Otroci in narava: prednost ima prava izkušnja

11. 8. 2011 | Besedilo: Julijana Bavčar | Fotografije: arhiv Botaničnega vrta

otroci, otroške delavnice, narava, šolarji, Botanični vrt

Petunija ali rožmarin ne sodita ravno med stvari, ki bi burile otroško domišljijo, a po zaslugi Harryja Potterja ju zdaj veliko otrok prepoznava tudi na domačem vrtu ali na babičini okenski polici. Poleg njiju in čudežne mandragore, ki odčara okamenele, je priljubljeni knjižni junak odgovoren, da si otroci želijo spoznati še številne druge rastline, pripoveduje biologinja Alenka Marinček, vodja pedagoških programov v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani.

Otroci imajo radi, če jim naravo in rastlinski svet približamo z aktualnimi vsebinami, še bolj pa se bodo povezali z njima z lastno izkušnjo in doživetjem. Ker tudi majhni v povprečju čedalje več prostega časa posvetijo tehničnim igračam in se težko odlepijo od računalniškega zaslona, nas je v pogovoru z njo zanimalo, koliko so še povezani z naravo, kaj jih najbolj pritegne, v njih zbudi raziskovalnega duha in koliko poznajo življenje v njej.

Mimogrede se učijo z zgledom

Otroci, stari od pet do deset let, so najbolj odprti za spoznavanje rastlinskega in živalskega sveta, dovzetni so tudi za naravovarstvene vsebine, predvsem pa so navdušeni nad akcijo, radi delajo in pomagajo na vrtu, pozneje z najstniškimi leti pa se začnejo njihovi interesi ožiti in narava se jim začne odmikati, mestnim otrokom še posebno, ugotavlja sogovornica.

Najprej moraš otrokom dati možnost, da pridejo v stik z njo, kar danes ni več samo po sebi umevno, pravi. Med skupinami, ki prihajajo v ljubljanski botanični vrt bodisi v okviru šolskega programa ali v prostem času, še opažajo razlike – otrokom s podeželja se že po vedenju pozna, da se v njem bolje znajdejo in o naravi več vedo, vendar so tudi ti z vsako generacijo bolj oddvojeni od nje, pravi Marinčkova. V omenjenem starostnem obdobju je pri otrocih zelo veliko samoiniciativnosti, in četudi je usmerjeno opazovanje koristno, jim morajo starši in učitelji pustiti svobodo. »Ustvarjalnega mišljenja je pri njih takrat veliko več kot pozneje, o rastlinah in živalih postavljajo nepričakovana vprašanja – odrasle pogosto preseneti, kako unikatno razmišljajo.«

V tem času lahko starši naredijo zelo veliko z zgledom – če sami ločujejo odpadke, se bo to zdelo samoumevno tudi otrokom –, nadvse dragoceno pa je tudi učenje z lastno izkušnjo, saj se na doživetje odzivajo s čustvi, vanj so vključena čutila ... Vzemimo vznemirjenje ob pričakovanju, da bo seme vzkalilo, ponos ob opazovanju rasti, razneženost ob dotiku mehkega živalskega kožuščka, strah, da bi se dotik mesojede rastline slabo končal, ali zadrega, kako prijeti pupka, ki so ga z mrežico ujeli v vrtni mlaki. Na česen spominjajoči čemaževi listi, ki so jih povohali in pokusili, se jim bodo bolj vtisnili v spomin in jih bodo znali sami ločiti od podobnih, morda celo strupenih rastlin, kakor če bi jim o njih zgolj pripovedovali. Za otoke, ki se udeležujejo delavnic v Botaničnem vrtu, je po besedah naše sogovornice prav posebna izkušnja, če sami posadijo rastlino, saj se mnogim s tem odpre povsem nov svet.

Čemu je namenjena jamica

Zanjo je bilo veliko presenečenje in neprijetno spoznanje, ko se je izkazalo, da morajo mestnim otrokom dati zelo natančna navodila, kako se to naredi. »Mnogi ne vedo niti tega, zakaj se izkoplje jamica, da jo je treba po sajenju zasuti in s koliko zemlje; ne vedo, da je treba zemljo potlačiti in da potrebuje rastlina oporo. To se zdi tistim, ki živijo s tem od malega, samoumevno, a ni. Znanje o naravi res upada – ne samo pri otrocih –, po drugi strani pa ugotavljam, da se ozaveščenost o njenem pomenu za preživetje človeka krepi,« pripoveduje Alenka Marinček. Vedenja o tem dobijo otroci v šoli in drugod precej, zaradi obsežnosti predmetov pa nimajo priložnosti, da bi abstraktne vsebine povezali s pojavi in bitji v naravi, pri predmetih ni časa za poskuse in preostane jim le to, da si zapomnijo posredovana dejstva. Pripoveduje o primerih, ko šolarji, ki pridejo v Botanični vrt, naštejejo razlike med jelko in smreko vse do zadnje, ne znajo pa pokazati, katera je katera. Drevesa nasploh zelo slabo poznajo, tudi osnovne vrste, kakršna je bukev; podobno pa je tudi z drugimi skupinami rastlin. »Seveda so vmes izjeme, kar je najpogosteje povezano z družinsko vzgojo,« pravi.

Za Alenko Marinček, ki pedagoške vsebine v Botaničnem vrtu oblikuje že deset let, je še vedno največji izziv, kako otroke navdušiti za rastline, rada išče zgodbe, ki jim naravo približajo, in razmišlja o motivacijskih dejavnikih. »Otroke zelo pritegne tudi osebni odnos do teme, ki jo pokaže odrasli, pa najsi gre za predavatelja, starše ali vodnike na naravoslovni ekskurziji. Če jim razlaga z žarom, jih bo gotovo potegnil za seboj.«

Pomen lastnega doživetja

Ali otroke v naravi praviloma bolj pritegnejo živali kot rastline? Živali gotovo prej kot rastline, saj so iz več razlogov bolj privlačne. Zelo pomembno je gibanje, saj je povezano z akcijo, ki so je zlasti željni dečki, poleg tega pa sta spoznavanje in še bolj ukvarjanje z živaljo nabita s čustvi – razneženostjo, strahom, neprijetnostjo, včasih celo z gnusom. Strah pred nekaterimi skupinami živali (žuželkami, plazilci in dvoživkami) je delno povezan z naravnim strahom, z leti pa je lahko potenciran zaradi splošnega odnosa ljudi do njih, razlaga sogovornica. Opozori, da je pretirani strah pri majhnih otrocih mogoče odpraviti, premagati – z lastno pozitivno izkušnjo.

Pomen gibanja kot enega najprivlačnejših dejavnikov za otroke upoštevajo v Botaničnem vrtu tudi pri spoznavanju rastlinskega sveta. »Zato denimo na veliko razmnožujemo sramežljivke ali mimoze, ki se s premikanjem vejic in listov hitro odzivajo na dotik. Otroke nadvse privlačijo mesojede rastline – delavnice na to temo so vedno dobro obiskane –, in preden jih od blizu spoznajo, so nekateri prepričani, da so lahko nevarne tudi človeku, potem pa vidijo, da so njihova hrana v glavnem mušice ...« pripoveduje bio­loginja. Vse kaže, da po atraktivnosti očitno sodijo na vrh seznama tudi strupene rastline, saj so se popoldanskih delavnic v Botaničnem vrtu udeleževali v glavnem dečki v spremstvu očetov. Bližina nevarnosti in tenčica skrivnostnosti sta očitno po meri fantov, povezani s streljanjem z lokom, sposojenim od Robina Hooda, pa sploh.

Svojevrstno doživetje narave omogoča otrokom različnih starosti tudi ekskurzija – posebno je pomembna za tiste, ki manj hodijo na izlete v naravo. V Botaničnem vrtu tako organizirajo občasne ekskurzije na Ljubljansko barje. Pri tem niso pomembne le teme, povezane z ogledanimi znamenitostmi, denimo šotišča, rastline Ljubljanskega barja, gnezdišča koscev in barjanska črnica, temveč je dragoceno, da vodniki otrokom pokažejo in razložijo vse, kar jim pride na pot. Tudi skrito odlagališče odpadkov, poginulo srno ali značilne gozdne rastline, to je naravo, v kakršno je vpeto naše vsakdanje življenje, poudari Alenka Marinček.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE