Mozaik
 brezčasnega 
oblikovanja

Opisani predel Ljubljane se tam, na eni od trnovskih teras, res zdi kot na dlani, sapo pa jemlje tudi prekrasen pogled na nasprotni konec glavnega mesta z Gradaščico, Križankami in Ljubljanico, kamor se odpirajo zgornja dnevna soba, kopalnica, utili in športna soba ter spalnica tega 154 kvadratnih metrov velikega dupleksa v trnovskih blokih iz 80. let prejšnjega stoletja.

Stanovanje, ki daje vtis prostorne hišice, je povsem prenovljeno in čeprav je med prvo in zadnjo obnovo minilo skoraj desetletje, tega sploh ni zaznati. To gre pripisati predvsem premišljenosti, usklajenosti in izbiri klasičnih kosov, ki ne bodo nikoli iz mode. Leta 2003 so najprej zasteklili precej neuporaben, nekaj več kot dva metra dolg in ozek balkon, s čimer so pridobili prostornejšo jedilnico. Kakor se spominjata lastnika, so pregradno steno porušili septembra, zasteklitev in obloga iz tikovega parketa pa sta bili končani decembra. Vmes je nenehno deževalo, zato je vse skupaj povzročalo precej nevšečnosti. Sreča je bila, da so medtem lahko živeli v sosednjem stanovanju, ki je bilo tisti čas ravno na voljo za najem.

»Lastnika sta si želela tikov parket, in to je postalo oblikovno izhodišče za vse drugo. Nato smo izbrali kuhinjo Valcucine v kombinaciji s češnjevim furnirjem, in ker se nismo ozirali na takratne trende, je kuhinja tudi po desetih letih še vedno lepa. Prav tako ti Witt­manovi fotelji, ki so prava klasika. Na Dunaju imam nekaj kolegov in vsak ima doma vsaj enega, to je kos, ki ga podeduješ,« je na prikrito vrednost dveh zof v rdečem usnju opomnila arhitektka Špela Puc, ki je strokovno pomagala pri obnovi. Prav klasični kosi dajejo čar temu stanovanju, pa tudi zlagali so se skupaj počasi in zelo premišljeno. Kadar se mudi, je ponavadi vse improvizirano,« je pripovedovala sogovornica in dodala, da so majhno shrambo združili s kuhinjo in tam predvideli visoke omare z vgradnim hladilnikom.

Tudi pri prenovi zgornje etaže dupleksa, ki so se je lotili februarja lani, so sledili rdeči niti iz spodnjega nadstropja: tikovemu parketu, a ker so prostori manjši, so ga kombinirali z belimi stenami. »Lastnika sta se v Milanu navdušila nad pohištvom v barvi oreha, zato smo dali pri italijanski znamki Giorgetti po naročilu izdelati te prekrasne kose pohištva iz oreha, omare, ki ne smejo izstopati, pa smo izbrali v svetlih, torej neopaznih tonih,« je ob ogledovanju opreme, ki jo odlikujejo predvsem detajli, razlagala arhitektka. Največja pridobitev v zgornji etaži je postala razkošno velika kopalnica. Kljub temu da bilo stanovanje štiriinpolsobno, je bila namreč kopalnica prav tolikšna kot v garsonjeri v istem bloku. Za povrhu je bila temno rjave barve, z značilnimi ploščicami tistega časa. »Merila je komaj 2,75 kvadratnega metra, do umivalnika si moral skoraj čez stranišče, kaj šele, da bi vanjo lahko postavil pralni stroj, zato pri nas stal v shrambi. Zaradi vsega tega smo si od nekdaj želeli lepo in veliko kopalnico, ki bi jo tako veliko stanovanje že sicer moralo imeti,« sta nekdanje stanje opisovala lastnika. Za razširitev zgornjega nadstropja so odkupili še del strehe in jo dvignili. »To je bil največji poseg, ki je zahteval celo 50-metrsko dvigalo, za gradbenimi deli pa je ostalo kakšne štiri kubične metre odpadnega materiala,« je še dodal sogovornik, ki je bedel nad gradbenimi deli in se usklajeval z izvajalci in obrtniki.

Soproga in arhitektka pa sta medtem približno leto dni izbirali pohištvo in druge dodatke za dom. »Zdaj lahko že z brskanjem po spletu narediš okvirni izbor. Potem smo obiskali še salone, marsikaj prinesli v stanovanje in se odločili. Ob zadnji prenovi v zgornjem nadstropju smo odkrili tudi nekaj primernih kosov za spodnje in ga osvežili,« je povedala Špela Puc in kot primer navedla zavese in klubsko mizico iz stekla v dnevni sobi.

Lastnika med posebnejše kose poleg bidermajerske komode in para stolov ter cele zbirke dizajnerskih luči uvrščata še jedilno mizo, ki je bila eden trših orehov pri opremljanju. Opisujeta jo kot dodano vrednost osrednjemu bivalnemu prostoru. Nad nobeno se nista posebno navdušila, potem pa so nekje le odkrili eno z masivnim kovanim podnožjem. Marmornato ploščo so zamenjali s stekleno, kar pa ni bila prav lahka naloga. Dobesedno. »Ker v dolžino meri 270 centimetrov, ni šla v dvigalo, zato so se štirje fantje pošteno upehali, da so jo, težko 160 kilogramov, prinesli v osmo nadstropje.«

Vsi trije se strinjajo, da med lepše prostore v stanovanju spada spalnica, ki je eden najrazkošnejših kotičkov predvsem zaradi zaves, ki imajo poleg dekorativne tudi funkcionalno vrednosti. »Ker nimamo ne zunanjih rolet ne žaluzij, cela mestna veduta sveti naravnost v spalnico, zato je tudi ponoči svetlo kot podnevi. Edini moj pogoj je bil, da je spalnica temna, in dekleti sta to super rešili,« je v smehu dodal sogovornik. Drugače pa je za njihovo družino največja prednost tega stanovanja čudovita naravna osvetlitev, ki jih je tudi prepričala, da so ostali v njem in ga niso zamenjali s hišo na robu Ljubljane.