8 strešnih slojev nad mansardnim stanovanjem

To ni edina rešitev, ima pa vse potrebne plasti. Opisali bomo vlogo posamezne plasti in opozorili na mogoče napake. Pri strehi jih je težko, včasih tudi nemogoče odpravljati. Predvsem pa popravki vedno veliko stanejo. Ne samo denarja, tudi živcev, časa in družinskih razprtij.

Kompleksnost strehe

Streha je največji in najpomembnejši del podstrešnega stanovanja. Sestavljena je iz osmih plasti skupne debeline okrog 60 cm. Največji delež predstavlja toplotna izolacija, pri kateri se z debelino ne varčuje. Večji strošek dodatnih centimetrov je zanemarljiv v primerjavi z dolgoročnimi koristmi. Ne pozabimo, da nas streha ščiti pred zimskim mrazom in poletno vročino.

Sodobna streha se enako izvede pri novogradnji ali obnovi. Pri obnovi se praviloma dvigne ravnina strešnikov za okrog 40 cm. To omogoča prekinitev vseh toplotnih mostov pri kapni legi in nad zidovi v obeh špicah.

Plasti sodobne strehe

Plasti so naštete od spodaj navzgor. To so: stropna obloga, montažna plast, parna ovira, toplotna izolacija, zaščita pred točo, rezervna kritina, prezračevalni sloj in kritina.

Stropna obloga: Danes jo pogosto predstav­lja mavčna plošča, nekdaj je bil to ladijski pod ali omet na trstiki.

Montažna plast: Ta plast je znotraj zrakotesnega ovoja. To pomeni, da vse instalacije na stropu le enkrat prebijejo zrakotesni ovoj. Praviloma je debela 5 cm.

Parna ovira: Je eden najpomembnejših slojev strehe, ki se mu pri vgradnji posveča premalo ali nič pozornosti. Bistvo je, da kar najbolj zadrži bivalno vlago v prostoru. Zato mora biti 100-odstotno zatesnjena na vseh stikih s konstrukcijo strehe (špirovci, škarje, lege) ter vsemi obodnimi zidovi in predelnimi stenami. Material za to plast je lahko navaden PVC, boljša rešitev pa so namenske folije. Parna ovira se na strešno konstrukcijo in zid lepi s trakovi ali silikonskimi lepili iz tube. Na stropno konstrukcijo (praviloma se naredi lesena podkonstrukcija) se pritrjuje s sponkami skozi gumo ali silikonski trak. Ta ohrani zrakotesnost, hkrati je element zvočne zaščite, saj se moč zunanjega ali notranjega zvoka na tem mestu pomembno zmanjša.

Toplotna izolacija: Izolacija se vgradi med, pod in/ali nad obstoječe špirovce. Ti so pri družinskih hišah visoki 15 cm, zato je treba najti prostor, kam se bo vgradilo 40 cm toplotne izolacije. Pogosto je treba špirovce nadvišati. Sam vedno predlagam omenjeno debelino, saj nam bo služila desetletja. Lastnik (ne pa energetski svetovalec ali arhitekt) se odloča, kako debela bo in kateri material bo uporabljen.

Predpisi zahtevajo, da ima strop podstrešnega stanovanja U (koeficient toplotne izolativnosti) najmanj 0,20 W/m²K. Eko sklad pa zahteva za upravičenost do subvencije debelino najmanj 25 cm. Zgolj debelina v centimetrih ni zadosten podatek za odločanje, poznati moramo še vrednosti lambde (toplotna prevodnost) posameznih materialov.

Na voljo imamo štiri razrede toplotne izolacije. Stara z lambdo (λ) 0,041 W/mK – to je razred belega stiropora – odhaja. V prak­si prevladuje naslednji razred, katerega predstavnik je grafitni stiropor z λ pribl. 0,032 W/mK in izboljšano izolativnostjo za 20 odstotkov. To so danes prevladujoči materiali. Predstavnica naslednjega razreda je trda poliuretanska pena z λ okoli 0,020 W/mK
in 50 odstotkov boljšo izolativnostjo od belega stiropora. Četrti razred – vakuumska toplotna izolacija – šele prihaja, zato ga tu le omenim. Ponaša se z λ 0,0035 W/mK. To pomeni, da je 3 cm debel panel v izolacijskem smislu enakovreden 25 cm debelemu stiroporu.

Zaščita pred točo: Sloj protitočne zaščite je sestavni del sodobne strehe. Na podeželju prevladujejo deske na špirovcih, sam bolj priporočam uporabo lesnovlaknenih plošč ali trde toplotne izolacije, kot so plošče visoke gostote iz kamene volne ali poliuretanske pene, ki so hkrati izolativne. Z deskami ni nič narobe, pogosto pa je njihova vgrad­nja napačna, kar onemogoča prehajanje vlage iz toplotne izolacije v zračni kanal.

Rezervna kritina: V primeru protitočne plasti strehe leži rezervna kritina na njej, če pa tega nimamo, je položena na toplotno izolacijo. Njena naloga je, da pri morebitni poškodbi strešnikov prepreči vdor vode navzdol, hkrati pa omogoča prehajanje vlage navzgor. Ta potem izhlapeva v prezračevanem kanalu nad rezervno kritino.

Prezračevalni sloj: Ta sloj nastane iz dveh 5-centimetrskih slojev letev. Kontra letve gredo po špirovcih od slemena proti kap­ni legi. Z vijaki so pritrjene na špirovce. Nanje se pravokotno pritrdijo 5-centimetrske letve za vgradnjo strešnikov. Med temi letvami in rezervno kritino tako nastane 5 cm visok zračni kanal. Njegova naloga je odvajanje kondenzirane bivalne vlage. Zrak vstopa v konstrukcijo strehe za žlebom skozi pribl. 500 cm² veliko površino zračnega kanala nad dvema špirovcema. Izstopa pa zgoraj, najbolje skozi prezračevano sleme. Slabša, a še sprejemljiva rešitev so strešniki z zračniki. V tem primeru jih vgradimo tik pod slemenjake, na obe strani strehe in v neprekinjenem nizu. Rešitev z enim zračnikom na eno polje ne omogoča zadostnega odvajanja vlage. Zračni kanal je s spodnje in gornje strani zaprt z mrežico, ki preprečuje vstop insektom ter kunam ali polhom.

Kritina: Izbira kritine je poljubna oz. prilagojena arhitekturni zasnovi in konstrukciji hiše.

Specialne strehe

Tudi specialne strehe zrišejo projektanti, zato tukaj le kratek opis.

Ravna pločevinasta streha: Osnova so deske na špirovcih. Nanje gre strešna lepenka, da se pločevina lahko krči in razteza ter da spodaj zračna vlaga ne kondenzira. Od desk navzdol sledijo plasti kot pri osnovni strehi. Torej prezračevani sloj, rezervna kritina praviloma ne, potem pa toplotna izolacija in tako naprej.

Betonska streha: Predvsem na Krasu in v Primorju so pogoste betonske strehe. Te so lahko v celoti betonske, pogosteje pa so narejene iz betonskih nosilcev in opečnih polnil, s tlačno ploščo na vrhu v debelini 5 cm (travete). Ta streha ima le nekaj plasti. Beton se s spodnje strani omeče ali pa se naredi stropna obloga. Parna ovira ni potrebna. Z zgornje strani se na betonsko streho pritrdi toplotna izolacija. Nadaljnje plasti so odvisne od izbrane kritine.

Zelena streha: Ozelenjena streha je najbolj učinkovit ukrep proti pregrevanju naselij, hkrati vrača naravi, kar smo ji odvzeli s postavitvijo stavbe. Ostaja veliko različnih izvedb, na družinskih hišah se praviloma postavlja lažja, to je ekstenzivna zelena streha z nizkimi rastlinami.

Dobro je vedeti

Opis plasti in opozorila o mogočih napakah potrjujejo, da je streha nad mansardnim stanovanjem kompleksno sestavljena konstrukcija. A to še ni vse. Tudi če jo naredimo natančno po navodilih, se nam lahko pri­kradejo težave drugje. Zato tukaj omenim le najpogostejše in najbolj neugodne:

• Toplotni mostovi pri stiku strešne in fasadne toplotne izolacije pri kapni legi in v špicah: Idealno je, da je toplotna izolacija fasade na zunanji strani. Če se ne da, je lahko tudi na notranji strani, a strogo po navodilih strokovnjaka.

• Toplotno neizoliran dimnik nad streho bo v bivalni podstrehi povzročil plesen, saj je hladilno rebro. Če ne gre nad streho, ga lahko izoliramo tudi pod streho.

• Vgradnja strešnega okna med dva špirovca je v praksi prevladujoča (slaba) rešitev. Ker med okvirjem okna in špirovcem ni prostora za toplotno izolacijo in parno oviro, so okrog okna velike toplotne izgube. Posledici tega sta stalna kondenzacija in plesen na okenskih špaletah.

• Dva prezračevalna sloja sta dobra rešitev, vedeti pa je treba, kje vanju vstopa zrak, kje izstopa in predvsem to, zakaj sta potrebna dva.

• Izvedba mansarde: Podstrešno stanovanje lahko naredimo po celotnem volumnu, kar pomeni od tal do slemena. Druga možnost je, da je en del stropa v strehi, drugi, ravni del pa pod ali nad škarjami.

• Zvočna izolacija je tudi pri strehi potrebna. Vedno predlagam, da se med posamez­ne sestavne dele konstrukcije vstavijo podložke iz gume. Te res opravljajo nalogo prekinitve potovanja zvoka, hkrati so nekakšen blažilnik med različnimi lesenimi elementi. To omogoča nemoteno delovanje lesa brez poškodb ali neprijetnega pokanja ob raztezkih ali skrčkih.

• Za toplotno izolacijo lahko uporabimo katerikoli material, zaradi požarne varnosti pa so bolj priporočljive kamene in steklene volne.

Kaj še najdemo na strehi

Na strehi so še drugi elementi, ki jih je treba načrtovati in predvsem pravilno vgraditi: različne antene ali elementi IKT (informacijsko-komunikacijske tehnologije), snegolovi, frčade, strešna okna, oddušniki za kanalizacijo in elementi prezračevalnih sistemov, sprejemniki sončne energije, moduli sončne elektrarne in različno izvedeni dostopi na streho. Zadnje čase je pogosta rešitev, da se na streho namesti zunanji del klimatske naprave ali toplotne črpalke.

Kontrola kakovosti

Preventiva je najboljša mogoča oblika kontrole, kurativa pa žalostno dejstvo. Preventiva pomeni, da investitor pridobi čim več informacij in da ima srečno roko pri izbiri strokovnjakov, od energetskega svetovalca do arhitekta in izvajalcev. Denar za njihovo plačilo je – preverjeno – najboljša naložba. Drugače bodo potrebna pogosta popravila, mogoče bo treba kaj celo narediti na novo.

Da je s streho nekaj narobe, nam povedo štirje preprosti znaki:

• Plesen v zgornjem delu zunanjih zidov in predelnih sten, pri strešnih oknih in dimniku je dokaz toplotnih mostov.

• Ledene sveče na severni strani stavbe so nedvoumen dokaz, da se sneg intenzivno tali od spodaj.

• Neenakomerno taljenje snega na strehi je prav tako dokaz (pre)slabe toplotne izolacije.

• Mokri test naredimo nad škarjami, najbolje na stiku ravnega in poševnega stropa. Če začutimo vlažno toplotno izolacijo, je to znak slabe izvedbe. Popravki takega stanja so skrajno težavni. Nikomur pa ne privoščim izkušnje na novo vseljenega lastnika, ki me je, jokajoč, spraševal, kaj naj naredi. Kondenz je bil tako izrazit, da je voda iz prepojene toplotne izolacije že kapljala v stanovanje.