Najprej moramo odkriti, od kod izvira vlaga, šele nato se lahko ob upoštevanju posebnosti posameznega objekta lotimo sanacije. Težave, ki jih povzroča vlaga v bivalnih prostorih, lahko omilimo z zadostnim in predvsem pravilnim prezračevanjem, mesta, kjer se pojavlja zidna plesen, pa premažemo s katerim od sredstev, ki preprečujejo njen nastanek. A to so le kratkoročne rešitve. Za dolgoročnejšo je treba poiskati vzroke oziroma mesta, kjer vlaga prodira v objekt, in poskrbeti za primerno hidroizolacijsko zaščito in toplotno izolacijo.

Vzrokov za čezmerno navlaževanje gradbenih konstrukcij pa ni vedno preprosto odkriti, pravi Miha Tomšič, vodja razvoja na področju gradbene fizike na Centru za bivalno okolje, gradbeno fiziko in energijo Gradbenega inštituta ZRMK: »Če je vzrok dovolj očiten, z izbiro ustreznega načina sanacije praviloma ni večjih težav. Včasih pa je skrit, lahko jih je celo več in vplivajo drug na drugega.« Napake so bile lahko narejene že pri načrtovanju objekta z neprimerno zasnovo konstrukcij in detajlov, pri sami gradnji ali pozneje, z neustreznim vzdrževanjem stavbe, nepravilnim in nezadostnim prezračevanjem in ogrevanjem. Ob korektni zasnovi konstrukcij in ob tehničnih možnostih za ustrezno ogrevanje in prezračevanje prostorov pa je vzrok praviloma v neprimerni mikroklimi v prostorih, pravi sogovornik.

Navlažen gradbeni material ima v primerjavi s suhim veliko slabšo nosilnost in slabše toplotnoizolativne lastnosti. Toplotna izolativnost zidov je namreč odvisna od zračnih por v gradbenem materialu, in če te zapolni voda, je material veliko bolj toplotno prevoden. Kakor pravi Tomšič, se vlaga v poroznih gradbenih materialih pojavlja zaradi higroskopičnosti materiala, absorpcije vlage s kapilarnim vlekom iz zemlje, ki je v stiku z materialom, in zaradi akumulacije vlage kot posledice kondenzacije vodne pare.

Največ težav povzroča kapilarna vlaga

Večina starejših objektov nima hidroizolacije ali pa je ta pomanjkljiva, zato tu največ težav povzroča kapilarna vlaga, ki jo zidovi ob vznožju vsrkavajo iz terena oziroma zemlje. Da imamo opraviti s kapilarno vlago, se kaže v neprijetnem vonju po vlagi, plesni na zidovih, oplesk na stenah se začne napihovati, na površini zidu se pojavijo vodotopne soli, ki razkrajajo omet, zato ta začne odpadati, v zadnji fazi pa začne propadati tudi nosilna konstrukcija. Enakomerna vlažnost ob vznožju zunanjih in notranjih sten je večinoma posledica neobstoječe, slabo izvedene ali prekinjene, neprimerne ali poškodovane plasti hidroizolacije. Enak pojav iz istih razlogov lahko opazimo pri tleh, ki ležijo neposredno na terenu, pravi Miha Tomšič: »Težava je najpogosteje posledica slabo izvedenih spojev horizontalne in vertikalne hidroizolacije v območju stika med tlemi in steno ter prekinitve hidroizolacije v območju stebrov, ki ležijo neposredno na nosilni plošči.«

Vodoravna hidroizolacija, silikonske emulzije in sušilni ometi

Lokalne napake v izvedbi hidroizolacije je po njegovih besedah praviloma mogoče uspešno sanirati, medtem ko preprečevanje navlaževanja zaradi kapilarnega dviga vlage v stavbah, kjer hidroizolacije sploh ni, zahteva temeljito preverjanje možnosti uporabe posameznih postopkov glede na konstrukcijske in gradbenofizikalne značilnosti stavbe ter njeno mikrolokacijo. Prodiranje kapilarne vlage navzgor učinkovito prepreči vodoravno položena plast hidroizolacije, ki se pri novogradnjah navadno namesti na površino temelja in pod nosilno steno. Pri tem se varčevanje ne splača, saj so stroški sanacije poškodb zaradi pomanjkljive ali nenatančne hidroizolacije precej višji od pravilno izvedene hidroizolacije.

Stare hiše takšne zaščite navadno nimajo, zato je potreben poseg v konstrukcijo. Zid je treba prerezati na čim nižjem mestu in vanj potisniti horizontalno plast hidroizolacije, ki vlagi prepreči vstop. Omenjenega postopka sanacije ni mogoče vedno izvesti, v poštev pride le pri zidovih iz opeke, povzroči lahko tudi težave s statičnostjo in stabilnostjo objekta.

Bolj razširjen način sanacije kapilarne vlage, primeren za opečne, kamnite in zidove iz drugih materialov, je injektiranje zidu v ravni terena ali tlaka s silikonskimi emulzijami. V zidove je treba navrtati luknje po celotnem prerezu in vanje vbrizgati silikonsko emulzijo. Ta v steni nabrekne in preprečuje kapilarni vlagi dvigovanje po zidu. Vlago, ki ostane nad to blokado, je treba izsušiti s sušilnimi ometi – z zidov odstranimo omet, nato pa jih omečemo s sanacijskim paroprepustnim sušilnim ometom, ki vlage ne zadržuje v zidu, ampak jo oddaja v prostor v obliki pare. Paroprepustni morajo biti tudi vsi nadaljnji premazi oziroma nanosi, le tako bo omet ostal trajno suh, na njem pa se ne bodo pojavljale soli in mokri madeži.

Tretji način sanacije kapilarne vlage ne zahteva fizičnih posegov v konstrukcijo. Na zid, običajno na del, kjer je vlaga najbolj izrazita, namestimo posebno napravo, katere učinek temelji na principu elektronskega in magnetnega delovanja. Šibko elektromagnetno polje, ki ga ustvarja, z določenimi frekvencami počasi potiska vlago v zidu proti tlom oziroma temeljem stavbe. Pomanjkljivost takšnega načina sanacije, ki je načeloma uporaben v vseh objektih, v katerih povzroča težave kapilarna vlaga, je, da objekt ostane suh, dokler naprava deluje. Ali je primerna rešitev tudi za vaš objekt, bo na podlagi meritev in izkušenj povedal strokovnjak.

Meteorne vode naj se stekajo stran od objekta

Sanacija z omenjenimi postopki ne bo učinkovita, če ne bomo najprej odpravili vseh vzrokov kapilarnega dviga. Ta je lahko namreč tudi posledica neposrednega zamakanja v konstrukcijo zaradi nefunkcio­nalnega sistema odvoda meteornih voda, kondenzne vlage na hladnih površinah v notranjosti objekta, na zunanjih severnih in senčnih stenah zidov ali posledica poškodb na vodovodni in kanalizacijski napeljavi.

»Prodoru vlage skozi konstrukcijske sklope se izognemo s pravilno zasnovanimi in strokovno izvedenimi detajli. Zlasti zunanje stene morajo biti same po sebi sposobne upirati se vdoru padavin. Z uporabo dodatnih varnostnih elementov, na primer nadstreškov, in s pravilno izvedbo odvodnjavanja atmosferske vode s strehe lahko dodatno zmanjšamo nevarnost vdora vode, ki je posledica napak v izvedbi ali mehanskih poškodb zunanjih slojev stene,« pravi Miha Tomšič.

Kletne in bivalne prostore lahko zalijejo meteorne vode, dolgotrajnejše zamakanje, ki ga sprva morda niti ne opazimo, pa lahko povzroči posedanje zemljine in cevovodov ter propadanje konstrukcije. Da bi preprečili vdor vode v objekt oziroma do zidu, moramo poleg ustrezne hidroizolacije temeljev, temeljne plošče in sten pod ravnjo terena urediti tudi drenažni sistem. Če zamaka v kletnih prostorih, ki so deloma vkopani v zemljo, pride v poštev zračna drenaža. V tem primeru bo treba najprej odkopati zemljo okrog zunanjega zida, nato pa pol metra stran sezidati novega, skozi katerega so narejene luknje. Obložijo ga s filcem in zasujejo s peskom – voda se filtrira skozi filc, skozi luknje v zidu vstopa v tako imenovani zračni prostor med starim in novim zidom ter od tam odteka.

Če je vzrok za vlago nevzdrževanje odtočnega sistema, sanacija ni nujno povezana z velikimi stroški. Potem ko sistem (jaške in rešetke) očistimo mulja in naplavin, lahko notranjost cevovodov pregledamo še s posebno kamero, ki bo pokazala morebitne okvare. Te je mogoče s sodobnimi tehnikami delno ali v celoti odpraviti tudi brez razkopavanja.

Nad kondenz z ustrezno toplotno izolacijo

Kondenz, ki nastaja zaradi prevelike relativne vlažnosti in prenizke temperature obodnih površin, ki je nižja od temperature rosišča zraka, je poleg kapilarne vlage drugi najpogostejši razlog za vlažne stene v bivalnih prostorih. Temperatura obodnih površin je prenizka zaradi pomanjkljive ali slabo izvedene toplotne izolacije, posledica tega pa so toplotni mostovi na stikih toplih in hladnih površin. Kondenz nastaja tudi zaradi nepravilnega ali pomanjkljivega prezračevanja prostorov, s čimer se pogosto srečujejo lastniki hiš ali stanovanj po menjavi oken, saj nova okna tesnijo bistveno bolje kot stara. Pogosto ga opazimo na vogalih med stenama in ploščo, nad katero je neogrevano podstrešje, pa tudi v kotih na tleh med stenama in talno ploščo nad kletjo.

Kondenza in plesni se najbolj učinkovito rešimo z ustrezno toplotno izolacijo, pri čemer se je treba izogniti toplotnim mostovom. Najbolje je, če to lahko storimo z obnovo fasade. Če vgradnja toplotne izolacije z zunanje strani ni mogoča, lahko nastanek kondenza preprečimo z izolacijo na notranji strani, pri čemer je treba izbrati primerne izolacijske plošče, na katerih vlaga ne bo kondenzirala, plesen pa se ne bo razvijala. Tudi v tem primeru je treba paziti, da s primerno debelino toplotne izolacije in natančno izvedenimi detajli izničimo toplotne mostove.

Vlaga in plesen tudi v novogradnjah

Vlaga ni samo prekletstvo starih zgradb, z njo se srečujejo tudi lastniki novogradenj, zlasti v blokih, ki so pogosto grajeni po načelu čim hitreje, s čim manjšimi stroški in čim večjim dobičkom. Nemalo lastnikov novih stanovanj se pritožuje nad vlago in plesnijo v kotih stanovanj, ki ne izgine kljub rednemu prezračevanju, plesnive površine pa so vedno večje.

Vzrok je navadno neustrezna in nepravilno izvedena toplotna izolacija zunanjega ovoja objekta, zaradi katere so v notranjosti nastali toplotni mostovi. Pogosto je neustrezna tudi izvedba zaključnega fasadnega sloja oziroma stika s konzolo, ki meteornim vodam omogoča povečan vstop v gradbeno konstrukcijo, neprimerno je lahko rešeno odvodnjavanje z balkonov. Toplotna izolacija prizadetega mesta z notranje strani ne bo rešila težave, odstranjevanje plesni in pleskanje z ustreznimi barvami pa je zgolj kratkoročna rešitev. Edina učinkovita rešitev je torej pravilna izvedba zunanjega ovoja stavbe.