Mnoge imajo izrazit vonj, njihovi cvetovi so pogosto dekorativno pikasti ali lisasti s temnejšimi kontrastnimi barvami, lahko pa imajo tudi barvite in zelo opazne prašnike. Najlepše uspevajo na sončnih in prepustnih tleh, kjer jih je najbolje pustiti na miru, saj so podzemne čebulice občutljive za poškodbe.

Glede na njihov izvor in obliko cvetov jih delimo v več skupin, kot so azijske (značilnost je zgodnje cvetenje), martagon (cvetni venec v obliki turbana), ameriške (cvetovi rumenooranžne barve), trobljaste (veliki trobentasti cvetovi) in druge, iz katerih so vzgojili številne sorte in križance. Morda bi posebej omenili belo lilijo (Lilium candidum), čudovito tradicionalno cvetlico kmečkega vrta z nežno belimi cvetovi. Bila je sveta rastlina Asircev, Mezopotamcev in Minojcev in najbrž prva, ki so jo gojili ravno zaradi cvetov. Na minojskih freskah je bila upodobljena že pred 3500 leti. Kot simbol čistosti in nedolžnosti so jo častili Judje, pozneje pa kristjani. Po starih legendah je zrasla iz grobov po nedolžnem usmrčenih, po starogrški mitologiji pa iz kapelj mleka, ki so kanile na tla, ko je Hera dojila Herakleja.

Več o poletnih čebulnicah in gomoljnicah si lahko preberete v članku z naslovom Nežne in aristokratske.