Vse, kar morate vedeti o teracu

Nekoč je bil teraco nepogrešljiv na zelo obremenjenih hodnikih šol, bolnišnic, stopniščih blokov, danes pa je priljubljen v domovih kot talna in tudi stenska obloga. In kaj pravzaprav je teraco? Gre za kompozitni material iz delcev marmorja, kamna, kremena, granita ali stekla, vmešanega v cement (ali epoksidno smolo), nato pa vlitega po tleh ali stenah. Tega se potem zbrusi, spolira in zaščiti z vodoodpornimi premazi. Koščki marmorja ali stekla so lahko zelo majhni ali pa večji, vezivno sredstvo pa je lahko tudi obarvano, zaradi česar ponuja neskončne možnosti izbire odtenkov. Svojevrsten pečat pa pravzaprav tej oblogi dajejo večji ali manjši, barvitejši ali nežno sivi koščki, ki pridejo do izraza po brušenju.

Teraco je primeren tudi za stensko oblogo. FOTO: DotExe/ Shutterstock Foto: DotExe/ Shutterstock

Ploščice iz teraca

Druga možnost so ploščice iz pravega teraca različnih dimenzij. Te so lahko polirane ali matirane ter se jih polaga kot ploščice s fugo. Obstaja pa tudi teraco v ploščicah, ki se po polaganju zbrusi in spolira v enotno površino. Tak postopek je hitrejši in manj umazan kot pri vlitem teracu.

Tretja možnost je prani teraco, pri katerem je podoben postopek, kot pri vlitem, le da se prani teraco ne brusi, temveč spere, preden se posuši. Na koncu postopka je površina hrapava oz. protizdrsna ter primarna za zunanje površine.

Ker pa sodobne tehnologije danes omogočajo neomejene možnosti, se je teraco razširil tudi na ploščice. V tem primeru sta dve možnosti: porcelanske ploščice iz gresa v polni masi ali pa ploščice, na katere s pomočjo digitalnega tiskanja odtisnejo vzorec teraca. Tega posnamejo in nato natisnejo na ploščice.

Pri nas so nekoč terco največ uporabljali kot talno oblogo na stopniščih blokov iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja, kjer je še vedno ohranjen in v dobrem stanju, saj gre za trpežen material, ki se ga da obnavljati in preprosto vzdrževati. A njegova uporaba sega precej dlje v zgodovino.

Kozje mleko za bolj svetleč videz

V 15. stoletju so namreč beneški polagalci marmorja uporabljali ostanke marmorja, ki so jih odvrgli pri proizvodnji marmornatih plošč. To je bila hitra in poceni rešitev, s katero so domače terase obložili z marmorjem. V glineno osnovo so vmešali kose marmorja, z zmesjo prekrili teraso ali kako drugo površino, potem pa jo zdrgnili s kamni do gladkega in privlačnejšega videza. Površino in gladkost pa so izboljšali s kozjim mlekom, ki so ga uporabljali kot loščilo.

Teraco se je razširil tudi čez lužo, kamor so ga odnesli obrtniki iz Evrope, ki so se konec 17. stoletja preselili v ZDA. Pogosto so ga uporabljali v spomeniških objektih. Znameniti dom prvega predsednika ZDA Georgea Washingtona na posestvu Mount Vernon je imel v številnih prostorih po tleh prav teraco.

Preprosto vzdrževanje

Tako pri nas kot tudi v tujini so ti stari tlaki so še danes lepo ohranjeni, saj gre za vzdržljiv in trpežen material, ki se ga da obnavljati in preprosto vzdrževati. S staranjem celo postaja še lepši. Primeren je za zunanje in notranje prostore. Odporen je proti vlagi in drugim zunanjim vplivom. Preprosto se ga čisti in vzdržuje. Potrebuje le redno mokro in suho čiščenje, v zunanjih prostorih se ga da očistiti tudi s parnim čistilcem. Lahko se ga tudi pobrusi, s tem pa pridobi nazaj prvotno teksturo in videz.

Vzorec teraca pa navdihuje tudi v drugih oblikah, na primer na tkaninah, tapetah in dekorativnih predmetih.