Prejšnji lastniki kuhinje niso več potrebovali in namesto na smetišču je pristala v »varstvu« in počakala na svoj trenutek, pove arhitektka. V osrednjem delu svetlega počitniškega apartmaja, v katerem sta združeni dnevna soba in kuhinja, je prenovljena dobila osrednji položaj in pozornost, ki si jo zasluži.
Tloris stanovanja s površino 80 kvadratnih metrov, namenjenega kratkotrajnejšemu bivanju starejšega para, ki se mu radi pridružijo vnuki, občasno pa ga uporablja tudi štiričlanska družina, zavzema celotno najvišjo etažo. Prostori so krožno nanizani okrog komunikacijskega jedra hiše. Streha je dvokapna, v smeri vzhod−zahod, na njej sta veliki frčadi. Ti zaznamujeta tudi notranjost, saj ena v dnevnem prostoru in druga na hodniku omogočata gibanje tudi v delu, kjer je drugače 70 centimetrov visok kolenčni zid. Na južni strani je po vsej dolžini zasnovan balkon, prek katerega se osrednji dnevni prostor vizualno povezuje z okoliško naravo, okna do tal pa mu zagotavljajo obilico svetlobe. Od drugih prostorov so v stanovanju še spalnica, otroška soba in dve kopalnici, ki sta bili že opremljeni s keramiko in sanitarnimi elementi. Stavbno pohištvo je leseno, po tleh je že bil položen laminatni pod. V tloris pri zasnovi interierja niso posegali, prilagodili so le nekaj malega elektroinštalacij.
Po arhitektkinih besedah so mansarde z vidika opremljanja in oblikovanja vedno izziv. »Navadno so to prostori nepravilnosti in 'napak', ki pa skozi proces postanejo ravno tisto, s čimer lahko ustvarimo edinstven ambient. Srečujemo se z nizkim stropom, temnimi koti, poševninami in v prostor segajočimi konstrukcijskimi elementi. V takšen prostor redko lahko umestimo generične in modularne kose opreme. Za dobro izkoriščenost vseh nepravilnih oblik zasnujemo opremo, ki je premišljena in namenjena točno določenemu prostoru in njegovemu programu. Skozi celoten proces je potrebno zavedanje, kateri deli mansarde imajo zadostno stojno višino in kateri so zelo nizki,« našteje posebnosti zasnove interierjev pod poševninami Maja Laurence. Nižji deli se lahko izkoristijo za dejavnosti, ki ne potrebujejo višine, pravi, kot so sedenje na sedežni garnituri, spanje ali shranjevanje, višji pa se namenijo za dejavnosti, ki zahtevajo pokončen položaj telesa.
»Ker so imeli lastniki izdelano predstavo, kakšen ambient si želijo in kakšno vlogo naj dobi kuhinja, je snovanje potekalo lahkotno. Velikost in zasnova starih kuhinjskih elementov, ki jih je bilo treba podrobno izmeriti in porisati njihove detajle, pa sta narekovali končne dimenzije elementov v kuhinji,« pravi arhitektka. Poleg visečega elementa z drsnimi vrati so obnovili tudi drsna vrata za omarice pod otokom ter omarice v povezovalnem hodniku. Tu so korpusi izdelani na novo tako, da drsna vrata funkcionirajo po enakem sistemu, kot so v prvotni kompoziciji. Tudi preostala oprema v stanovanju z materiali in barvno shemo sledi barvni paleti kuhinjskih elementov, izmenjujejo se bež toni in furnir.
Posebno oblikovanje, ki po svoje izstopa, je zaznati v sedežnem delu osrednjega prostora pod eno od frčad. Po arhitektkinih besedah so si tu zamislili udobno vgradno sedežno garnituro, ki spominja na tiste iz sredine prejšnjega stoletja. Vgradna sedežna garnitura se z višino, globino in stranskimi trdnimi oprijemali prilagaja potrebam naročnikov, da je sedenje udobno, ne prenizko, ter omogoča sedanje in vstajanje tudi starejšim, če je treba, pa se z odstranitvijo okrasnih blazin spremeni v dodatno ležišče.
V tem delu apartmaja je oblikovanje bolj barvito in bogato. Skrbno izbran tekstil za sedalni in naslonski del, blazine, preproga in zavese skupaj ustvarjajo organsko zasnovan ambient, ki je še vedno v paletah narave. V osrednji prostor je vkomponirana tudi lesena miza s stoli v svetlejšem tonu, posebej so izbrana svetila iz lesenih letvic: nad jedilno mizo, nad sedalnim delom in tudi talna visoka svetilka.
Spalnica in otroška soba sta asketski in funkcionalni. Leseno ozadje postelj z nočnimi omaricami ustvarja toplino prostorov, postelje pa imajo globoke predale za shranjevanje.
Posebnosti mansardnih stanovanj – Tiste, ki razmišljajo o ureditvi stanovanja v mansardi, arhitektka Maja Laurence opozori na nekaj bistvenih premislekov. Ključen je vidik energetske učinkovitosti – brez dobro izolirane strehe je prostor lahko popolnoma neuporaben za stanovanje, enako velja za prezračevanje. Zaradi nizkih predelov in poševnin moramo pretehtati razporeditev funkcionalnih območij, kjer potrebujemo stojno višino, in tistih, kjer ta ni potrebna. Zaradi nepravilnosti prostora bo večina opreme zasnovana po meri. Dobro je vedeti, da visoki prostori lahko optično povečajo manjše površine in jim dodajo zračnost, včasih jih lahko izkoristimo za vmesne podeste in galerije. Pomembno je tudi pretehtati osvetljenost prostora – poleg naravne svetlobe, ki jo lahko zagotovimo s frčadami, okni v zatrepu in strešnimi okni, je svojevrsten tudi izbor svetil, saj stropi niso ravne površine, ampak poševnine, ki ne dopuščajo montaže običajnih svetil.