Ometi, talne in stenske obloge, okenske police, obloge in ograje stopnic bodo naš dom funkcionalno in estetsko zaokrožili. Čeprav se bodo v usklajeno vidno podobo sestavili šele proti koncu gradnje ali obnove, morajo biti vključeni v logično zaporedje načrtovanja in izvedbe. Izbira notranjih materialov, ki jo hitro dopolnjujejo tehnološke novosti, je namreč za laika pogosto neobvladljiva, saj ne pozna njihovih tehničnih lastnosti.

Vloga arhitekta

V na videz nepregledni ponudbi na trgu je arhitektovo sodelovanje potrebno tudi zaradi zastavljenega časovnega in finančnega okvira, ki omejujeta investitorja. Ker ima arhitekt z naročanjem vsakodnevne izkušnje, se boste z njegovo pomočjo izognili izbiri materialov z nerazumno dolgim dobavnim časom, ki bi zavlekli datum vselitve, in ostali znotraj proračuna.

Poleg tega vam lahko s popisom količine materialov in potrebnih del za njihovo vgradnjo pripravi stroškovnik, na podlagi katerega zaprosite za ponudbe več obrtnikov in primerjate cene, na vašo željo pa poskrbi tudi za preverjene izvajalce del in nadzoruje kakovost opravljenega dela. Ta je denimo ključna tudi pri projektih, pri katerih se naročniki odločijo za trajnostne materiale ali takšne, ki bodo bivalno okolje čim manj obremenili s hlapljivimi, zdravju škodljivimi ali dražečimi snovmi. Zmotno je namreč prepričanje, da se slednjemu izognemo že samo z izbiro naravnih materia­lov. Vzemimo za primer les, za katerega se najpogosteje odločamo pri talnih oblogah: poleg samega materiala lahko na naše počutje vplivajo tudi vrsta njegove zaščite in način vgradnje (lepila).

Graditelji pa ne iščejo le alternativ za materiale, ki bi s svojimi komponentami lahko vplivali na zdravje (ometi, barve, veziva v PVC-oblogah), veča se tudi izbira zaključnih materialov za notranjost, katerih predelava in izdelava imata čim manjši ogljični odtis (les, naravni kamen, ilovnati ometi). Tisti, ki se odločajo zanje, cenijo njihove senzorične lastnosti in občutek povezanosti z naravnim okoljem.

Po drugi strani smo priča čedalje večjemu naboru umetno ustvarjenih materialov, ki jim človek z novimi tehnološkimi postopki izboljšuje lastnosti (različne vrste keramike; kompozitni materiali, pri katerih so naravnim agregatom dodana sintetična veziva; vinil z večjim ali manjšim deležem PVC; epoksidne smole za talne obloge, guma). Pri njih je v ospredju tudi to, da so industrijsko pripravljeni tako, da je vgradnja čim bolj preprosta.

Najbolj izstopajoči lastnosti notranjih vgrad­nih materialov sta resda njihov videz in medsebojna usklajenost, a so prav tako ključne njihova obstojnost, odpornost proti vlagi, UV-žarkom, možnost obnavljanja, temperaturno in senzorično ugodje ob dotiku, izpolnjevati pa morajo še druge tehnične zahteve. Pri talnih oblogah so to denimo primernost za vgradnjo talnega ogrevanja, debelina, potrebna podlaga, akustične lastnosti, pri ometih možnost absorbiranja vlage, dušenja zvoka, pri barvah prekrivnost, stopnja paroprepustnosti itd.)

!!galerija!!

Stenske obloge

Poleg različnih ometov, ki jih bomo iz tokratnega pregleda notranjih materialov izpustili, se pri oblaganju posamičnih sten bolj reprezentativnih prostorov uveljavljajo lesene obloge kot dekorativni poudarek.

V osrednjem bivalnem prostoru ustvari močan učinek tudi stena, obložena z dekorativnim kamnom. Izbira je največja pri tankoslojnih oblogah iz majhnih, pravilno odrezanih kosov kamna, s kakršnimi pa ne ustvarimo vtisa masivnega kamnitega zidu ali pridiha razkošnosti. Zanj je steno bolje obložiti z lomljencem ali velikoformatnimi ploščami poliranega kamna.

V sodobnih interierjih lahko za obdelavo sten uporabimo tudi dekorativni beton, tankoslojni brezšivni cementni premaz, pri katerem mojstri dosežejo unikaten videz z različnimi tehnikami nanosa in široko paleto barv. Uporablja se tudi za tla in v kopalnicah.

Priljubljen poudarek posamičnih sten so prav tako tapete, ki se preprosto položijo in odstranijo. Odločimo se lahko za tridimenzionalne teksture, ki vzbujajo vtis razkošnih tkanin, potiske z različnimi motivi, tapete z metalizirano površino ali celo termične, ki spreminjajo vzorec s spremembami temperature v prostoru. To omogoča termična barva na njihovi površini. V nasprotju s sled­njimi, ki so bolj za ljubitelje posebnosti, pa se zelo uveljavljajo vodoodporne tapete za kopalnice.

Talne obloge

Les se največkrat uporablja za talne obloge v bivalnih in spalnih prostorih. Prednosti lesenih talnih oblog je veliko: so iz naravnega materiala, zagotavljajo toplotno in zvočno izolacijo, so preproste za vzdrževanje, imajo dolgo življenjsko dobo in se dajo obnavljati. Delimo jih na masivne in večslojne. Vse so lahko surove ali že lakirane oziroma oljene, v zad­njem primeru so to gotovi parketi. Večina parketov je primerna tudi za polaganje na tla s talnim ogrevanjem, od domačih vrst hrast, oreh in češnja, neprimerni pa so bukev, akacija in javor. Izberemo lahko tudi kakšno afriško vrsto (izjema je venge).

Med masivnimi parketi ima primat cenovno najugodnejši lamelni, sledijo mu zelo trpežni industrijski ali tehno parketi, pri katerih so ozke bočno postavljene deščice vezane vzporedno. Obdelava se lahko razlikuje tudi pri masivnih v obliki deščic. Parketarji jih položijo v enem od vzorcev ribje kosti, vzdolžno kot ladijski pod ali v drugačnem vzorcu. V najvišji raz­red masivnih parketov pa sodi t. i. danski parket, ki zaradi svojih velikih dimenzij in načina polaganja ustvarja zelo minimalističen vtis.

Večslojne parkete običajno delimo po številu slojev. Plasti so glede na potek lesnih vlaken lepljene prečno, kar jim povečuje dimenzijsko stabilnost.

Laminati so od vseh lesenih podov najmanj trajni. Jedro laminatnega parketa je trda vlaknena plošča, vrhnji dekorativni sloj pa predstavlja tanka vinilna plast.

Zelo veliko prodajno rast doživljajo vinilne talne obloge. So cenovno ugodnejše od parketov, v primerjavi z laminati so mehkejše in prijetnejše na dotik, hkrati pa enako odporne proti obrabi, lahko jih je vzdrževati. Izdelane so iz polivinilklorida (PVC) in soli, k čemur so dodani še polnila, stabilizatorji in mehčala. Za bivalne prostore so primerne heterogene vinilne obloge, sestavljene iz več slojev različnih surovin – zgornji je zaščitni in je edini, ki vsebuje PVC. Večina jih je debeline od 2,5 do 6 mm, z zaščitnim slojem od 0,3 do 0,7 mm. Vinil velja za eno najbolj tihih talnih oblog, v nasprotju denimo z laminatom, po katerem se hoja lahko precej sliši. Med slabostmi velja omeniti predvsem občutljivost na temperaturne razlike in neposredno izpostavljenost soncu.

Keramične ploščice se zaradi velike odpornosti največkrat uporabljajo za tla v pohod­no najbolj obremenjenih delih stanovanja, zaradi posnemanja drugih materialov, predvsem lesa in prestižnih kamnov, pa so primerne tudi za druge prostore.

Sodobna tehnologija omogoča skoraj ne­omejeno paleto površinskih videzov, čedalje večje mere in v nekaterih primerih debelino vsega nekaj milimetrov. Na voljo so plošče do dimenzije 300 x 150 cm. Tako velike se pogosto uporabljajo za doseganje minimalističnega videza. Po drugi strani se vračajo šesterokotne ploš­čice, ki oživljajo sloge iz preteklosti, majhne pravokotne s posnetim robom in razkoš­ni mozaiki.

Pri keramiki si zapomnimo nekaj tehničnih oznak in izrazov. Oznaka PEI (od 1 do 6) pomeni odpornost proti obrabi površine, naj­odpornejšo površino zagotavlja številka 6. Za kopalniška tla zadostuje manjša trdota, za kuhinjska je priporočljiva večja, v sploš­nem pa za stanovanjske prostore zadostujejo srednje vred­nosti. Vrednost MOHS (od 1 do 9) pomeni odpornost proti krušenju, kakovostnejše so višje vrednosti, oznaka R pa se nanaša na odpornost proti zdrsu. Večje ko je število R, manj na ploščici drsi.

In še razlikovanje med klasičnimi in porcelaniziranimi (tudi gres, granitogres) ploščicami. Nekdaj so slednje izdelovali le za zunanjo uporabo, ker so zaradi najmanjše poroznosti najbolj odporne proti zmrzali, danes pa je tudi večina notranjih talnih ploščic te vrste. Poleg najkakovostnejše bele gline, ki ima vlogo veziva, vsebujejo drobno zrnate peske ali velik delež zmletih kamnin. Vsa ploščica v prerezu je enake strukture in videza, nima glazure, medtem ko je površina lahko spolirana, hrapava ali različno zrnata. Oznaka PEI je pri teh ploščicah najmanj 5.

Talne obloge iz naravnega kamna v slovenskih domovih niso pogosta izbira. Investitorji se za polirane kamnite plošče manjših mer večinoma odločajo v bolj obremenjenih prostorih. Magmatske kamnine (npr. granit in pohorski tonalit) so primerne za bolj obremenjene površine, bolj občutljive so metamorfne (različne vrste marmorja) in sedimentne (apnenci in peščen­jaki). Površina kamnitih plošč iz druge in tretje skupine se hitreje obrabi, poleg tega je kamnina poroznejša in občutljiva na vlago. Površina talnih plošč iz naravnega kamna je grobo obdelana ali spolirana.

Stenske in talne obloge za mokre prostore

V kopalnicah ne zadostuje, da so talne in večina stenskih oblog vodoodporne, temveč morajo biti tudi položene tako, da onemogočijo prodor vode do podlage (hidroizolacija, tesnjenje stikov).

Najpogosteje jih še vedno predstavlja keramika; alternative so kompozitne plošče, brušeni teraco, dekorativni cement in pralne barve, katerih prednost je med drugim to, da je površina brez stikov ali fug. Uvel­javljajo se tudi masivni les in vodoodporne tapete.

Za lesene obloge v kopalnicah se najpogos­teje uporablja tikovina, poleg nje še ipe, cumaru, mahagonij idr. Površina je lakirana ali oljena, vzdrževanje je podobno kot v drugih prostorih.

Vsi omenjeni materiali so primerni tudi za kuhinjo, v kateri omenimo še priljubljene steklene obloge med spodnjim in zgornjim nizom omaric, ki lahko ta pas stene poživijo z dekorativnimi motivi. Za ta namen se uporablja varnostno kaljeno steklo, odporno proti visokim temperaturam in udarcem.

Pohodne stopniščne plošče in ograje

V Sloveniji se graditelji družinskih hiš najpogosteje odločajo za les, ki je primeren za stopnice, po katerih ne bomo hodili v čevljih, sledijo kamen, keramika in PVC-talne obloge, bolj redke so kovinske obloge (profilirano jeklo ali aluminij). Seveda je izbira materiala odvisna od konstrukcije stopnic.

Pri ograjah je vedno bolj v ospredju minimalizem. Detajli so izčiščeni, prevladuje uporaba enega ali kvečjemu dveh materialov.

Kakšna bosta stopnišče in ograja na njem, je odvisno zlasti od hiše in njene zasnove: pogoste so kombinacije kovine in žice, les na kovinskih nosilcih, steklene plošče z lesenim ali kovinskim držalom, včasih pa se uporabijo tudi močne vrvi ali močna teks­tilna mreža.