Alen Mladinov se 16 let ukvarja predvsem z načrtovanjem pasivnih in zelo dobrih nizkoenergijskih hiš, saj je prepričan, da je treba zasnovati toplotno čim bolj stabilne stavbe, ki zagotavljajo dobro bivalno klimo in imajo zanemarljivo porabo energije za obratovanje. Da bi dosegli takšen rezultat, pravi, ni potrebna bistveno višja investicija, temveč pravilno usklajevanje rešitev, pri čemer je med projektiranjem ključno preverjanje energetske bilance hiše za vse spremembe na objektu. Sogovornik se zelo poglablja v energetsko plat gradnje, možnosti strojnih inštalacij ter optimizacijo lastnosti in porabe stavb. Na nekaterih od 158 pasivnih hiš, ki jih je podjetje Arhem iz Ljubljane načrtovalo in zgradilo, opravljajo monitoring, s katerim spremljajo, kako »se obnašajo«, spoznanja pa uporabijo pri projektiranju novih.

Bistvo gradnje je, da zanjo ne plačaš preveč, poudarja. To se v Sloveniji pri gradnji družinskih hiš pogosto zgodi, tudi kadar je za investitorja glavno vodilo cena naložbe.

Kako informirani so investitorji družinskih hiš o različnih možnostih pri napeljavah, ki hiši omogočajo delovanje? So energetsko in okoljsko ozaveščeni?

V Sloveniji se informiranost precej razlikuje. K nam pridejo večinoma ljudje, ki želijo zgraditi pasivno hišo, in večina jih kar sledi razvoju tehnologije. Poznajo njen koncept, zanje so bolj kot posamezne tehnološke rešitve bistvene kakovostne bivalne razmere. Informiranost in ozaveščenost večine je v povprečju slaba, kar dokazujejo novogradnje. V nekaterih ruralnih okoljih so razmere na meji stihijske gradnje: investitor v lokalnem okolju izbere ugodnega in premalo izobraženega projektanta, od lokalnega izvajalca in njegove navajenosti pa je potem odvisno, kako bo investitorju predstavil, kaj je trenutna gradnja. Pogosto je to tehnologija, ki jo uporablja že 30 let. Vpogled v to imam namreč tudi na podlagi projektov drugih arhitektov, za katere v biroju izdelujemo energetske bilance.

Katere napeljave in naprave so v stanovanjski hiši obvezne?

Obvezna sta priklop na električno in vodovodno omrežje, nujna pa je tudi ogrevalna naprava za pripravo tople vode in ogrevanje prostorov, ki bo zagotovila notranjo temperaturo 20 stopinj Celzija. Prezračevanje po predpisih žal ni nujno, saj se izhaja iz predpostavke, da se bo hiša dovolj prezračevala z odpiranjem oken. Posledice te pomanjkljivosti se že kažejo v množičnih stihijskih obnovah stanovanjskih blokov z zamenjavo stavbnega pohištva in izolacijo fasade. Poraba energije v njih je resda manjša, bivalne razmere pa so slabše: ker ni več naravnega prezračevanja skozi netesna mesta v stavbi, je v prostorih previsoka zračna vlažnost, pojavlja se plesen, da o slabi kakovosti zraka niti ne govorimo.

Ker pri nas načrtujemo stavbe na pasivni energetski ravni, je v njih kot vir toplote v večini primerov uporabljena toplotna črpalka (TČ), ki skrbi za ogrevanje ali hlajenje objekta, in vedno je vgrajen prezračevalni sistem z rekuperacijo, ki zagotavlja, da imamo vedno svež zrak, z minimalnimi izgubami toplote.

Je med ljudmi še veliko zmotnega razumevanja prezračevalnega sistema?

Pogosto je še predmet nezaupanja. Verjetno to izhaja iz nepoznavanja. Čas bi bil, da svež zrak v objektih sprejmemo kot bistveni del kakovosti bivanja, in to upoštevamo tako v novih kot obstoječih objektih. Omenil sem že težave v obnovljenih hišah brez prezračevalnega sistema, toda neustrezen je tudi zrak v starejših stavbah, zlasti vrtcih, šolah, povsod, kjer se v enem prostoru zadržuje veliko ljudi. Medtem ko je npr. v Ljubljani na prostem koncentracija CO₂ malce pod 400 ppm (enota izraža število volumskih delov izbrane snovi v milijonu delov zraka), v hiši, v kateri se zdaj pogovarjamo (s centralnim prezračevalnim sistemom), približno 600 ppm, se v stanovanjski hiši brez prezračevanja zlahka do dvigne 1500 ppm in v vrtcu do 2500 ppm, kar so že alarmantne vrednosti. Samo za predstavo: pri bivalnih prostorih velja, da se mora skozi prezračevalni sistem v eni uri izmenjati 30 m³ zraka na osebo ...

Imajo ljudje tudi o drugih napravah, ki jih potrebuje hiša, napačne predstave?

Pogosto imajo napačne predstave o konkretnih napravah in izdelkih za hišo, ker so komercialno zapeljani. Zaradi močnega marketinga nekaterih podjetij, ki so tako rekoč »prevzela tehnično sfero«, imajo skoraj občutek krivde, če za svojo hišo ne izberejo določenega izdelka. Tako se v Sloveniji pogosto vgrajujejo premočni ogrevalni sistemi ali predraga okna, ki pri konkretni hiši ne zagotovijo pravega učinka. Komponente morajo biti namreč usklajene in medsebojno preverjene z energetskimi izračuni. Primer investicije, ki se ne povrne, je vgradnja TČ zemlja/voda z zemeljskim kolektorjem za pasivno hišo. Ta TČ ima resda boljši izkoristek kot TČ zrak/voda, toda poraba energije v hiši je tako majhna, da bo to prineslo letni prihranek od 30 do 50 evrov za elektriko, medtem ko bo investicijo podražilo za 2000 do 3000 evrov.

Kako kot projektant vodite ljudi skozi odločitve, ki jih morajo sprejeti o inštalacijah v hiši?

Investitorjem želimo kar se da celostno predstaviti hišo, zato so že pri idejni rešitvi na razpolago 3D-predstavitev zunanjega videza, umeščenost na lokacijo, notranja razporeditev prostorov, energetska bilanca hiše za konkretno rešitev, ocena investicije in obratovalni stroški objekta. Le na podlagi teh parametrov je mogoče sprejeti odločitev za neki predlog arhitekturne zasnove, določeno komponento, ki je vgrajena v objekt, ali za postavitev hiše na parcelo.

!!galerija!!

Kolikšen delež investicije v hišo znašajo stroški za prej naštete napeljave?

Strojne inštalacije, z notranjim vodovodom, notranjim razvodom kanalizacije, talnim ogrevanjem, strojnico (ogrevalno napravo) in prezračevanjem vred, predstavljajo od 10 do 15 odstotkov investicijske vrednosti objekta. Se pa z razvojem materialov za izvedbo ovoja objekta strošek strojnih inštalacij niža, saj so stavbe vedno bolj varčne in je potrebna vedno manjša moč za zagotav­ljanje ustreznih bivalnih razmer.

Električne inštalacije nanesejo od 5 do 7 odstotkov investicije v stanovanjsko hišo. Kdor želi poleg tega pametne inštalacije, bo zanje odštel še 10.000 do 15.000 evrov. Ta segment je izrazito komercialno izpostavljen, bistvenega energetskega prihranka pa ne prinese.

Omenim naj tudi vzporedno vodovodno napeljavo za sanitarno vodo (splakovanje WC, pranje, zalivanje vrta, pranje avta …) z zbiralnikom deževnice vred, ki stane od 4000 do 5000 evrov. Prihrani nam lahko veliko pri strošku za vodo, ki se po občinah sicer zelo razlikuje. Ker je pri nas zavedanje o omejenosti zalog pitne vode še nizko, se pri večini novogradenj ne vgrajuje, mi, ki imamo v povprečju okoljsko bolj ozaveščene kupce, pa jo vključimo v 60 odstotkov projektov.

Katere so najpomembnejše odločitve, ki jih mora sprejeti investitor?

Ključno je najti dobro parcelo, ki ima dober energetski potencial za gradnjo. To pomeni, da omogoča južno lego objekta z manjšimi odkloni. Hišo je sicer mogoče postaviti na vsaki parceli, vendar je pri idealni legi zaradi toplotnih dobitkov, ki ji prinaša sončno sevanje, investicija precej nižja. Naslednja zelo pomembna odločitev investitorja je najti dobrega projektanta, s katerim bo skupaj razmišljal in iskal rešitve za kakovostno hišo. Projektant mora ponuditi optimalne rešitve, ki omogočajo izvedbo kakovostnega objekta, z visokim bivalnim ugodjem, v dogovorjenem finančnem okviru in s pričakovanimi obratovalnimi stroški.

Po kakšnih kriterijih naj se investitor odloča (ceni, prepisih, tipu hiše, všečnosti ...)?

Menim, da je ključnega pomena vzajem­nost prej navedenega. Žal je precej odločitev sprejetih zgolj na podlagi cene in to večinoma pripelje do zelo slabih rezultatov in nezadovoljstva, ki je večje od privarčevanih nekaj tisoč evrov, saj se v naslednjih letih porabijo za večje obratovalne stroške objekta in vzdrževalna dela.

Koliko stane izdelava projektne dokumentacije?

Ta vrednost zelo malo oscilira: predstavlja od 4 do 7 odstotkov investicije, odvisna je seveda od velikosti in zahtevnosti objekta. Vendar gre za izdelavo celostne projekt­ne dokumentacije (arhitektura 2D in 3D, strojne inštalacije, elektroinštalacije in gradbene konstrukcije – statika), ki je temelj za kakovostno izvedbo, nadzor gradnje, predvsem pa za to, da lahko investitor skupaj s projektantom sprejme odločitve o izboru komponent. V tako pripravljenem projektu za izvedbo (PZI) so vsi postopki in komponente cenovno definirani, izračunana je točna vrednost investicije. Naivno se je spustiti v gradnjo, ne da bi bil izračunan ta ključni podatek – a v Sloveniji tako ravna veliko investitorjev!

Kako na izbor napeljav, vgrajenih v hišo, vplivata lokacija in občinski podrobni prostorski načrt (OPPN)?

Žal so z energetskega vidika zazidalni načrti in OPPN v nekaterih občinah zasnovani zelo slabo in bistveno zmanjšajo energetski potencial določenega območja. Gradijo se ceste v napačni smeri, parcelacija ne omogoča optimalne lege hiš … Če parcela takšne lege ne omogoča, se objekt zasnuje z optimalnim izkoristkom glede na investicijo ter uporabijo ustrezne inštalacije, da se zagotovijo dobre bivalne razmere. Zato je res zelo pomemben individualni pristop pri izdelavi projekta, pri katerem se upoštevajo vsi ti parametri.

Kako so soodvisni arhitektura hiše in sistemi, vgrajeni vanjo?

Podobno kot je pri projektiranju avtomobila treba najti kompromis med vizualno podobo in čim manjšim uporom, mora arhitektura upoštevati celoto stavbe. Arhitektura hiše zelo vpliva na njeno energetsko bilanco, zato mora biti projektiranje preplet arhitekture, energetske bilance, položaja na parceli, predvidenih materialov in komponent. Tako tudi bistveno prispevamo k ekonomski komponenti gradnje.

Žal se prevečkrat dogaja, da je arhitektura hiše stvaritev, na katero so potem inštalacije samo odgovor. Ko za kolege arhitekte izdelujem energetske bilance objektov, lahko hitro predlagam rešitve, ki bi objekt energetsko izboljšale za 30 do 50 odstotkov, vendar predlogi pogosto niso zaželeni.

Poleg pravilne orientacije hiše je pri arhitekturi bistvena razporeditev prostorov tako, da je čim več bivalnih prostorov (dnevna soba, kuhinja, jedilnica, otroške sobe in spalnice) obrnjenih proti jugu, servisni prostori pa proti severu. Naj tu omenim tudi pot zraka pri napeljavi prezračevalnega sistema, pri čemer se svež zrak vpihuje v bivalne, bolj osončene prostore, izrabljeni pa odvaja skozi servisne, s čimer jih tudi posredno ogreva.

Naštetim pogojem ustreza nekoliko podolgovata oblika hiše, obrnjena proti jugu. Če je arhitekturna zasnova teh izhodišč ne upošteva, hiša v energetskem smislu sama sebe omejuje.

Kako vidite energetsko in okoljsko ozaveščenost slovenske arhitekturne stroke?

Želim si, da bi bila boljša. Imam občutek, da arhitekturno stroko pogosto preveva bojazen, da bi bila boljša energetska učinkovitost stavbe pri projektiranju omejitev. To seveda ne drži, rezultat takšne miselnosti pa je viden na natečajih za javna naročila, kjer se v projektih bivalne razmere, obratovalni in vzdrževalni stroški zelo medlo ali sploh ne artikulirajo. Projekti večinoma temeljijo na minimalnih zahtevah Pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah (Pures) in kriteriju najnižje cene za posamezne komponente.

Ali tudi način gradnje (vrsta konstrukcije) vpliva na to, kakšne inštalacije bo potrebovala hiša?

Seveda vpliva. Večjo maso ima stavba, bolj je toplotno stabilna, zunanja nihanja temperature pa zelo malo vplivajo na temperaturo v bivalnih prostorih. Največjo maso imajo betonske hiše, sledijo opečne, pri katerih je masa precej manjša in zato je drugačen tudi njen učinek na bivalne razmere. Seveda to velja za objekte, pri katerih je ovoj dobro izoliran in brez toplotnih mostov – raven pasivne gradnje.

Vsi imamo prijetno izkušnjo poletnega hladu v gradovih ali cerkvah, kjer se čuti ta učinek mase.

Lesene in montažne hiše takšne toplotne vztrajnosti zaradi bistveno manjše mase nimajo, zato moramo na nihanja notranje temperature odgovoriti z močnejšim ogrevalnim sistemom, ki se mora hitreje odzivati. Če postavimo teoretično dve enaki hiši, eno z veliko maso in hišo lahke gradnje, obe z enako izolacijo na zunanji strani, bo energijska poraba lažje zaradi potreb po ogrevanju pozimi in hlajenju poleti večja.

Kako se tehnologije gradnje spreminjajo v zadnjem desetletju ali dveh? Postajajo hiše kompleksnejše, prezapletene?

Menim, da se oblikujeta dve veji. Danes lahko v hišo napeljemo pametne inštalacije, s katerimi sproti spreminjamo temperaturo, pretok zraka, imamo možnost vplivanja na TČ, luči, senčila ... Ta veja zagovarja načelo, da se z duhom tehnike posega v hišo in potem se lahko z njo »igramo« na pametnem telefonu.

Osebno pa izhajam iz izhodišča, da je treba postaviti termostabilno stavbo, v kateri hip­­ne spremembe, ki jih omogoča pametna tehnologija, sploh niso potrebne, hkrati pa zagotavlja dobro bivalno okolje in ima zanemarljivo porabo energije za obratovanje. Če je objekt zasnovan kot termostabilen, so vsi prej omenjeni posegi kvečjemu motnja v delovanju, če dodatnega stroška za pametne inštalacije sploh ne omenjamo.

Mislim, da je za večino ljudi cilj kakovostno bivalno okolje in da se jim s tem ni treba ukvarjati, ampak to kar je. Za nekaj posamez­nikov pa smo se tudi zelo globoko spustili v določene optimizacije, a je bil to bolj njihov hobi kot realna potreba objekta.

Kakšne so pri napeljavah zahteve nizkoenergijskih in pasivnih hiš?

V Sloveniji je precej zmede pri razlikovanju teh dveh pojmov. Pasivna hiša je jasno definirana kot objekt, ki ima letno porabo za ogrevanje prostorov pod 15 kWh/m²a (izračun velja za energetsko bilanco pri temperaturi 20 stopinj Celzija). Hiša, ki je projektirana kot pasivna z bilanco npr. 14,5 kWh/m²a, bo v realnosti delovala kot nizkoenergijska, saj bo obratovala pri notranji temperaturi, višji od 20 stopinj Celzija. Meja za nizkoenergijsko hišo naj bi bila 25 kWh/m²a, se pa uporabljata tudi vrednosti 30 in celo 35 kWh/m²a, spet pri notranji temperaturi 20 stopinj. V realnosti so potem te številke precej višje. Ključna razlika bi morala biti v tem, da bi imela pasivna hiša boljši toplotni ovoj kot nizkoenergijska, razliko za dražji toplotni ovoj pa bi vzeli iz stroška strojnih inštalacij, ki bi moral biti pri pasivni hiši bistveni nižji kot pri nizkoenergijski. Žal je v praksi pogosto obratno. Zaradi parcialnega pristopa se objekti, zasnovani kot nizkoenergijski, dodatno izolirajo, da na papirju dosežejo bilanco pod 15 kWh/m²a, in tako pristanejo na teoretično pasivni ravni, zasnova inštalacij pa ostane enaka kot pri nizkoenergijskem konceptu. Model, pri katerem je nastal dodaten strošek pri izvedbi ovoja, ni pa nobenega prihranka pri inštalacijah, je ekonomsko neupravičen.

Nam se je v praksi izkazalo, da najboljše rezultate dosegajo objekti, ki imajo energetsko bilanco okrog 8 kWh/m²a. Tukaj pride do bistvenega preskoka pri strojnih inštalacijah, ko talno gretje ni potrebno ali pa je vgrajeno zgolj v segmentih in se investicijski strošek še bistveno zniža, ne da bi zmanjšali bivalno ugodje. V takih primerih kot vir toplote zadostuje TČ zrak/voda, hišo pa ogrejemo (ali poleti ohlajamo) z aktivacijo betonskega jedra. Gre za toplovodne cevi, podobne kot pri talnem ogrevanju, ki so položene v spod­njem delu medetažne betonske plošče.

Kateri so arhitektovi najpomembnejši sodelavci pri projektiranju družinske hiše?

Prepričan sem, da je treba projekt že od vsega začetka zastaviti zelo celostno, kar pomeni, da v njem sodelujemo vsi, od geomehanika, ki opravi raziskavo terena, geodeta, ki naredi posnetek terena, statika, ki poskrbi, da bo konstrukcija ustrezna, in seveda projektantov strojnih in elektroinštalacij. Pomembno je, da je arhitekt precej široko izobražen in ima poznavanje vseh strok, ki sodelujejo pri projektu, tako da lahko temu primerno že izdela idejno zasnovo.

Ali lahko primerjate slovenske izkušnje s tujimi?

Glede na svoje sodelovanje lahko potegnemo vzporednice predvsem z Avstrijo in Nemčijo. Minimalni energetski standardi so tam višji kot pri nas, zahtevnejši so tudi investitorji in temu primerni so rezultati gradnje, boljša je tudi energijska bilanca družinskih hiš.

Kje vidite pomanjkljivosti državne regulative na obravnavanem področju (je preveč omejujoča ali morda manjkajo strateške usmeritve)?

Menim, da se razmere z nadaljnjim zaostrovanjem prepisov ne bodo bistveno spremenile, pomembnejše je ozaveščanje in izobraževanje investitorjev na predavanjih, sejmih, individualnih pogovorih projektantov z njimi ter s predstavitvijo realnih objektov, kjer se lahko ljudje sami prepričajo o prednostih in boljših bivalnih razmerah, ki jih takšni objekti omogočajo.