Razstava Lightopia (v imenu sta združeni angleški besedi za svetlobo in utopijo), ki bo na ogled do 10. januarja, pripraviti pa sta jo pomagala nemški muzej oblikovanja Vitra in portugalska fundacija EDP, prikazuje, kako je svetloba, ki jo je omogočila elektrika, vplivala na sodobni življenjski prostor in oblikovanje v 20. stoletju. Električne svetilke in praktične žarnice so revolucionarno spremenile civilizacijo v zadnjih sto in več letih, odkar so jih izumili. Zaradi njih se je zelo spremenil živ­ljenjski ritem, zlasti v mestih. Izoblikoval se je nov slog življenja in dela. Elektrika je bila glavno gibalo industrije, pri tem pa je bila zelo pomembna tudi električna svetloba, ki ni odtlej nikoli izgubila svojega pomena, prej bi lahko trdili nasprotno.

Doma in na prostem

Razstava v prvem delu prikazuje, kako je umetna svetloba razširjena povsod v sodobni urbani družbi. Obravnava pomembne tehnološke spremembe, digitalno revolucijo, načrtovanje javnega prostora, človekovo odvisnost od umetne svetlobe ter politični vpliv in družbeno neenakost zaradi različnega dostopa do električne razsvetljave. Drugi del prikazuje razvoj oblikovanja svetilk in žarnic od začetka 20. stoletja do danes. Tu si lahko ogledamo številne svetilke, ki veljajo za ikone sodobnega oblikovanja. Razstavljenih je približno 50 del znanih ustvarjalcev, večinoma iz zbirke Vitre. Nekateri oblikovalci 20. in 21. stoletja so postali svetovno znani (tudi) zaradi svojih luči. Tretji del razstave prikazuje čutne lastnosti umetne svetlobe, njeno vlogo pri gibanju, barvi in v prostoru ter pri različnih možnostih, ki jih ponuja v arhitekturi in umetnosti.

Oblikovanje svetlobe v različnih prostorih je zelo pestro. Tudi o tem se lahko prepriča obiskovalec Dunaja, in to ne samo na razstavi Lightopia. Zgradba Uniqa Tower, 75 metrov visok poslovni sedež dunajske zavarovalnice Uniqa, ki je delo arhitekta Heinza Neu­manna, je pravzaprav velikanska svetleča skulptura, ki se nenehno spreminja. To ji omogoča programirano spreminjanje barve, jakosti in vrstnega reda prižiganja in ugašanja več sto tisoč žarnic na pročelju, ki tako nenehno ustvarja nove podobe.

Med tehniko in umetnostjo

Vratovi žarnic in njihove oblike so bili praviloma že zdavnaj standardizirani, a kljub temu preseneča, koliko različnih oblik žarnic je bilo na voljo tudi v analognem obdobju, pred sedan­jim digitalnim. Za različne namene in prostore so oblikovali in izdelovali zelo veliko vrst žarnic. V eni od vitrin razstave so jih tako drugo ob drugo postavili več deset v najrazličnejših oblikah in velikostih.

Razstava Lightopia v svojem osrednjem delu prikazuje svetilke, ki veljajo za ikone sodobnega oblikovanja. Konec 19. stoletja, ko se je začela širiti uporaba žarnic, je bilo obdobje historicizma. Električne svetilke niso veljale za posebno ogledalo oblikovalcev in tovarn, ki so jih izdelovale. To se je spremenilo z začetkom moderne, vendar je šele po prvi svetovni vojni industrija zares znala in zmogla množično izdelovati vsakdanje uporabne stvari za trajnejšo uporabo. Oblikovalci so začeli iskati rešitve za industrijsko oblikovanje. S preprostim, cenovno dostopnim, a kljub temu formalno kakovostnim oblikovanjem svetilk so poskušali zadovoljiti potrebe na čedalje večjem trgu.

Prva generacija modernih oblikovalcev in arhitektov, ki so se začeli bolj posvečati oblikovanju svetil, je dokazala svojo ustvarjalnost pri iskanju novih, jasnih in poštenih rešitev industrijskega oblikovanja že v prvi polovici 20. let prejšnjega stoletja. Nemec Peter Beh­rens je oblikoval odlične svetilke za AEG. Tu sta bila še Nizozemec Gerrit Rietveld in Nemec Wilhelm Wagenfeld iz Bauhausa s svojimi stropnimi in namiznimi svetilkami. Med ikone tega oblikovanja vsekakor spada tudi Anglerpoise, namizna svetilka britanskega oblikovalca Georgea Carwardina. Funkcionalna svetilka za delovne prostore je postala priljubljena tudi v sobah zasebnih hiš in stanovanj.

Drugi oblikovalski razcvet se je zgodil po drugi svetovni vojni v petdesetih letih, ko je Zahod postal družba blaginje. V petdesetih letih so se ob estetskih merilih začeli posvečati predvsem svetlobni tehniki in postopkom izdelave. Italijan Gino Sarfatti, Finec Alvar Aalto in Danec Poul Henningsen so eksperimentirali z novimi materiali, svet­lobnimi viri in postopki izdelave, in to tako v svojih podjetjih kot v sodelovanju z drugimi proizvajalci.

Nekatera njihova svetila so dosežek večne lepote in spadajo med klasike modernega oblikovanja in oblikovanja nasploh. Takšen je, denimo, Henningsenov lestenec Artichoke in tudi številne druge iz tega obdobja. Šestdeseta leta so bila desetletje pop glasbe, človekovega poleta v vesolje in na Luno. To je očitno tudi v »pop-vesoljskem oblikovanju«. Ettore Sottsass je v Italiji oblikoval svetilke Asteroide, Verner Panton pa na Danskem serijo svetilk Fun. S svojimi izdelki sta nameravala ustvarjati predvsem posebno ozračje ter poudarjati lepoto, materiale in barvo teh svetilk.

V sedemdesetih letih se je neustavljivo začela uveljavljati halogenska tehnika osvet­ljevanja prostorov. Izjemna svetilka iz tega obdobja je Tizio Nemca Richarda Sapperja. Na začetku osemdesetih let je švicarski oblikovalec Hannes Wettstein oblikoval Metro, prvo nizkonapetostno halogensko svetilo na žični vrvi. To ni samo spremenilo videza in vzdušja v galerijah ter drugih razstavnih in javnih prostorih, ampak je vneslo novo svet­lobo tudi v zasebne stanovanjske prostore.

Namesto prevladujočega formalnega in elitističnega pristopa so v zadnjih letih spet v ospredju pragmatičnost in novi načini oblikovanja svetil. Nova pragmatičnost je, denimo, značilna za oblikovalski kolektiv Droog s sedežem v Amsterdamu. Najnovejše smernice kažejo, da se izmenjujeta dva načina razmišljanja pri oblikovanju luči, in sicer tisti, ki bolj temelji na tehniki, in drugi, ki je bolj umetniški.

Lightopia nazadnje prikazuje prostor, v katerem delujejo sodobni oblikovalci svetlobe. Nove tehnologije, denimo LED (sveteče diode) in OLED (organske sveteče diode), ustvarjajo svoboden prostor za delovanje oblikovalcev. Dopuščajo, da svetlobo oblikujemo po svojih željah in jo upravljamo tako natančno, kakor si je bilo še pred kratkim težko predstavljati. Razstava prikazuje tudi uporabo svetlobe v javnih spektaklih in umet­niških postavitvah in se konča z napovedmi o »svetlobi prihodnosti«, ko bomo umetno svetlobo proizvajali s sončno energijo in drugimi obnovljivimi viri energije. Svetilke bodo pametne, pročelja hiš bodo svetlobna telesa, človek, ki bo stanoval za temi pročelji, pa bo lahko svetlobo popolnoma prilagajal svojim željam.