kugo.«

Božo se po hranjenju najraje zlekne in zaspi v svoji oblazinjeni košari, ki je udobna in topla. Mraza ne mara, kar pokaže tudi tako, da rad stopi k radiatorju. »Še raje kot tam pa se zadržuje pri hladilniku. Smešno je, ker ved­no takoj priteče, kadar ga odprem, tudi če pred tem trdno spi. Kot bi imel vgrajen senzor za hrano. V hipu priteče iz košare, začne skakati in z rilčkom kazati na mleko. Pa naj še kdo reče, da so pujski neumni! Niso le inteligentni, ampak tudi čisti. Nimajo vonja in ne povzročajo alergij. Fant je alergičen na živalsko dlako, toda kadar je v bližini Boža, nima nobenih težav.«

Živalici je dovoljeno, da se sprehaja po celem stanovanju, le v spalnico ima prepovedan vstop. Ko pa gre Jana od doma, mu prostor omeji; predvsem zaradi varnosti in njegove navihanosti, saj ko pride v fazo norenja, vse premeče, prebrska, prenaša čevlje in podobno. Njegovo počutje je precej odvisno od dneva – včasih je neverjetno razposajen in igriv, včasih pa precej umirjen in len. »Doma smo imeli že mačke in pse, ampak Božo je nekaj posebnega. Ko se uleže zraven mene, diha kot človek, ne znam pojasniti tega nenavadnega občutka. Še posebno lepo je, ko po celodnevnem hitenju in stresu pridem domov in k meni v trenutku priteče ta bunkica. Vsi, ki so spoznali Boža, so nad njim navdušeni. Ob njem vriskajo, se raznežijo in nasmejijo. Odkar ga imam, si moram na koledarčku skrbno zapisovati, kdaj dobim goste, saj nekateri komaj čakajo, da ga spet vidijo. Zaradi njega je pri nas ves čas pestro,« z nasmehom pojasni tridesetletnica. »Ko ga peljem ven, ga pripnem na povodec ali spravim kar v priročno torbo, saj se bojim, da bi mu spuščeni psi kaj naredili, ga napadli. Tudi ko bo odrasel, se bo težko branil, saj bo zrasel le do velikosti manjšega kodra, tehtal pa bo približno sedem kilogramov.«

Ameriške mini pujske bi Jana svetovala vsem, ki so jim prašički všeč in do njih nimajo odpora. »Nekateri žal še vedno menijo, da so to umazane živali, ali pač v njih vidijo pršut. Dejstvo je, da jih ljudje ne poznajo dovolj, tudi veliko veterinarjev o njih ni dobro poučenih in v trgovinah z malimi živalmi ne vedo najbolje, kako ravnati z njimi. Verjamem, da se bo z leti to spremenilo in da bodo ti mini pujski čedalje bolj priljubljeni hišni ljubljenčki,« za konec pove vremenarka, ki je bila že pred Božom obdana s pujski – a le s plišastimi, plastičnimi in keramičnimi.

KOMENTARJI

veronika
12. 1. 2014 15:37

Živjo,tudi jaz bi imela takšnega, kje ga je dobila, ker je zelo luškan? ;) lp

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE