4. 7. 2013 | Besedilo: Barbara Primc | Fotografije: arhiv podjetij
Bazeni: Za sprostitev in ohladitev
4. 7. 2013 | Besedilo: Barbara Primc | Fotografije: arhiv podjetij
Bazen ob hiši je idealen kotiček za preživljanje prostih trenutkov v poletnih dneh. Lahko je majhen ali velik, prostostoječ ali vkopan, pomembno je, da ga umestimo na dovolj sončno in zavetrno stran, da ga bomo lahko uporabljali tudi v poletnih dneh z malo nižjimi temperaturami, nujno pa ga je opremiti s filtrirnimi napravami in drugimi pripomočki za vzdrževanje ustrezne kakovosti bazenske vode.
Za kakšen bazen se bomo odločili, je odvisno od prostora, ki ga imamo na voljo, in od tega, koliko smo pripravljeni zanj odšteti. Montažni bazeni iz različnih materialov, najpogosteje iz kovinskih obodov in obloge iz PVC-materialov, so lahko delno ali povsem vkopani, lahko so tudi prostostoječi. Ti so cenejši, za njihovo postavitev potrebujemo le ravno podlago, zato gradbena dela odpadejo, postavimo jih hitro in prav tako razstavimo.
Med klasične in najdražje spadajo betonirani in zidani bazeni, sestavljeni iz betonske talne plošče, obdane z betonskimi bloki. Lahko so poljubne oblike, obloženi s keramičnimi ploščicami, steklenim mozaikom ali le prebarvani s posebno barvo za bazene.
Načrtovanje takšnega bazena zahteva natančne statične izračune, ki upoštevajo nosilnost tal, predvsem pa izkušenega gradbenika, ki bo poskrbel za izkop in gradnjo. Vsaka napaka pri načrtovanju in gradnji se namreč drago maščuje, saj so talni odtok, protitok, masažne in druge naprave vgrajeni v talno ploščo oziroma stene bazena. Nepravilno vgrajeno bazensko tehniko je težko premeščati, lahko se pojavijo težave pri polaganju keramike, v najslabšem primeru pa imamo lahko težave s tesnjenjem.
Potem ko je izdelana talna plošča (ta naj bi bila najmanj 15 centimetrov širša od širine zunanjega roba bazena) in vanjo vgrajeni odtoki, povratne cevi in podobno, je treba najprej izdelati notranje opažne stene, na katere bodo pritrjeni elementi bazenske tehnike. Da bi preprečili pronicanje vode iz bazena, je treba v spoj med talno ploščo in steno ter na vse vgrajene elemente bazenske tehnike položiti ekspanzijski trak v kombinaciji z ekspanzijskim silikonom. Ko je bazen razopažen, se okoli njega razpeljejo potrebne cevne napeljave za delovanje bazenske tehnike, lahko ga tudi toplotno izoliramo z zunanje strani.
Pred polaganjem keramike ga je priporočljivo hidroizolirati s trajno elastičnimi masami, ki zagotavljajo vodotesnost tudi ob morebitnem nastanku drobnih razpok v materialu in premikih med talno ploščo in steno bazena. Pri polaganju končne obloge je priporočljivo uporabiti posebna epoksi lepila, ki so manj občutljiva na pH vrednost vode. Preden se tega lotimo, naj od ulitja betonske školjke mine šest mesecev, da beton »dozori«.
Preprosteje s stiropornimi zidaki ali bazensko školjko iz poliestra
Stene bazena so lahko namesto iz betona sezidane iz betonskih kvadrov ali votlih stiropornih zidakov, ki se pozneje napolnijo z betonom (v enega gre približno 35 litrov betona oziroma 0,11 kubičnega metra na kvadratni meter stene). Prednost stene iz votlih zidakov, s katerimi bazen opažimo in hkrati toplotno izoliramo, je tudi v tem, da jo lahko poljubno prestavljamo med armiranjem in po njem, nato pa zalijemo z betonom. Vsekakor je pomembno, da so betonska plošča in stene bazena pravilno armirane, saj le tako zagotovimo ustrezno statiko bazena.
Na armiranobetonsko temeljno ploščo postavimo tudi bazensko školjko iz poliestrske smole in steklenih vlaken, ki je lahko izdelana v enem kosu ali pa jo na gradbišče pripeljejo v več delih poljubnih dimenzij in oblik ter sestavijo na ustrezno pripravljeni podlagi. Prednost poliestrskih bazenov v primerjavi s klasičnimi je gladka in tekoča oblika, predvsem pa manjši obseg gradbenih del. Po namestitvi vseh inštalacij jo je treba zasuti z mešanico peska in cementa, ki preprečuje izrivanje in poškodbe zaradi pritiska zemlje.
Oprema za pravilno delovanje bazena
Za pravilno delovanje bazena poskrbi bazenska oprema, postavljena v strojnici. Ta je običajno v neposredni bližini bazena, pomembno je, da je do nje omogočen preprost dostop. Lahko je zidana ali montažna, v obeh primerih pa mora biti toplotno izolirana, prezračevana, opremljena s pohodnim pokrovom, po potrebi tudi s potopno črpalko (kar je še zlasti priporočljivo za območja z visoko podtalnico) in dimenzionirana tako, da je prostor optimalno izkoriščen in je do njega preprosto dostopati. Že pri načrtovanju bazena je treba dobro premisliti, kako bomo poskrbeli za vzdrževanje bazenske vode, ki se lahko onesnaži z nečistočami, bakterijami in algami. Medtem ko so cenejši prostostoječi bazeni običajno opremljeni s kartušnim filtrom, skozi katerega se filtrira voda, Uroš Lapi iz podjetja Stotinka za večje priporoča uporabo peščenega filtra. Peščena filtrirna naprava z ustrezno črpalko, pri čemer je filtrirni medij kremenčev pesek različne granulacije, je po njegovih besedah najbolj učinkovit način mehanske filtracije vode.
Filtrirno napravo prilagodimo količini vode
Bazensko vodo je treba prefiltrirati najmanj enkrat na dan, ob višjih zunanjih temperaturah in takrat, ko je bazen bolj obremenjen, pa dvakrat na dan. Priporočljivo je izbrati napravo, ki lahko celotno količino vode prefiltrira v petih do šestih urah, pri čemer lahko njeno delovanje razdelimo na tri sklope po približno dve uri, pravi sogovornik. Zmogljivejšo napravo bomo izbrali, manj časa bo potrebovala za filtracijo. Tamara Gogić iz podjetja bazeni24.si pravi, da je treba upoštevati velikost bazena. Optimalno je, da je moč filtrirne naprave enaka četrtini celotnega volumna bazena. Povedano drugače: če je v bazenu 40 kubičnih metrov vode, naj bi filtrirna naprava prečistila od osem do deset kubičnih metrov vode na uro.
Filtrirno napravo je mogoče povezati s tako imenovanim skimmerjem, ki s površine bazenske vode odstranjuje nesnago in tako preprečuje, da bi se pozneje usedla na dno bazena. Za odstranjevanje listja in drugih majhnih delcev nam bo prav prišla teleskopska palica z mrežico.
Samo sredstva za nego vode, brez ustrezno dimenzioniranega filtrirnega sistema, ne bodo prinesla želenega učinka. Velja pa tudi nasprotno, opozori Uroš Lapi: »Samo filtrirni sistem je brez dodajanja sredstev za nego vode neučinkovit.« K osnovni opremi za vzdrževanje vode zato spadajo še tester za merjenje vrednosti pH in vsebnosti klora v vodi ter sredstva za nego in vzdrževanje vode. S sredstvi, kot so klorovi pripravki in izdelki na osnovi aktivnega kisika, ki je v nasprotju s klorom brez vonja, vodo namreč dezinficiramo. Priporočena vsebnost klora je 0,6–1,0 mg/l, priporočena vsebnost kisika pa več kot 5 mg/l. Njun vnos lahko poteka mehanično ali ročno.
Za dodajanje klora je na voljo posebna naprava, tako imenovani klor-generator, ki iz rahlo osoljene vode pridobi zadostno količino klora, da je voda čista in neoporečna, pojasnjuje Gogićeva. Montaža naprave je hitra in preprosta ter ne zahteva posebnega znanja. Dodajamo lahko tudi sredstva proti kosmičenju in algam.
Za čiščenje nesnage, ki se je usedla na dno bazena, bomo potrebovali sesalnik. Po Lapijevih besedah pri izbiri tega upoštevamo tip filtrirne naprave; če imamo kartušni filter, se uporabljajo podvodni sesalniki, ki delujejo neodvisno od filtrirnega sistema (električni sesalniki, ki delujejo po načelu samovsesavanja nesnage z lastno vgrajeno črpalko). Če imamo peščeni filter, pa podvodni sesalnik deluje v povezavi z njim (priključen je na sesalno oziroma tlačno stran filtracijskega kroga).
Vodo lahko tudi ogrevamo
Da bi preprečili ohlajanje vode, je priporočljivo uporabiti pokrivala za bazen, k hitrejšemu segrevanju in ohranjanju akumulirane toplote pripomorejo predvsem termosolarna pokrivala. Ko bazena ne uporabljamo, termosolarno pokrivalo absorbira sončno toploto in tako ogreva vodo, v hladnih nočeh pa preprečuje ohlajanje, pojasnjuje Lapi. Gogićeva dodaja, da lahko bazensko vodo tudi ogrevamo, za kar imamo na voljo solarne grelnike, električne grelnike in toplotne črpalke. Zlasti zadnje so zelo učinkovite in v primerjavi s klasičnim pretočnim električnim grellnikom varčnejša izbira, saj želeno temperaturo vode zagotovijo v krajšem času.
Toplotna črpalka z ventilatorjem zajema zrak, mu odvzame toploto in jo prek vgrajenega toplotnega izmenjevalnika odda bazenski vodi. Po zagotovilih proizvajalca lahko z majhno priključno močjo (od 2 do 3,5 kW) ogreva bazen s prostornino do 90 kubičnih metrov. Cenovno ugodna izbira so tudi solarni kolektorji, skozi katere filtrirna črpalka potiska bazensko vodo. Na voljo so v treh različnih izvedbah (solarni paneli, solarne kupole in solarne vreče), gretje pa se samodejno izklopi, ko se doseže želena temperatura vode.
Bazen lahko bodisi zaradi praktičnosti bodisi zaradi večjega udobja opremimo tudi s prelivnimi kanali, masažnimi napravami, razsvetljavo, toboganom, skakalno desko ali kakšnim drugim dodatkom.