Dnevne sobe: Kje so knjige?

»Živimo v času, ko so vse stvari dosegljive na spletu. Tako je tudi s knjigami. Večina revij in novih knjig je lahko dostopnih v digitalni obliki, prek družbenih omrežij vsebine še hitreje dosežejo občinstvo. Opažam, da nam primanjkuje časa in za knjigo si moramo vzeti čas,« pravi arhitektka Špela Kokalj. Ko pogovor z naročniki pri zasnovi interierja nanese na domačo knjiž­nico, dodaja, se vedno pojavi vprašanje prahu oz. kako bomo čistili polno založene knjižne police. Vsi bi radi gledali knjige, a brez prahu.

»V številnih sodobnih domovih so elektronski mediji nadomestili tiskane, verjet­no zato redko dobimo projekte, kjer naročniki potrebujejo veliko knjižnih polic. Kljub temu pa se v skoraj vsakem domu najde zmerna količina knjig, pri nas doma recimo prevladujejo kuharske in otroške knjige ter strokovna literatura. Ker knjige zavzamejo precej prostora, si leposlovje raje izposojamo ali ga beremo na bralniku,« pojasnjuje arhitektka Špela Modic iz biroja Prostorama.

Kakor pravi Špela Kokalj, lahko naročnike razvrsti v dve skupini: tiste, ki nimajo skoraj nič knjig, in tiste, ki imajo v lasti cele knjižnice. Velikokrat se zgodi, da je polovica knjižnice strokovne narave, to pomeni, da eden od partnerjev potrebuje knjige za svoje delo, in te za druge člane družine niso zanimive. »Rešitve tako prilagajamo prostoru kot tematiki. Velikokrat predlagam umestitev knjižnih polic na nenavadna mesta, na kakšen prehod, v čakalnico, prostor, kjer si vzamemo čas ali kjer se velikokrat samo sprehodimo mimo in mimogrede opazimo knjigo, ki jo nato vzamemo v roke,« pojasnjuje sogovornica. Takšen primer so knjižne police okrog stopnišča, kjer so knjige dostopne po vsej višini prostora, ali v skupnih prostorih, kjer zanje namenimo cele stene, kamor vgradimo še LED-svetila, navsezadnje jih lahko umestimo tudi v toaletni prostor.

Knjige – okras stanovanja

»Knjige so čudovit okras stanovanja. Če je le prostor zanje in naročnikov ne moti brisanje prahu, so knjižne police pravi poligon za domiselno oblikovanje,« pravi Špela Modic. Po njenih besedah knjige največkrat umestimo tja, kjer je prostor in kjer jih potrebujemo: kuharske v kuhinjo, otroške v otroške sobe, strokovne v delovni kotiček. Leposlovje pa je lahko kjerkoli v stanovanju, običajno pa v dnevni sobi ali na hodniku. »Če je prostora dovolj in je strop visok, so zelo pripravne visoke knjižne omare z lestvami, takšne rešitve pogosto občudujemo na pohištvenih sejmih v tujini. V prostornih domovanjih smo projektirali tudi prave domače knjižnice z udobnimi počivalniki in lepim razgledom, če je v njih še kamin, je vzdušje popolno,« dodaja Modičeva.

Na odprtih policah ali skrite v omari?

Danes lahko opazimo tako odprte knjiž­ne regale kot zaprte za drsnimi vrati. To odločitev, pravi sogovornica, vedno prepustijo naročniku. »Ob ogledu naših projektov se lahko zdi, da knjig ni, v resnici pa so povečini v zaprtih omarah. Tako ni potrebe po brisanju prahu ter izbiranju in urejanju knjig v estetske kompozicije. Če se spomnimo stanovanj naših babic, so bile kot dekoracija zelo priljubljene zbirke v enakih ovitkih. Zdaj se takšnega načina zlaganja izogibamo. Knjig ne sortiramo več po barvi in velikosti, dobrodošle so razgibane kompozicije,« še pravi Modičeva in dodaja, da jih po njenih izkušnjah veliko ljudi kupuje kot umetniško delo, poleg vsebine jih pritegne tudi lepo oblikovan ovitek. In takšne ponavadi postavijo na vidno mesto. Naročnikom, ki jo vprašajo za nasvet, ponavadi svetuje umestitev knjig na odprte knjiž­ne police, seveda kadar je prostor dovolj velik, da to prenese. »Če jih pospravimo v zaprto omaro, bo prostor deloval večji in bolj urejen. Ključno pri odprtih policah je, da nanje ne odlagamo predmetov, ki tja ne sodijo, zato je ob taki odločitvi treba vnaprej prevetriti družinske navade,« še pravi sogovornica.

Sodobni knjižni regali

Danes klasičnih knjižnih regalov ne vidimo prav pogosto. Velikokrat so čistih, ostrih linij ali pa kombinacija kubusov (omaric z vrati čez celo površino) in polic. Ker pa so tudi izziv za oblikovalce, so se z iskanjem novih oblik spremenili v močne dekorativne elemente.

»Trend skandinavskega sloga nam je prinesel knjižne regale iz naravnega lesa, ki so lahko preprosto satovje, ali pa najrazličnejše razgibane kompozicije,« razloži Modičeva in dodaja, da so v zadnjem času v biroju izrisali nekaj razgibanih knjižnih omar in tudi nekaj bolj urejenih, pri katerih so na primer vertikale iz debelejših desk, police pa tanjše.

Podobno kot drugo pohištvo imajo knjiž­ne police in regali poleg funkcionalne vloge tudi dekorativno. Najbolje je, da sta obe vlogi usklajeni. Na trgu je veliko domiselnih in hudomušnih knjižnih polic, ki skupaj z odloženimi knjigami pripovedujejo dekorativno zgodbo – police v obliki drevesa, spiral, krogov, krivulj ... Tudi na pohištvenih sejmih je na ogled precej tak­šnih inventivnih rešitev, včasih se zdi, da podjetja oziroma oblikovalci kar tekmujejo v izvirnosti postavitve knjig. Regali in police so zasnovani lahkotno in večnamensko ter omogočajo raznolike postavitve in kombinacije.

Kljub pestri ponudbi na trgu pa so knjižne police in regali mnogokrat tisti kos, ki ga naročimo po meri pri mizarju. Narejene so lahko iz različnih materialov, običajno so primerni vsi, ki se uporabljajo za drugo pohištvo, kot so furnirana iverka, iveral in mediapan. Ti morajo biti debeline najmanj 25 mm in ne daljši kot 90 cm, če gre za pritrditev z dvema konzolama ali brez vmesne vertikale, če ne želimo, da bi se police na sredini zvijale pod bremenom. Lahko pa zanje izberemo tudi vezano ploščo ali masivni les. Koliko knjig bomo lahko shranili, je odvisno od materiala in konstrukcije, ki mora biti kakovostna, pa tudi od tega, ali ima omara poln hrbet ali ne, ali stoji na tleh ali je viseča. Večje ko so odprtine, večja je verjetnost povesa.

V otroških sobah so pogoste odprte police, da ima otrok pregled nad stvarmi in idejami za igro. Kot uporabna rešitev se je po besedah Špele Kokalj izkazala knjižna omara z drsnimi vrati, v kateri so knjige enkrat vidne, izpostavljene in osvetljene, spet drugič zavarovane pred prahom za zaprtimi vrati. Knjig sama nikoli ne shrani v spalnico, saj je to po njenem mnenju prostor za počitek in sproščanje.

»Knjižna omara je vedno dekorativni element, lepo je, če so knjige vidne, da jih morda vzamemo v roke, tudi kadar nimamo posebnega namena brati,« meni arhitektka Špela Kokalj.