Lesna biomasa: Dostopno, učinkovito in udobno ogrevanje

Potencial lesne biomase v Sloveniji

Po podatkih Zveze združenj za lesno biomaso smo lani za ogrevanje pokurili približno 1.300.000 kubičnih metrov biomase, s katero se ogreva kakšnih 30 odstotkov gospodinjstev. Lesna biomasa je drugi najbolj izkoriščan obnovljivi vir, takoj za vodno energijo. Različne študije ocenjujejo potencial lesne biomase na več sto tisoč ton na leto, pri čemer upoštevajo vse mogoče vire, kot so ostanki pri redčenju ali sanitarni sečnji v gozdovih, odpadki iz predelave lesa, les s kmetijskih površin, odpadni in odsluženi les iz industrije in gospodinjstev ter drugi viri. Kljub velikim možnostim pa po navedbah agencije Borzen obstajajo tri resnejše ovire za večje in bolj učinkovito izkoriščanje tega vira energije: pomanjkanje informacij, problem dostopnosti energetske surovine in visoki investicijski stroški. Razmere se izboljšujejo, v okviru omenjene agencije je organiziran tudi trg z lesno biomaso, na katerem se lahko povezujejo vsa podjetja in posamezniki, ki so tako ali drugače dejavni na tem področju.

Do okolja prijazen in ogljično nevtralen energijski vir

V lesno biomaso spadajo les iz gozda (hlodi, vejevje, grmovje) in lesni odpadki iz industrije (odpadni kosi, žagovina, lubje in odpadni proizvodi iz lesa, na primer leseni zaboji in palete). Med prednostmi uporabe lesne biomase strokovnjaki poleg tega, da je je v Sloveniji veliko, navajajo tudi njeno ekološko dimenzijo, s katero zmanjšujemo izpuste ogljikovega dioksida. Učinek je pravzaprav dvojni: z uporabo biomase lahko zelo učinkovito nadomeščamo fosilna goriva, predvsem kurilno olje in zemeljski ter utekočinjeni naftni plin, ki so zaradi izpustov ogljikovega dioksida, ki nastaja pri zgorevanju, veliki onesnaževalci okolja. Pri gorenju lesa se prav tako sprošča ogljikov dioksid, vendar ga vegetacija porabi v procesu fotosinteze, zato je krog sklenjen. Poleg tega strokovnjaki poudarjajo, da se ogljikov dioksid sprošča v okolje, tudi če odpadni les v gozdu trohni, zato ni nobenega razloga, da ga ne bi uporabili za pridobivanje energije.

Polena, sekanci in peleti

V kotlih za ogrevanje uporabljamo lesno biomaso v obliki polen, sekancev ali peletov. Polena navadno pripravljajo iz lesa slabše kakovosti. Razžagajo in razcepijo jih na 30 do 50 centimetrov dolge kose. Sekance pripravljajo iz drobnega lesa, ki ostane pri podiranju dreves in čiščenju gozda oziroma redčenju krošenj. S posebnimi stroji les zdrobijo, tako da dobijo manjše sekance, ki so dolgi od štiri do 25 milimetrov in debeli nekaj milimetrov, ali večje, ki so dolgi 25 do 80 milimetrov in debeli 20 milimetrov. Pelete izdelujejo iz lesnih industrijskih odpadkov, kot so žagovina, skoblanci ter drugi večji in manjši leseni odpadki, na primer palete. Peleti naj bi imeli standardizirano vsebnost vlage od osem do deset odstotkov, zato kot vhodno surovino uporabljajo lesne ostanke, ki ne vsebujejo več kot 15 odstotkov vlage. V posebnem proizvodnem procesu jih pod visokim tlakom in brez kemičnih sintetičnih vezivnih materialov stisnejo v standardizirano obliko. Za izboljšanje mehanske trdnosti jim lahko dodajo od enega do tri odstotke krompirjevega ali koruznega škroba. Prej smo pelete uvažali predvsem iz Avstrije, zdaj lahko kupimo tudi že pri nas izdelane.

Kurilna vrednost in cene lesne biomase

Kurilna vrednost lesne biomase je odvisna od vrste lesa oziroma oblike, v kateri je ta pripravljen za kurjenje, predvsem pa je pomembna vsebnost vlage. Peleti, ki imajo bolj ali manj standardizirano vsebnost vlage, imajo kurilno vrednost od 4,5 do 5,2 kWh/kg, kar je približno dvakrat manj kot na primer lahko kurilno olje. To pomeni, da sta dva kilograma peletov približno enakovredna litru kurilnega olja. Če primerjamo posamezne vrste lesa, ki jih lahko uporabimo v obliki polen, imata največjo kurilno vrednost beli gaber in hrast, od 3300 do 3400 kWh/m³, najmanjšo pa na primer smreka, približno 2200 kWh/m³. Kurilna vrednost sekancev z 20-odstotno vlažnostjo je približno 800 kWh na nasuti kubični meter. Kljub manjši kurilni vrednosti pa je lesna biomasa precej cenejša od na primer ekstra lahkega kurilnega olja (ELKO). Dva tisoč litrov ELKO zdaj stane 1566 evrov, za enakovredno zalogo peletov je treba odšteti približno 705 evrov, za sekance 432 in za bukova polena približno 660 evrov. Treba je poudariti, da te zneske navajamo le kot orientacijo, saj v izračunu nismo vključili letnih izkoristkov kotlov in stroška izvedbe celotnega ogrevalnega sistema, razen pri ELKO pa so cene, ki smo jih upoštevali za lesno biomaso, okvirne in na trgu različne.

Obliko izberemo glede na moč kotla in razpoložljivi prostor

Vsaka od vrst lesne biomase, ki jo uporabljamo za ogrevanje, ima svoje zakonitosti in temu moramo prilagoditi izbiro. Za ogrevanje individualnih družinskih hiš se navadno uporabljajo polena in peleti, sekanci so primernejši za večje sisteme ali daljinsko ogrevanje. Primernost uporabe je določena predvsem s tem, kolikšna je najmanjša moč posamezne vrste kotla, ki je na trgu, na izbiro pa vplivata tudi dostopnost posamezne oblike biomase in možnost skladiščenja. Najmanjšo moč, lahko zgolj nekaj kilovatov, imajo kotli na pelete, zato so ti primerni tudi za ogrevanje energijsko varčnih hiš. Kot gorivo za kaminske peči z izjemno majhno močjo, ki jih postavimo v bivalni prostor, so primerni celo za ogrevanje pasivnih hiš, kjer so potrebe po toploti zelo majhne. Kotle na polena izdelujejo od 15 kW naprej, najmanjše moči kotlov na sekance pa so še precej večje. Če so potrebe po toploti velike in bomo potrebovali tono, dve ali več peletov, potrebujemo za njihovo skladiščenje zalogovnik, ki je lahko v prostoru ob kotlu, v sosednjem prostoru ali pa ga vkopljemo v zemljo na dvorišču. S kotlom ga povežemo s posebnim polžem oziroma dozirnim sistemom, ki ga samodejno oskrbuje z ustrezno količino goriva. Podobno skladiščenje uredimo tudi pri sekancih, le da bomo zaradi njihove oblike potrebovali še večji prostor. Pri manjših toplotnih potrebah in s tem kotlih na pelete manjše moči lahko te kupujemo sproti, na primer v 15-kilogramskih vrečah, in jih skladiščimo v suhem prostoru oziroma zabojniku. Poseben prostor je treba urediti tudi za polena, predvsem je pomembno, da je suh in zračen, s čimer preprečimo razvoj insektov in gliv ter ohranimo njihovo kurilno vrednost.

Vrste kotlov glede na obliko energenta

Glede na izbrano vrsto lesne biomase izberemo ustrezen kotel. Pozanimati se je treba, kolikšen je izkoristek kotla, ki je odvisen od kakovosti zgorevanja, kako ga bomo polnili, ali lahko prilagaja moč delovanja trenutnim toplotnim potrebam, koliko bo pepela in kako ga bomo čistili. V kotle na polena je treba polena še vedno nalagati ročno, vendar to pri sodobnih različicah naredimo le enkrat na dan, saj imajo posebno oblikovana in dovolj velika kurišča, s čimer se podaljša čas gorenja. Kotli na pelete in sekance se polnijo samodejno, manjše kaminske peči na pelete pa lahko polnimo ročno, tako da kurivo stresemo v dnevni zalogovnik. Sodobni kotli na polena in sekance so opremljeni s tako imenovano lambda sondo, ki meri količino kisika v dimnih plinih pri različnih vrstah lesa z različno vsebnostjo vlage in tako določa razmerje primarnega in sekundarnega zraka, da je zgorevanje čim bolj učinkovito oziroma popolno in s tem izkoristek čim večji. V kotlih na pelete lambda sonda ni nujna, čeprav jo najkakovostnejši imajo, ker je vsebnost vlage v peletih določena. Pri popolnem zgorevanju dosegajo kotli na polena in sekance do 92-odstotne izkoristke, na pelete pa celo do 94-odstotne. Zaradi dobrega zgorevanja je količina pepela majhna. Kakovostni kotli na pelete in sekance imajo urejeno samodejno čiščenje pepela, kotle na polena pa je treba čistiti ročno, vendar to ni potrebno pogosto.

Zalogovniki toplote in krmilna oprema

S kotlom na polena je treba nujno povezati še ustrezno velik zalogovnik toplote, v katerem hranimo presežno toploto oziroma ogreto vodo za ogrevalni sistem v hiši. S tem dosežemo, da kotel deluje pri optimalni moči, kar pomeni boljši letni izkoristek. Če izberemo dovolj veliko in za ta namen izdelano različico, lahko v istem zalogovniku hranimo tudi toplo sanitarno vodo, lahko pa se odločimo za samostojni hranilnik tople sanitarne vode. Njegova velikost je odvisna od toplotnih potreb oziroma moči kotla in potreb po topli vodi v gospodinjstvu. Velja, da za vsak kilovat moči potrebujemo 50 litrov prostornine. Pri kotlih na sekance in pelete zalogovnik ni nujen, saj ti moč delovanja zlahka prilagajajo trenutnim potrebam po toploti, vendar so, kakor pravijo strokovnjaki, kljub temu dobrodošli, saj se zaradi hranjenja toplote kotel manjkrat vključi in izključi, kar zagotavlja daljši čas kakovostnega delovanja in predvsem manjšo rabo energije. Za te kotle velja, da je treba za vsak kilovat moči zagotoviti od 20 do 30 litrov prostornine. V gospodinjstvu sicer potrebujemo približno 60 litrov zaloge tople vode na družinskega člana. Na izkoristek vpliva tudi kakovostno krmiljenje ogrevanja, ki je občutljivo na spremembe temperature zunanjega zraka. Temu prilagaja delovanje kotla, ki lahko po potrebi deluje z različno močjo. Ogrevala v prostorih so lahko radiatorska, ki morajo biti opremljena s termostatskimi ventili, boljše izkoristke pa bomo dosegli, če kotel povežemo z nizkotemperaturnim talnim gretjem.

Višina naložbe v ogrevalni sistem

Načeloma velja, da so najcenejši kotli na pelete, saj so lahko najmanjše moči, njihova cena pa z močjo navadno raste. Odvisna je tudi od stopnje avtomatiziranosti in od tega, ali vključuje tudi zalogovnika toplote in kuriva, dozirno napravo ter vrste krmiljenja. Najmanjše kotle na pelete oziroma kaminske peči lahko kupimo že za dobrih dva tisoč evrov, sicer pa stanejo kotli na pelete s tedenskim zalogovnikom kuriva in pripadajočo opremo od devet tisoč evrov naprej, popolnoma avtomatizirane različice pa od deset tisoč evrov naprej. Še dražji so kotli na sekance, za katere se cene začnejo pri 12.000 evrih, za popolnoma avtomatizirane pa pri 16.000 evrih. Kotli na polena stanejo najmanj osem do deset tisoč evrov, v to ceno pa so vključeni vsa pripadajoča oprema, zalogovnik toplote in bojler za toplo vodo.

Subvencije za ogrevanje na lesno biomaso

V okviru javnega razpisa Eko sklada za nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe v rabo obnovljivih virov energije in večje energijske učinkovitosti stanovanjskih stavb lahko dobimo tudi nepovratna sredstva za vgradnjo kotlov na lesno biomaso. Izpolnjeni morajo biti nekateri pogoji, med drugim mora biti izkoristek kurilne naprave pri nazivni toplotni moči večji ali enak 90 odstotkov, vrednost emisij prašnih delcev mora biti manjša od 50 mg/m³, vrednost emisij CO pa manjša od 750 mg/m³; kurilne naprave na polena morajo imeti prigrajen hranilnik toplote velikosti vsaj 50 l/kW toplotne moči kurilne naprave. Nepovratna sredstva lahko znašajo do 25 odstotkov vrednosti naložbe, ki vključuje nakup in namestitev kurilne naprave, predelavo obstoječega ali izdelavo novega priključka za dovod zraka in odvod dimnih plinov, nakup in vgradnjo zalogovnika za gorivo, transportnega in varnostnega sistema, ustrezne krmilne opreme in hranilnika toplote. Vendar je višina nepovratnih sredstev omejena na 2000 evrov pri kotlih na pelete in sekance oziroma 1500 evrov pri kotlih na polena. Za večje sisteme na lesno biomaso, ki jih vgrajujejo pravne osebe, dodeljujejo subvencije na ministrstvu za gospodarstvo. Pri tem velja, da so do nepovratnih sredstev v višini od 30 do 40 odstotkov priznanih stroškov naložbe upravičena podjetja, ki vgrajujejo individualne sisteme z napravami nad 150 kW moči in največ do 5000 kW.

Delo in dom, 14. julij 2010