Sodelovanje se je začelo, ko je bila stavba še v gradnji, zato so lahko brez večjih stroškov posegali v tloris in vnesli nekaj sprememb. V času risanja načrtov pa se je spremenilo tudi število družinskih članov, lastnika sta pričakovala drugega otroka. A zaradi tega se zasnova ni bistveno spremenila.

Po besedah arhitektke Marjetke Lužovec Hrvatin sta naročnika hotela umirjen ambient stanovanja, hkrati pa dobro funkcionalno izkoriščenost, ne da bi prostor deloval natlačeno in preveč zapolnjeno. Tako, kot si vedno želimo, ko opremljamo stanovanje, veliko, svetlo, zračno in z malo pohištva. Zato sta arhitektki izbrali materiale in barve v naravnih, zemeljskih odtenkih, ti so sivi in rjavi, za popestritev in kontrast sta uporabili črno barvo, celoten ambient pa sta otoplili z biserno zlato barvo z malo leska, kar razbije monotonost, ki bi nastala v nasprotnem primeru.

Dovolj shranjevalnih površin in dobro funkcionalno razporeditev sta dosegli tako, da sta zasnovali pohištvo, ki se povezuje v posamezne sklope. Sestav v dnevni sobi sta potegnili do okna, to je navidezno podaljšalo bivalni prostor, hkrati pa ni videti, da se v njem skriva še veliko shranjevalnega prostora.

V bivalnem delu stanovanja se nista mogli izogniti postavitvi omare, enaka je tudi v predsobi, a sta jo umestili tako, da ko odpreš vrata v dnevni prostor, dobiš občutek, da je to ena omara. Iz njiju sta naredili posamezne sklope, enako zgodbo pa nadaljevali tudi v spalnici.

V kuhinji sta dodali steno, da se lahko visoki del omar skrije, s tem so dobili veliko shranjevalnih površin, ki so na zunaj bele in gladke ter brez ročajev. Jedilna miza je njun unikatni dizajn. Kakor pravita, je ponudba miz majhnih mer precej skromna, v glavnem so to uniformirane »šolske« mize. Zato sta se odločili, da jo oblikujeta sami. Črno prašno lakirano kovinsko podnožje sta oblikovali tako, da je miza iz vsakega zornega kota videti drugačna. Jedilna ploskev pa je furnirana. Nad njo sta kljub majhnemu prostoru umestili dve viseči svetili.

»Pri osvetlitvi se drživa načela, tudi če je prostor zelo majhen, so potrebe po svetlobi enake kot v velikem stanovanju ali hiši. To pomeni, da je treba vedno paziti, da imamo svetila, ki poskrbijo za splošno, ambientalno in razpršeno osvetlitev. Zadostiti je treba vsem tem merilom, ambient brez svetlobnih poudarkov deluje monotono,« pojasnjuje Marjetka Lužovec Hrvatin in dodaja, da je prijetna osvetlitev nad jedilno mizo ne glede na velikost prostora ved­no smiselna. Še toliko pomembnejša je v majhnih stanovanjih, kjer je več funkcij združenih v enem prostoru, s svetlobo pa se te funkcije razmejijo. Z več manjšimi viri svetlobe, bo prostor videti večji. »Če bi bila v kuhinji le splošna osvetlitev, bi jedilna miza delovala zgubljeno sredi prostora. Moramo jo osvetliti, da dobi svojo težo,« poudarja sogovornica.

Če je stanovanje zasnovano elegantno in ne kaže dejstva, da tu bivata tudi dva otroka, pa je sobica starejšega sina pravo nasprotje, prepuščeno otroški kreativnosti in domiš­ljiji. Lastnika sta kljub dvema otrokoma želela tako opremljeno stanovanje, da jima bo všeč na dolgi rok, zato pa otroško sobo toliko bolj izvirno in posebno.

Tako sta arhitektki v otroški sobi zasnovali unikatno leseno hišico »na drevesu«. »Da bi pričarali pravo pustolovsko okolje, smo na steno za hiško dali unikatno tapeto s stiliziranimi drevesnimi krošnjami in živalmi. Otrok se v hiški in pod njo igra, skriva in kratkočasi,« pojasnjuje arhitektka. Kakor še pravi, pri opremljanju otroške sobe vedno vprašata, kaj ima otrok rad, kaj ga motivira. Ker fantiča zanima narava, so izbrali tapeto z gozdom in živalmi. Soba je sicer zasnovana tako, da se lahko pozneje preuredi za dva otroka.

V stanovanje sta umestili tudi nekaj kosov in dodatkov, ki izražajo okus in slog lastnikov. S tem, pojasnjujeta, dobi prostor dinamiko, bivalnost, domačnost. »Všeč nama je, če znajo naročniki dodati kaj iz svojega življenja. Vedno tudi pogledava, kaj imajo v starem stanovanju, in iz tega narediva izbor za novi ali prenovljeni dom,« še dodaja sogovornica. Tu lastnika nista želela prostora obremenjevati s tistim, kar sta imela prej, ampak bosta sčasoma dodajala lepe stvari.

Poigrali sta se tudi s teksturami, na primer tam, kjer je ponavadi zapostavljeno – za notranjost omar sta namesto navadnega belega iverala izbrali takšnega, ki ima teksturo blaga. Pohištvo zaradi tega deluje bolj elegantno in razkošno. Marsikdo si danes zaželi stanovanje brez zaves in preprog. Tako je bilo tudi tu, pravita arhitektki, saj sta morali lastnika prav prepričevati, da so v dnevno sobo položili preprogo. »Ljudje so prepričani, da je zdaj modno stanovanje brez preprog in zaves, pa ni čisto tako. V resnici je treba, zlasti v manjših prostorih, kjer je vse na kupu, nekako osmisliti posamezne dele: kje je dnevna soba, kje se ta konča, kje pa se začne jedilnica,« razmišlja arhitektka. Zato sta izbrali veliko preprogo, ki sega tudi pod sedežno garnituro in osmišlja prostor dnevnega bivalnega dela. Zdaj je to tudi površina, namenjena otroški igri.