Kako (p)oživiti ulični prostor? Kaj naredi mesto privlačno? Kakšne bi bile lahko celjske mestne ulice v prihodnosti? Vsa ta vprašanja so si zastavljali na Srednji šoli za gradbeništvo in varovanje okolja Šolskega centra Celje, preden so se dijaki drugih let­nikov in njihova mentorica Tanja Barle na pobudo Mestne občine Celje lotili projekta Zrcalne skulpture mesta. Rezultat projekta, ki sovpada s projektom Mesec prostora 2014 – slovenski prostor prihodnosti, je po eni strani prikaz prostorske vizije mestnega prostora prihodnosti, po drugi pa je občina dobila prototipa mestne hišice, ki sta lahko osnova za nadaljnji razvoj projekta.

Hišici je zasnovala učiteljica strokovnih modulov, arhitektka Tanja Barle, dijaki pa so ju izdelali pod mentorstvom učiteljev praktičnega pouka Srečka Drakslerja in Janeza Kričeja. »Mestna občina Celje si prizadeva oživiti in prenoviti staro mestno jedro, ki so ga že na novo tlakovali, eden izmed naslednjih korakov pa je enotna ureditev ulic ob različnih prireditvah. Raziskala sem postavitve sejemskih hišic v mestih po Evropi, občina pa nam je sporočila okvirne mere in zahteve glede funkcionalnosti hišic. Najprej se je porodila ideja zrcalne hišice, a smo zaradi pomislekov, da bo morda preveč futuristična za staro mestno jedro, izdelali še bolj tradicio­nalno, leseno različico,« pravi Tanja Barle.

Sejemske hišice so pravzaprav majhne urbane stavbe, osnovna ideja pri njihovem snovanju pa je zrcaljenje okoliških stavb v uličnem nizu na fasadni površini hišice. »Gre za idejo popolne interakcije z okoljem in odzivnost arhitekturne preobleke glede vrsto dogajanja. V novoletnem času bi hišice z zanimivimi odsevi svetlobne okrasitve mesta tvorile nov arhitekturni element, ob drugih dogodkih pa z zrcalnim učinkom poživljale ulično dogajanje,« pojasnjuje sogovornica in doda, da je namen projekta predvsem poenotiti podobo ulic ob različnih prireditvah.

Hišici so po načrtih Barletove izdelali dijaki drugih letnikov triletnih programov (tesar, suhomontažer). Dva krat dva metra veliki in 3,2 metra visoki hiški stojita na lesenem podstavku 15 centimetrov nad tlemi. Konstrukcija je montažna in v celoti lesena, sestavljena iz tramičev in OSB-plošč. Zunanjost zrcalne je obložena s posebno folijo, kakršna se uporablja za prometna ogledala, notranjost obeh pa je popolnoma lesena (panelne plošče) in opremljena z razstavnimi policami in prodajnim pultom. »Razgiban geometrijski volumen ostrih oblik in zrcalna preobleka ustvarjata futurističen videz, zato se v tem primeru spogledujemo z idejo o pohištvenem elementu ulice ali mestno skulpturo,« pravi Barletova in dodaja, da je svojevrsten izziv tudi prilagoditev notranjosti hišk različnim ponudnikom oziroma vsebinam. V izhodišču naj bi sicer promovirali regionalne živilske in obrtne izdelke, a ti so, kakor so ugotavljali v preteklih dneh, zelo različni. Za večino lončarskih izdelkov, na primer, ki so bili pred dnevi na ogled v hiški, so bile poličke premajhne. »S testno postavitvijo preverjamo, kaj bi bilo treba spremeniti, izboljšati in predvsem, kako to narediti,« pravi Tanja Barle.

Podoba hišk še ni dokončna. Kakšen bo sejemski videz celjskih ulic v prihodnje, je odvisno od naročnika projekta, torej občine, ki pa bo pri končni odločitvi upoštevala tudi mnenje prebivalcev knežjega mesta. Šolski center bo namreč še vse do nedelje (do takrat bosta hiški stali v Gubčevi ulici) zbiral mnenja mimoidočih. V prvem tednu so jih k anketi pritegnili 300 – 153 se jih je navdušilo za leseno različico, 126 za zrcalno, 12 za obe, le peščica si takšnih hišic ni znala predstavljati na ulicah ob različnih prireditvah.

Kakor pravi ravnateljica celjske srednje šole za gradbeništvo in varovanje okolja Irena Posavec, dijaki zelo radi sodelujejo pri konkretnih projektih. Lani, denimo, so pred šolsko stavbo zgradili nizkoenergijski vzorčni objekt: »Na šoli smo ponosni, da imamo učitelje in dijake, ki so sposobni izpeljati različne inovativne projekte. Dijake tako izobražujemo tudi o pomenu kakovostnega javnega prostora, pravem odnosu do prostora, prepoznavanju problematike ter o snovanju in realizaciji rešitve. Hkrati pa promoviramo izobraževanje za poklice in programe v gradbeništvu. Premalo se namreč zavedamo, sploh v tem času, da je gradbeništvo ena temeljnih panog v gospodarstvu, zato ni vseeno, kdo in kako bo gradil in obnavljal stavbe v naši državi.«