Šmarnice vsebujejo 38 različnih srčnih strupov – kljub temu oz. prav zato so jih že pred več tisočletji uporabljali za zdravilne namene, tudi kot srčno zdravilo, o čemer pričajo vsaj tri tisočletja stari zgodovinski viri. Zaradi strupenosti jih nikakor ne smemo uporabljati za samozdravljenje, nujna je uporaba pod zdravniškim nadzorom, z izvlečki v zdravilih, ki imajo standardizirano vsebnost učinkovin. Ker so listi šmarnice podobni listom čemaža, povzroči zamenjava strupene rastline za užitno vsako leto kakšno zastrupitev oz. smrt uživalca.

Šmarnica, Convallaria majalis, ki jo poznamo tudi kot solzico, spada v družino lilijevk. Dobro uspeva predvsem na apnenčastih tleh. Razen s semeni se šmarnice uspešno razmožujejo z rastjo podzemnih stebel (rizomov), tako da sčasoma v senčnatem delu vrta, kamor jih posadimo, nastanejo cele kolonije. Poleg rožnate šmarnice (C. v. var. rosea) so za okrasne namene tudi pri nas naprodaj velikocvetna šmarnica (C. v. 'Grandiflora'), polnocvetna šmarnica (C. v. 'Flore Plena'), večcvetna polna šmarnica (C. v. 'Prolificans'), pa tudi pisanolistna šmarnica (C. v. 'Striata' ali 'Albolineata').

Med majskimi sprehodi smo v gozdu gotovo že naleteli na malce bolj pokočno "šmarnico", dokler ji nismo prišli čisto blizu. V resnici smo naleteli na senčnico (Maianthemum bifolia), visoko za dobro dlan, pri kateri na stebelcu sedita največ dva obrnjeno srčasta lista, iz belih cvetov pa kot antenice štrlijo prašniki. Jagode, ki se razvijejo po cvetenju, so najprej hecno marmorirane, nato pa oranžne. Tudi ta rastlina, daljna sorodnica šmarnice, je strupena.