Po priporočila smo se odpravili k Vladimirju Planinšku iz drevesnice Omorika na Muti. Po osnovni izobrazbi diplomirani inženir gozdarstva se posveča tudi arboristiki in fitopatologiji drevesnih vrst – boleznim in škodljivcem, ki zaradi globalne trgovine z rastlinami in odprtega trga EU povzročajo čedalje več težav. O teh temah veliko predava tako ljubiteljem kot profesionalnim vrtnarjem. Skupaj s kolegi si prizadeva za ozaveščanje laikov in bodočih strokovnjakov, zakaj je pomembno, da so sadike vzgojene čim bliže kraju, kjer bodo posajene, in kako lahko sami pripomorejo k ohranjanju zdravih rastlin, tako na domačem vrtu kot v gozdovih.

V nasprotju z listavci, za katere velja, da jih je najbolje posaditi, ko jeseni odvržejo list­je, je za iglavce pozna jesen neprimerna. Njihov koreninski sistem tudi pozimi ne miruje, saj mora zeleno maso iglic, v kateri poteka fotosinteza in skozi katero izhlapeva voda, ves čas oskrbovati s hranili in vodo. Če bi iglavce sadili pozno jeseni (njihove korenine še ne bi bile dobro vraščene), bi zaradi pozimi zmrznjene zemlje doživeli fiziološko sušo, ostali bi brez vode in začeli propadati. Nasprotno pa je zgodnja pomlad, od časa, ko mine nevarnost, da bi zemlja pomrznila, do začetka odganjanja vršičkov, idealen čas za sajenje. »V času rasti novih poganjkov je poraba vode in hranil v rastlini največja, zato je več možnosti za izsušitev sadike. Za sajenje primeren čas je še od konca avgusta do konca oktobra, saj se rast poganjkov avgusta upočasni in kmalu ustavi. Upoštevanje tega časa je odločilno predvsem, če sadimo iglavce z golimi koreninami, medtem ko tiste z balirano koreninsko grudo ali iz lonca lahko sadimo vse leto razen pozimi. Seveda moramo v vseh primerih rastline redno zalivati. Del jih v sušnih letih gotovo propade, ker ljudje na to pozabijo,« pravi Vladimir Planinšek.

Razmere za rast

Sadiki iglavca, od katere pričakujemo, da bo zrasla v lepo drevo, moramo pripraviti dobro rastišče. »V mestnih okoljih jim ljud­je pogosto namenijo premalo prostora in preplitvo plast kakovostne zemlje, zaradi česar jim korenine pri obtežitvi s snegom ali močnem vetru ne zagotavljajo stabilnosti. Zapomnimo si, da potrebujejo korenine toliko prostora, kot ga zavzema krošnja drevesa; v javnih mestnih nasadih naj bi ga imela vsa drevesa vsaj šest metrov v premeru. Pomembno je, da pod njimi ne načrtujemo pohodnih in povoznih površin, saj v zbitih tleh korenine ne dobijo dovolj zraka. Koreninski sistem samostojno posajenega iglavca, s tem pa tudi njegovo stabilnost, zelo prizadene obsekavanje spodnjih vej ali nižanje drevesa, zato tega nikoli ne počnemo. Sprejemljivo je le tolikšno prikrajševanje predolgih vej, pri katerem z rezjo ostajamo v zelenem delu,« svari sogovornik pred najpogostejšimi napakami.

Izbiranje sadike

Po njegovih besedah moramo biti pri izbiranju sadik najbolj pozorni na njihov izvor oziroma območje, kjer so bile pridelane, na starost in videz nadzemnega dela, ki največ pove o kondiciji koreninskega sistema. Slab znak je že bledica iglic, še slabše je, če so slabo pritrjene na vejico, se sušijo ali odpadajo.

Kupimo lahko sadike z golimi koreninami, baliranim spletom korenin, ki se jih drži zemlja, in takšne, ki so bodisi zrasle v loncu ali so jih vanj posadili pred prodajo – od izbora bo odvisen tudi čas sajenja. »Ne glede na to, kako so pripravljene korenine, pa se moramo prepričati, da sta njihova masa in velikost drevesa v sorazmerju. V majhnem loncu glede na velikost krošnje gotovo tičijo zelo okrnjene korenine, iglavec se bo slabo vrasel in bo tudi pozneje vegetiral,« opozori Planinšek in doda, da mlajše sadike ko sadimo, bolje se prilagodijo rastišču in lepše se jim obnovijo korenine.

Izvor sadik

Največ uspeha bomo imeli s sadikami, ki so vzgojene čim bliže kraju, kjer jih nameravamo posaditi. »Tiste iz domačih drevesnic so najbolje prilagojene na naše podnebje. V Slovenijo se uvozi kar 95,8 odstotka sadik, katerih velik del je klimatsko neustrezen, a se vseeno prodajajo na našem trgu. Velik delež neprimernih prihaja iz Italije in Nizozemske. Naša zima je zanje prehuda,« razloži sogovornik in pove, da je trgovec dolžan kupcu pokazati izvorno spričevalo rastline, medtem ko si v katalogih dobrih dobaviteljev lahko ogledamo primerljiva klimatska območja po Evropi. Za celinsko Slovenijo so primerni dobavitelji iz večjega dela Avstrije (ne iz okolice Dunaja), alpskega dela Italije, južne Nemčije, Češke, juga Poljske in Slovaške brez panonskega dela. Klimatsko neustrezne so tudi madžarske sadike, ki se pri nas pojavljajo predvsem zaradi ugodne cene. »Jasno pa je treba povedati tudi to, da marsikatera evropska država nima tako strogega fitosanitarnega nadzora, kot ga imamo v Sloveniji, zato so uvožene sadike pogosto okužene z boleznimi in škodljivci, ki se hitro širijo.« Vladimir Planinšek je opozoril predvsem na tveganost madžarskih in italijanskih sadik.

Od okrasnih iglavcev se z golimi koreninami prodajajo predvsem mlade sadike za množično sajenje, na primer za žive meje. Njihova prednost je nižja cena. Kupimo jih lahko skoraj zgolj v drevesnicah, kjer jih takoj po izkopu shranijo v zasipih, ko se bliža čas pomladnega odganjanja, pa v vlažnih hladilnicah. Takoj po nakupu jim je treba korenine zaščititi z vrečko, PVC-folijo in se med transportom izogibati prepihu (izsuševanje). Sadimo jih spomladi in v začetku jeseni. Priporočljivo je sajenje še isti dan, zato je dobro imeti že pripravljene sadilne jame. Z zavitimi koreninami jih lahko za krajši čas shranimo v senčnem prostoru. Če jih ne moremo posaditi v enem dnevu, korenine odvijemo in sadike shranimo v zakop (jarek ali posodo, v kateri jim korenine zasujemo z vlažno zemljo).

Sadike z balirano koreninsko grudo

Ponavadi se z balirano koreninsko grudo prodajajo večji iglavci. V balo zavitega koreninskega spleta se drži zemlja. Bala je največkrat iz jutaste tkanine pri večjih sadikah pa iz žičnate mreže. Po velikosti mora biti uravnotežena z nadzemnim delom. Vrečevine iz naravnih vlaken pri sajenju ne odstranimo, saj bo preperela, razrahljamo jo le okrog koreninskega vratu. To velja tudi za železno žično mrežo. Na prodajnih mestih bi morali izsušitev bal preprečevati s shran­jevanjem v zakopu.

Sadike v loncih

Prednost sadik v loncih je, da omogočajo sajenje kadarkoli od pomladi do jeseni. Do sedanje velikosti so zrasle bodisi v loncu (ali vedno večjih loncih) bodisi so jih izkopali na prostem in jih vanj presadili s čim večjim delom koreninskega spleta in koreninsko grudo. Past nakupa sadike v loncu, če je v njem rasla predolgo, je, da so se korenine, ko so zadele ob okroglo gladko steno, začele obračati v spiralo (efekt lonca), opozori sogovornik. Takšno težnjo rasti korenin težko preprečimo tudi pozneje, ko drevo posadimo na prostem. Zaradi tega je bolje kupovati sadike v kvadratnih ali rebrastih loncih, v katerih jim stena preprečuje zavijanje v spiralo. Poleg tega se rado zgodi, da so gojitelji korenine zaradi efekta lonca pretirano prikrajšali in je ostalo le nekaj štrcljev. »Dober trgovec nas mora o kakovosti sadike prepričati in nam dovoliti, da koreninsko grudo potegnemo iz lonca,« svetuje Planinšek.