Z bivanjem in opremljanjem prostorov se je družina Michaela Gervasonija, čigar stanovanje predstavljamo tokrat, začela ukvarjati že leta 1882. Z bratom Giovannijem, s katerim sta že tretja generacija lastnikov pohištvenega podjetja Gervasoni, ugotavljata, da so se v času delovanja v podjetju večkrat spremenili estetski standardi in tehnologije, strast za lepoto, umetnost in prijetno bivanje pa ostaja in se z vsako generacijo krepi ter širi po svetu.

Arhitekta Aleša Prinčiča so opazili, ko je pri njihovem podjetju iskal opremo za stanovanje ene svojih strank. Navdušeni so bili nad njegovim pristopom k oblikovanju stanovanja kot celovitega prostora, natančnostjo pri izvedbi detajlov, inovativno in eksperimentalno uporabo materialov in nad izvirnim odnosom do počutja uporabnikov, zato so se tudi sami povezali z njim, ko so se odločili preurediti svoje stanovanje. To s prenovo ni postalo takšno, kakršno so si sprva zamišljali, ampak kot zadovoljno zatrdijo, še veliko boljše. Želeli so si preprost sodoben dom, v katerem ne bo preveč pohištva, ki ga sicer izdelujejo v družinskem podjetju, odražal pa naj bi predvsem njihov življenjski način in odnos do bivanja. Zdaj je to resnično njihov dom, kjer najdejo mir, toplino in energijo za ustvarjanje. Arhitekt Prinčič je v dialogu s strankami in s posluhom za njihove želje uspešno oblikoval brezčasen sodobni prostor, ki preseneti in stanovalcem omogoči kakovostnejše bivanje. Stanovanje je rezultat inovativnega raziskovanja prostorskih povezav, pogledov, detajlov, materialov, struktur in svetlobe.

Skeletna nosilna konstrukcija kakovostno zasnovanega stanovanjskega bloka iz 60. let je omogočila, da je skoraj dvesto kvadratnih metrov veliko stanovanje, ki je bilo pred prenovo razdeljeno na številne manjše prostore z majhnimi okni, postalo svobodno in odprto. Od zunanje fasadne linije umaknjena okna so nadomestile velike panoramske stene. Stanovanje se je tako v vsem svojem potencialu odprlo proti bujnemu zelenemu parku, ki pripada bloku, in proti Alpam.

Stanovanje na vrhu bloka je urejeno v dveh etažah. S premišljeno zasnovo je arhitekt želel presenetiti obiskovalca že ob vstopu, ko zazna dvojno višino prostora in močno svetlobo iz zgornjega nadstropja. Nato razsežnost stanovanja pritegne pogled mimo kamina, šele v tretji fazi se odpre pogled na desno v dnevni prostor in skozi velike steklene površine v zunanje bujno zelenje.

Večji del spodnjega nivoja zavzema prostoren dnevni prostor z jedilnico in veliko pokrito teraso. Pomične stene ob treh oblečenih nosilnih stebrih ga ločujejo od kuhinje in servisnega dela, v katerem so majhna kopalnica, kabinet s teraso in utiliti. Kuhinja je zasnovana natančno in brez vidnih detajlov, odpira pa se na manjšo ozelenjeno teraso. Lesene omare so oblečene v oblogo iz cinka, ročaji za odpiranje so skoraj nevid­ne kljukice, izdelane iz žičk, ki se uporabljajo za zavore pri kolesih, avtorski detajl arhitekta. V takšni »čisti« kuhinji se človek lahko popolnoma posveti pripravi hrane in njeni esenci, okusom in vonjavam ter kulinarični dekoraciji.

Osrednji del dnevnega prostora je namenjen klepetu in druženju ob kaminu. Oblikujejo ga izbrani sedežni elementi, ki z mehkobo oblik, tekstur in barv dopolnjujejo hladnejše materiale tal in sten. Arhitekt je želel kaminu odvzeti klasično materialnost, zato se ga je po poglobljeni analizi materialov odločil obložiti s kovino s tolčeno površino. Po številnih poskusih so kot oblogo za kamin izbrali material, ki se običajno uporablja za vgradne luči. Posebnost stanovanja je gotovo sedežni kot z več kot pet metrov dolgim in dva metra širokim kavčem ob knjižni steni, ki je namenjen le osebnemu uživanju, sprostitvi in sanjarjenju.

V zgornjem nadstropju, kjer so bile nekdaj tri spalnice in dve kopalnici z nizkim stropom, je nastal veličasten, visok in svetel prostor za počitek in osebno higieno. V celoti izkoriščen visok strop je po besedah arhitekta »dematerializiran«, oblečen v keramiko, ki jo Gervasoni običajno uporablja za oblogo zunanjih miz. Z inovativno uporabo delno sijočega materiala stropa res skoraj ni čutiti. Zunanjo steno s petimi majhnimi okni je nadomestila velika steklena stena, s katero se prostor odpira na teraso, ki je nekdaj niso uporabljali. Zelo inovativno je oblikovan spalni kotiček, ki se lahko z odpiranjem premičnih sten preoblikuje tako, da postane velik prostor s čudovitim pogledom na Alpe ali pa se skrči v intimno skrito nišo. Kopalnica je zasnovana kot del odprtega prostora. Samostojno stoječ otok z umivalnikom je z notranje strani oblečen v ogledalo in plošče iz cinka.

Sten v stanovanju, zaradi poudarjanja vtisa enovite ploskovnosti, arhitekt ni želel le pobarvati. Hotel je ustvariti občutek mehkobe. Tako je po raziskovanju različnih tekstur za oblogo sten izbral folijo iz steklenih vlaken bež barve, ki se zaradi njenih izjemnih tehničnih lastnosti sicer uporablja v zdravstvenih prostorih. Folijo so nato pobarvali s posebno barvo, ki ni prekrila teksture in je ohranila žametnost in toplino.

Prinčič s svojo dosledno arhitekturo ter postavljanjem uporabnika in njegovega doživljanja prostora v ospredje svojega dela spreminja bivalne vzorce in dviguje kakovost bivanja. Njegova arhitektura je preprosta in čista, rešitve pa so vedno harmonična celota, v kateri se dopolnjujejo prostorska kompozicija, izbor pohištva, barv, mate­rialov, naravne in umetne svetlobe ter dekoracije. Njegovo delo zaznamuje spoštljiv odnos do arhitekturne dediščine. Linijam interierja, očiščenim vsega nepotrebnega okrasja, dodaja toplino z izborom materialov, močnimi barvnimi in svetlobnimi kompozicijami, pri tem pa kljub temu (ali ravno zato), ker po njegovih besedah »arhitekt vedno vidi malo več«, iz perspektive nikoli ne izgubi končnega uporabnika.

Arhiv revije Deloindom+.