Njegov zadnji oblikovalski izdelek je nadometni splakovalnik za Geberit. To ni prvo sodelovanje s tem podjetjem, celotna paleta nadometnih splakovalnikov je njegovo delo in zadnji je logično nadaljevanje prejšnje zgodbe, ki je bila, po prodaji sodeč, zelo uspešna, saj gre za milijonske številke.

Zakaj splakovalnik, ne recimo umivalnik, ki se ga oblikovalci radi lotevajo?

Tu ni velikih in malih zgodb, jaz se vsake lotim odgovorno. Res pa je, da splakovalnik ni prestižen predmet, vendar je kljub temu oblikovalski izziv. Na prvi pogled je preprost, a skriva zelo kompleksne mehanizme, zaradi katerih se oblikovalec znajde pred toliko zahtevnejšo nalogo.

Ali ima pri takšnih izdelkih glavno vlogo funkcija, saj se zdi oblika dokaj preprosta in izčiščena?

Mislim, da je sestavljen iz obeh segmentov, tako racionalnega kot emocionalnega. Na eni strani so cilji in želje naročnika, tržni parametri in tehnične omejitve. To je en vidik, drugi pa je ta, da oblikovalec, ki oblikuje nadometni splakovalnik, ne ve, h kakšni sanitarni opremi ga bo kupec kombiniral. Ravno zato sem se odločil za zelo zadržan, malce konservativen pristop z nevtralno obliko, v smislu »črni čevlji pristojijo k vsaki obleki«, da bi se splakovalnik ujel z vsako sanitarno keramiko. Kljub temu sem mu poskušal vdahniti značaj, ki bi ga ločeval od preostalih. Ker podjetje Geberit na prvo mesto postavlja kakovost, sem veliko pozornosti namenil ergonomiji: tipki za proženje vode sem umestil v sredino, tako da sta enako priročni za desno- in levoročne. Obe sta zelo veliki in z razmerjem v velikosti jasno nakažeta količino vode.

Ste kdaj oblikovali druge kopalniške elemente?

Da. To je bila ena mojih prvih nalog v Gorenju. Leta 1978 so v proizvodnjo uvedli kompozitni material dolopol, zmes kremenčevih peskov in poliestrske smole. Iz njega so takrat izdelovali okenske police. Ugotovili smo, da je zelo primeren za sanitarne prostore, in razvili celoten sanitarni ambient, tako pohištveni del kot vse osnovne elemente sanitarne keramike. Inovativno oblikovana kopalna kad je omogočala kopanje v sedečem in ležečem položaju in prihranila do 30 odstotkov vode. Leta 1979 smo zanje prejeli priznanje na BIO, to je bilo moje prvo priznanje v Gorenju.

Je Gorenje najuspešnejša in najprepoznavnejša zgodba v vaši karieri?

Zlasti je najdaljša, v Gorenju sem bil več kot trideset let. Moji začetki segajo v podjetje Iskra, ki je bilo v nekdanji državi pojem oblikovanja in je odigralo pionirsko vlogo na tem področju. Tam sem dosegel nekatere uspehe, in ko sem prejel zlato medaljo na BIO, so me opazili in povabili v Gorenje, da bi prevzel oddelek za oblikovanje.

Kaj bi posebej omenili iz te najdaljše zgodbe?

Bistveno v njej se mi zdi dejstvo, da je Gorenje zapisalo v svojo poslovno filozofijo, da želi biti najbolj inovativen, v oblikovanje usmerjen ustvarjalec izdelkov za dom. To samo po sebi ne zagotavlja prestižnega položaja, a je temelj, na katerem se da graditi prepoznavno oblikovalsko zgodbo.

Ali to pomeni, da drugim slovenskim podjetjem ta del manjka, je tu težava slovenskega oblikovanja?

Mislim, da je stvar še hujša. Tudi Gorenje mora zdaj stopiti korak naprej, materilizirati mora to stališče poslovne filozofije, in sicer tako, da bo obvladovalo vse oblikovalske funkcije. Oblikovani izdelek, tržni nastop, pojavljanje v javnosti, vse to daje sliko, ki jo imenujemo korporacijska identiteta podjetja in je nujna za prepoznavnost blagovne znamke ter uspeh v tem globaliziranem svetu. Nekatera slovenska podjetja so na stopnji, ko se sploh ne zavedajo pomena oblikovanja kot enega ključnih dejavnikov uspeha. Pravzaprav jih čaka še zelo dolga pot.

Oblikovanje je pogosto napačno interpretirano, saj se razume kot stajling, nekaj, kar je lepo zapakirano, da se bo dobro prodajalo?

Seveda, saj ne nazadnje pravimo, da je dizajn »problem solving process«, se pravi, da rešuje probleme, in emocionalna plat, ki jo predstavljajo vidni estetski parametri, na primer barva, oblika, je samo en del oblikovanja, ki nagovarja naša čustva. Drugi pa je racionalni, ki zajema ergonomijo in uporabne vidike izdelka ob upoštevanju vseh tehnoloških ter konstrukcijskih parametrov.

Koliko je pri gospodinjskem aparatu sploh pomembna zunanja podoba v primerjavi s številnimi funkcijami in kakovostjo, ki jo mora zagotoviti?

Mislim, da je zelo pomembna, ker vstopa v naše intimno bivalno okolje. Zaradi tega govorimo o kulturi bivanja. Ta izdelek zahteva drugačno hierarhijo kot profesionalni, ki je delovno sredstvo v vsakdanjem delovnem procesu. Gospodinjski aparat predstavlja neko tehnologijo, ki jo je treba humanizirati do stopnje, ko lahko govorimo o prijetnem bivalnem okolju.

Pri Gorenju ste sodelovali s svetovno znanimi oblikovalci. Kaj prinese takšno ime slovenskemu gospodinjskemu aparatu?

Sodelovanje z oblikovalskimi ikonami je logični del zgodbe, ki je zapisana v poslovni strategiji podjetja. Če se Gorenje resnično želi profilirati kot oblikovalsko podjetje, mora sodelovati tudi z znanimi imeni, ker pripomorejo k večji prepoznavnosti blagovne znamke.

Pa je res tako?

Absolutno, tudi v obliki večje dodane vrednosti izdelka. Gre za tisti segment izdelkov, ki so namenjeni ozaveščenim in najzahtevnejšim kupcem z največjo kupno močjo. Ti so pripravljeni plačati več za določeno kakovost in tudi ime.

Kaj se po vašem mnenju dogaja s slovenskim oblikovanjem?

Mislim, da je slika oblikovanja v Sloveniji slika stanja v gospodarstvu, ki pa, kakor vemo, ni rožnato. Veliko tradicionalne industrije, ki bi bila tipični naročnik oblikovalskih storitev, je propadlo. A vseeno je nekaj uspešnih zgodb, ki so hkrati uspešne oblikovalske zgodbe, na primer Alpina, Seaway, Intralighting, Kolpa in seveda Gorenje. Največji potencial, ki ga Slovenija ni izrabila, je lesna industrija. Les je edino naravno bogastvo oziroma surovina, ki je imamo v izobilju. Les je prijeten naravni material, ki se žlahtno stara. Ravno tu je dodana vrednost oblikovanja največja. Na področju lesne industrije smo zamudili ogromno priložnosti, izvažamo hlodovino, namesto da bi izvažali dobro oblikovane proizvode z dodano vrednostjo.

Kaj mora imeti izdelek, da lahko rečemo, da ima dodano vrednost?

Če se vrnem h gospodinjskim aparatom ali splakovalniku, lahko ugotovim, da jih pravzaprav inženirji lahko načrtujejo sami. A vendarle vemo, da se bo kupec raje odločil za izdelek, ki je dobro oblikovan in ki je primerljive cene ter kakovosti. Oblikovanje predstavlja ključni dejavnik pri nakupu in humanizacijo tehnologije. Čeprav znajo inženirji razviti izdelek, mu človeški dotik, emocionalni vidik, vnese šele oblikovalec, ki tehnološki izdelek približa uporabniku.

V sodobnem svetu smo priča prezasičenosti, tudi v ponudbi industrijskega oblikovanja. Kam z vsemi novimi izdelki, ki pridejo na trg vsako leto?

Trdno sem prepričan, da sta družba in svet pred velikimi spremembami. Ljudje smo s svojim ravnanjem pripeljali planet v zelo nezavidljiv položaj. Poznamo okoljsko problematiko, a se kljub temu obnašamo nojevsko, saj se nam zdi, da bomo lahko obdržali enak življenjski slog. Oblikovalci bomo morali postati pozorni na to, kakšen ogljični odtis puščajo potrošniki za sabo z našimi izdelki. Vedno znova sem presenečen, koliko smeti vsak teden nehote ustvari naša štiričlanska družina. Vsaka stvar je shranjena v nekaj ovojnin, ki imajo samo kratkoročne modne učinke. Zlasti bo potrebna večja ozaveščenost, pri kateri bodo morale z ustrezno zakonodajo svoj del opraviti tudi države. Na individiulani ravni pa se bomo morali sami vprašali, kaj res potrebujemo za kakovostno življenje. Obstaja cel kup navlake, ki nas obremenjuje in ne zagotavlja kakovostnega vsakdanjika.

Kakšno vlogo imate pri tem oblikovalci?

Zlasti takšno, da se ukvarjamo s projekti, ki so bolj družbeno odgovorni. Da se ne lotevamo modnih prestižnejših zgodb, ki so same sebi namen, ampak poskušamo presoditi, ali ima izdelek svojo družbeno vlogo. In če se vrnem k splakovalniku, sem bil vesel tega projekta tudi zato, ker gre za dvokoličinski splakovalnik, ki pripomore k manjši rabi vode – ta postaja strateška dobrina, bogastvo. Predstavljam si, da bodo izdelki postali trajnejši. Da se bomo odločali za kakovostne izdelke, ki nam bodo dolgo služili. In tu je znova nova priložnost za oblikovalce. Če bomo živeli dlje časa z izdelkom, bo moral biti oblikovan tako, da se bo kakovostno staral, da se ga ne bomo naveličali.

Populacija se stara, življenjska doba se daljša, govorijo statistični podatki. Ali je oblikovanje za starejše izziv prihodnosti za oblikovalce?

To je moja priljubljena tema. S študenti na akademiji smo že izvedli projekt za tretje življenjsko obdobje. Prav tako v Gorenju tim ljudi, ki sta se mu pridružili tudi dve moji študentki, raziskuje možnosti izdelkov za starostnike. Trdno sem prepričan, da je to izjemno velika priložnost. Življenje starost­nikov v domačem okolju je kakovostnejše kot v domovih za starejše. Seveda jim moramo ponuditi okolje, ki bo zanje varno in kjer bodo lahko opravljali vse vsakdanje dejavnosti, čeprav jim moči počasi pešajo. Tisti, ki bo prvi ponudil takšne izdelke, bo lahko zelo uspešen. Res pa je, da je potreben zelo občutljiv pristop. Starostniki se namreč velikokrat počutijo stigmatizirane, če je izdelek namenjen zgolj njim in jih tudi tako nagovarja.

Ali potem študente, bodoče oblikovalce, usmerjate na področje oblikovanja za starostnike?

Pri njih zelo podpiram družbeno in socialno občutljivost. Zelo pomembna se mi zdi empatija oblikovalca, da poskuša ustvariti za uporabnika resnično nekaj dobrega, ne zgolj trenutnega estetskega učinka, ki ga bo pripravil k odločitvi za nakup. Ključno je, da je kupec zadovoljen z izdelkom v vsakdanji uporabi, takrat je delo dobro opravljeno.