Dobro narejeno uravnava toploto in vlago

28. 5. 2008 | Besedilo: Katarina Nemanič

kritine, strehe, izolacija, dosje

Streha je več kot samo strešna kritina, je večplasten sistem, ki ga je treba narediti pravilno in kakovostno. Le tako bomo poskrbeli, da bo dobro in dolgotrajno opravljala svojo nalogo, ki je več kot le zaščita pred vremenskimi vplivi. Zagotavljati mora bivalno ugodje pod seboj in pozimi preprečevati velike toplotne izgube, poleti pa nas varovati pred pregrevanjem. V nadaljevanju predstavljamo, kako izdelati sistem pri ostrešjih z leseno nosilno konstrukcijo, dotaknili se bomo tudi toplotne stabilnosti masivnih betonskih ostrešij poševnih streh, ki so značilna predvsem za primorsko.

Dva glavna dejavnika, ki vplivata na toplotno stabilnost strehe oziroma njene gradbenofizikalne lastnosti, sta toplota in vlaga. Pozimi je treba toploti preprečiti, da bi iz ogrevanih prostorov skozi streho prehajala ven, ker to pomeni velike toplotne izgube, te pa večjo rabo energije za ogrevanje. Poleti velja nasprotno, toploti od zunaj moramo preprečiti, da bi prodirala v notranjost in pregrevala bivalne prostore. Tudi pot vode oziroma vlage skozi strešno konstrukcijo je treba nadzirati oziroma čim bolj omejiti. Meteorna voda ne sme prodreti v notranjost, ker bi navlažila toplotno izolacijo in lahko resno poškodovala tudi druge dele ostrešja ter nazadnje prodrla v bivalne prostore. Druga težava je vlaga, ki nastaja zaradi razlik v temperaturi zunanjega zraka in zraka v prostorih. Streha mora biti zasnovana tako, da dopušča prehod vodne pare iz notranjosti ven, ne sme pa dovoliti, da bi ta prodirala od zunaj v notranjost. Pri tem je treba poudariti, da opisano velja za strehe, pod katerimi so bivalni prostori. Če je podstrešje prazno, toplotno zaščito in pravilen prehod vodne pare omogočimo z izolacijo in dodatnimi zaščitnimi plastmi plošče med podstrešjem in bivalnimi prostori.

Večslojno ostrešje

Da bi to zagotovili, mora biti streha sestavljena iz več slojev, ki si sledijo v pravilnem zaporedju. Pri strehah z lahko leseno konstrukcijo, kakršno ima večina družinskih hiš pri nas, si morajo sloji od zunaj proti notranjosti slediti takole: najprej je strešna kritina, pod njo je treba narediti zračni kanal, sledi sekundarna ali rezervna kritina, pod toplotno izolacijo sledi še parna ovira ali zapora in na koncu zaključna stropna obloga. Vsi sloji morajo biti narejeni iz kakovostnih materialov, za dober učinek pa je ključna njihova kakovostna izvedba. Pri sanaciji ostrešij v starejših hišah, kjer nameravamo pod streho urediti bivalne prostore, velja poudariti, da bodo želeni učinki boljši, če bomo streho odkrili. Tak poseg je sicer dražji in zahteva več dela, vendar v nasprotnem primeru zelo težko dosežemo stoodstotno zrakotesnost ostrešja. To pa pomeni, da bodo toplotne izgube oziroma dobitki poleti lahko večji, meteorna voda bo laže našla pot v notranjost, prav tako ne bo zadostno nadzorovan prehod vodne pare.

Sekundarna kritina ščiti toplotno izolacijo

Pri starejših hišah zato najprej odstranimo strešno kritino. Potem pa dela potekajo v enakem vrstnem redu kot pri novogradnjah. Na škarnike se najprej pritrdi sekundarna kritina, ki deluje kot dodatna zaščita toplotne izolacije in notranjosti ostrešja pred vlago, vetrom in vdorom hladnega oziroma toplega zraka. Ta kritina ne sme biti nepredušna zapora, izbrati je treba materiale, ki so paroprepustni, da bo vlaga, ki v toplotno izolacijo prodre iz bivalnih prostorov, skozi sekundarno kritino lahko prešla ven. Če bi ji z neprepustno sekundarno kritino to onemogočili, bi se zadržala v toplotni izolaciji in ob večjih količinah povzročila poslabšanje toplotnoizolativnih lastnosti materiala. Lahko pa se odločimo za dodaten zračni kanal med toplotno izolacijo in paroneprepustno sekundarno kritino, po katerem se lahko odvaja vlaga.

Sekundarna kritina je lahko iz različnih materialov. Največkrat se uporabljajo različne paroprepustne folije, ki se pritrdijo neposredno na škarnike. Pri tem je treba paziti, da se robovi posameznih plasti folij na stikih prekrivajo za 15 centimetrov. Robovi morajo biti še dodatno zalepljeni s posebnimi paroprepustnimi lepilnimi trakovi. Pogosta izbira so tudi lesne vlaknenke, ki se polagajo druga ob drugo po sistemu utora in peresa. Lahko pa izberemo kombinacijo navadnih lesenih desk in paroprepustne folije. V tem primeru se na škarnike pritrdijo deske in čeznje napne folija. Zadnji dve možnosti nekoliko povečata toplotno stabilnost strehe, pravijo strokovnjaki.

Zračni kanal omogoča odvajanje vodne pare

Da bi ostrešje čim prej zaščitili pred morebitnim dežjem, je v naslednjem koraku najbolje položiti strešno kritino. Vendar je pred tem treba narediti zračni kanal. Na škarnike namestimo letve, ki naj imajo presek najmanj pet krat osem centimetrov, saj s tem zagotovimo zadostno višino kanala. Čeznje pritrdimo še prečne letve, ki jih namestimo v takšnih razmikih, kot zahteva kritina, saj jo bomo pritrjevali nanje. Izvedba zračnega kanala je še eden od razlogov, zakaj je pri starih hišah bolje odkriti streho, saj ga je pod strešniki zelo težko ali ob pomanjkanju prostora celo nemogoče izdelati.

Njegova vloga je zelo pomembna, saj je namenjen za odvajanje vlage, ki prodre iz bivalnih prostorov skozi toplotno izolacijo in sekundarno kritino, na prosto. Kroženje zraka in odvajanje vlage omogoča zajem zraka na spodnji strani strehe pri žlebovih ter odvod skozi zračnike na slemenu.

Toplotna izolacija varuje pred toploto in mrazom

Toplotno izolacijo namestimo neposredno pod sekundarno kritino. Priporočena debelina je približno 25 centimetrov, vendar jo je smiselno prilagoditi celotni toplotni izoliranosti hiše. Če imamo dovolj visoke škarnike, je material najbolje vgraditi mednje. V nasprotnem primeru pa lahko del izolacije vgradimo pod ali nad škarnike. Če imamo dovolj visok strop in njegovo znižanje za pet ali deset centimetrov ne bo vplivalo na bivalne razmere, jo lahko namestimo pod škarnike. Če te možnosti nimamo, pa jo vgradimo nad njih. Vendar to pomeni, da se bomo izvedbe ostrešja lotili v nekoliko drugačnem vrstnem redu. Najprej bomo vgradili toplotno izolacijo in šele potem namestili sekundarno kritino.

Za toplotno izolacijo lahko izberemo različne materiale, pomembno je le, da so paroprepustni. Odločimo se lahko za kameno ali stekleno volno, dobra izbira so tudi lesni ali celulozni kosmiči. Ti se v prostor, ki ga omejujeta sekundarna kritina na zgornji in parna ovira ali zapora na spodnji, vpihujejo. Na voljo pa so tudi že v obliki stisnjenih plošč.

Parna ovira preprečuje kondenzacijo

Sledi le še namestitev parne ovire ali zapore. Prva delno omogoča prehod vodne pare, druga pa ga povsem preprečuje. Zaporo položimo, če tudi v naslednjih plasteh strehe prehod vodne pare ni mogoč, vendar kot pravijo strokovnjaki, je bolje izbrati oviro. Ta pozimi, ko je v notranjih prostorih več vlage, njeno pot ven ovira toliko, da pri ohladitvi ne kondenzira v plasti toplotne izolacije. Na koncu sledi še zaključna stropna obloga.

Toplotna stabilnost betonske konstrukcije

Pri poševnih strehah z betonsko konstrukcijo lahko toplotno stabilnost dosežemo na podoben način kot pri lažjih lesenih konstrukcijah. Razlika je v tem, da se vsi potrebni sloji do strešnikov naredijo nad betonsko ploščo. To v nekaterih primerih najprej zaščitimo s plastjo hidroizolacije, ki je največkrat bitumenska. Njena vloga je preprečevanje prodiranja meteorne vode v beton. Vendar se strokovnjaki strinjajo, da ta pri poševnih strehah z zadostnim naklonom, zaradi katerega voda dovolj hitro odteče, ni nujna. Betonska ostrešja so lahko enojna ali dvojna. Pri zadnjih je del toplotne izolacije vgrajen med dve plasti betona.

V naslednjem koraku lahko na hidroizolacijo ali neposredno na betonsko ploščo položimo plast toplotne izolacije. Izberemo lahko enake materiale kot pri lesenih konstrukcijah, na voljo pa so tudi posebni toplotnoizolacijski sistemi, ki se ne spreminjajo zaradi teže kritine. Te uporabimo predvsem takrat, ko strešno kritino, največkrat so to korci, na podlago betoniramo z malto. Če se odločimo za klasični način polaganja strešnikov, s pritrjevanjem na lesene letve, potem so primerni tudi drugi toplotnoizolacijski materiali. Čeznje se položi sekundarna kritina, ki tudi pri teh strehah ščiti toplotno izolacijo pred vremenskimi vplivi. Sledi še pritrditev letev, na katere položimo kritino, s tem pa ustvarimo tudi nekaj centimetrov zračnega kanala. Pri betonskih ostrešjih ne potrebujemo parne ovire ali zapore.

Betonske strehe so značilne za Primorsko, kjer se zanje odločajo predvsem zaradi močne burje. Med prednostmi lahko navedemo predvsem njihovo veliko nosilnost, ki je potrebna, če strešnike polagamo v malto. Sicer pa se bolj kot pri družinskih hišah uporabljajo pri večstanovanjskih, saj zagotavljajo večjo požarno varnost in boljšo zvočno zaščito.
 

Delo in dom, 28. maj 2008

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE