26. 9. 2017 | Besedilo: Jerneja Jošar
PRISLUHNITE VRTU Z JERNEJO JOŠAR: Za bogato zeleno jesen
26. 9. 2017 | Besedilo: Jerneja Jošar
Dež in nizke temperature v preteklem tednu so marsikateremu vrtičkarju prekrižale načrte. Tudi meni. Po setvenem koledarju Marije Thun, ki ga, če se le da, redno upoštevam, je bil primeren čas za setev in presajanje listnatih rastlin, katerih setve in sajenje v tem času prevladujejo. Motovilec, zimska solata, radič, endivija, rukola, špinča, kreša, pa še mešanica semen kitajske listnate zelenjave, vse to še pride na vrsto septembra.
Vendar ni kaj, treba je bilo počakati. Vseeno imajo vreme in razmere na vrtu prednost pred luno in planeti. Ker po dežju vedno posije sonce, smo tudi to dočakali. Sonce je ogrelo ozračje, tako da sem svoje pletene puloverje, ki sem jih morala prejšnje dni potegniti z najvišjih polic omare (deževni dnevi na vrtnariji so jeseni in spomladi velikokrat neprijetni), zbasala nazaj na vrh. No, po nekaj dneh sonca je zdaj tudi prst primerna za brkljanje po njej. Marsikaj se je v deževnem obdobju spremenilo in nova opravila kar kličejo.
Čeprav je deževalo, se nisem odrekla svojim rednim jutranjim sprehodom, ali bolje rečeno, obhodom vrta v Vrtnarski hiši na Rudniku v Ljubljani. Tudi če vstanem z levo nogo, me ta moj jutranji ritual vsakokrat znova pomiri. Koraki po zavitih potkah so zaradi lesnih sekancev, ki jih pokrivajo, lahki, mehki, resnično prijetni. In ker mi ni treba paziti na luže in blato na poteh, teče hoja mirno, pogled se sprehaja po zasajenih gredicah, moje misli pa so čiste in osredotočene samo na eno, na moj vrt. Meditacija? Ja, lahko bi rekli... Zavite poti vsak dan znova odkrivajo spremembe. In če se sprehodim po vrtu, tudi preden odidem domov, opazim spet kaj novega. Tako je bil načrt del, setev in sajenj narejen v teh mokrih, hladnih dneh, kar med sprehodi. Veliko reči moram postoriti danes, če spet ne bo ponagajal dež.
Najprej bom hitro še enkrat posejala motovilec sorte holandski. Vedno ga sejem večkrat zaporedoma, tako da pridelka ne bo naenkrat preveč, naslednji hip pa bom brez motovilca. Tisti, posejan pred dvanajstimi dnevi, je, kljub temu da je sosedov muc brskal po gredici in pospravil odmaknjeno zastirko nazaj na zasejane vrstice motovilca, lepo vzklil. Rast je zaradi nizkih temperatur malo zaostala, vendar bo zdaj ob toplih sončnih žarkih hitro začel rasti in pobirala ga bom že konec oktobra. No, čez dva tedna pa bom sejala še sorti ljubljanski in žličar, ki bolje prezimita in ju bom pobirala pozimi in spomladi.
Prejšnji teden smo skupaj z udeleženci delavnice posadili nekaj radiča. Ker enostavno obožujem te grenkaste lističe, tako zelene kot rdečkasto vijolične barve, ga na gredicah ni nikoli preveč. Danes bom pospravila z gred paradižnik, ki je letos bogato obrodil, prostor pa bo zasedel radič sorte palla rosa.
Še na en radič ne smem pozabiti. To je tržaški solatnik. Opažam, da ga vrtičkarji, razen na Primorskem, bolj slabo uvrščajo na svoje gredice. Najprej mi rečejo, da ga ne poznajo, ko jim razložim, da so to tisti nežni zeleni lističi, ki jih spomladi lahko kupimo pri nekaterih branjevkah, vsi navdušeno kimajo, ko pa povprašam, kako to, da ga sami ne posejejo, pa samo skomignejo z rameni. Ja, marsikaj nam uide iz glave. Tudi ponovnih setev nekako nismo navajeni. V mislih imam vrtnine, ki imajo raje malo nižje temperature in hitro rastejo. Pa je jesen zato idealna za še en pridelek. Tako bom posejala danes še špinačo, da jo pokosim še pred slano. Pa malo kreše in rukole. Uf, dovolj bo za ta dan, ali teden, če mi bo vreme nagajalo.
PREBERITE ŠE: PRISLUHNITE VRTU Z JERNEJO JOŠAR