Kuhinjsko korito in armaturo uporabljamo zelo pogosto, zato je bolje izbrati kakovostno. Medtem ko marsikdo daje poudarek predvsem njunemu videzu, sta veliko bolj pomembna uporabnost in ekološki vidik. Sploh v zadnjem času se na trgu uveljavljajo takšne kuhinjske pipe, ki pripomorejo k varčevanju z vodo.

Izbor pomivalnega korita

Pred odločitvijo o pomivalnem koritu ali pomivalniku, kakor mu tudi pravimo, moramo razmisliti, kako ga bomo najpogosteje uporab­ljali, pa tudi, kakšno se bo najlepše ujemalo s pultom in drugimi kuhinjskimi elementi. Ker mora biti praktično, moramo biti pozorni na obliko in velikost ter na material, iz katerega je narejeno. Poleg kvadrat­ne oblike korita so na voljo tudi okrogle in ovalne. Glede na naše potrebe lahko izbiramo tudi med enojnim ali dvojnim. V manjših kuhinjah se običajno odločimo za enojno z odlagalno površino za mokro posodo, v več­jih pa za dvojno.

Pomemben dejavnik, ki ga moramo upoštevati, je tudi, kam in kako bomo pomivalnik namestili na delovni pult. Izvedba je lahko leva, kar pomeni, da je veliko korito na levi strani, odcejalni del pa na desni, ali pa desna, pri kateri sta korito in odcejalni del postavljena ravno nasprotno. »Poznamo še reverzibilno oziroma poljubno možnost vgradnje, kar pomeni, da je posoda lahko na levi ali desni strani, in kotno vgradnjo v kot­ne omarice, pri nekaterih modelih pa tudi v linijske,« pravi Borut Kraševec iz podjetja Alveus in doda, da so pomivalna korita prirejena za različne načine vgradnje, s čimer se lahko popolnoma prilagodijo oblikovnim in arhitekturnim zahtevam vsake kuhinje.

Po načinu vgradnje jih delimo na klasične vsadne pomivalnike, ki so vgrajeni v kuhinjski pult in so tako del delovne površine. Poznamo tudi popolnoma vsadne, ploskovno vsadne, vgradne posode in nasadna korita: »Popolnoma vsadne kuhinjske pomivalnike vgradimo v kuhinjski pult, ki je prej obdelan tako, da je zgornji rob vgrajenega pomivalnika v isti ravnini kot kuhinjski pult. Njihovi prednosti sta delovna površina brez robov in preprosto čiščenje. Ploskovno vsadne vgradimo v kuhinjski pult in tako ustvarimo skoraj enovito delovno površino. Tanki, skorajda neopazni robovi precej olajšajo čiš­čenje. Vgradne posode omogočajo vgradnjo s spodnje strani kuhinjskega pulta, pri čemer rob pomivalnika prekrije površina kuhinjskega pulta. Taka postavitev omogoča izkoristek večjih dimenzij ter neomejenih kombinacij. Nasadne pomivalnike vgrajujemo kot zgornji zaključni element. Višina roba je 30 milimetrov.«

Materiali in vzdrževanje

Včasih so bila bolj ali manj vsa korita iz nerjavnega jekla, pri katerem lahko lep videz uničijo praske in vodni kamen. Zato se v zadnjem času dosti uporabljajo korita iz kaljenega stekla, kompozitnih materialov, granita, keramike, različnih poliestrskih mas ali iz kombinacije različnih materialov. Katerega bomo izbrali, je odvisno od drugih kuhinjskih elementov in njihovega ujemanja s koritom.

Za nerjavno jeklo se običajno odločimo zaradi njegovih dobrih lastnosti, kot so preprosto čiščenje, odpornost proti visokim temperaturam in hitrim temperaturnim spremembam, odpornost proti udarcem in kemičnim vplivom ter možnost popolne reciklaže. Nerjavno jeklo je lahko tudi prevlečeno, denimo s slojem keramičnega nitrida, s katerim pridobi poseben kovinski lesk in še večjo odpornost proti praskam. Toplotna obdelava kaljenega stekla izboljša lastnosti korita, narejenega iz tega materiala, saj mu poveča trdnost, površinsko trdoto in odpornost proti temperaturnim spremembam. Kuhinjska korita iz kompozitnega materiala pa vsebujejo granitne delce, ki so med seboj povezani s kakovostnim polimernim vezivom, s čimer sta zagotovljeni boljša trdnost in odpornost proti visokim temperaturam. »Tak pomivalnik je zelo odporen proti udarcem in praskam, hkrati pa zaradi gladke površine preprost za čiščenje. Z njega z lahkoto odstranimo vso umazanijo, madeže, vodni kamen in celo po nesreči razlite kemikalije,« pove Kraševec.

Vzdrževanje ni zahtevno, saj sta običajno edini nadlogi umazanija in vodni kamen, ki ju lahko očistimo s kemičnimi čistili ali z doma narejenimi naravnimi pripravki. Če v odtok mečemo ostanke hrane, kar se sicer ne sme početi, se nam lahko nabere v ceveh, ki ga moramo zato očistiti.

Korita so lahko opremljena z različnimi dodatki. Poleg odcejalnika imajo lahko posodo za odpadke, vgrajeno desko za rezanje zelenjave, ki jo poljubno premikamo po koritu, da si pripravo hrane čim bolj olajšamo. »Nekatera imajo priložen sifon z mehanizmom, s katerim lahko z odcejalne površine mehansko upravljamo odtekanje vode. To je zelo praktično, ko želimo zapreti iztok ali spustiti vodo iz polnega korita, ne da bi si zmočili roke,« pojasni Kraševec. Pri nekaterih koritih je tesnilo dodano tudi na zunanjem spodnjem robu, kar prepreči zatekanje vode pod pult, lahko pa imajo tudi protizvočno oblogo.

Pester izbor kuhinjskih pip

Pri kuhinjski armaturi je pomembno, da je iztok dovolj visok in ustrezno vrtljiv. Poznamo dvoročne, enoročne oziroma mešalne in sodobne senzorske armature. »Obstajajo tudi različice z izvlečno prho, ki omogočajo predvsem lažje splakovanje,« pravi Željko Habulin iz podjetja Herz. Izbor armature je odvisen od naših potreb, življenjskega sloga in sloga kuhinje. Armatura mora biti všečna na pogled in hkrati uporabna. Če zgolj kuhamo kavo ali čaj, ne bomo izbrali enake, kot če pogosto peremo solato ali ročno pomivamo posodo. »Sodobne in tehnično inovativne armature omogočajo celo pripravo čaja z vrelo vodo neposredno iz pipe ali pa si iz njih natočimo kozarec sveže vode, ki je zaradi vgrajenega filtra očiščena vseh primesi,« doda Borut Kraševec.

Dvoročne armature so klasične, saj imajo za uporabo vroče in mrzle vode ločeni ročici. Pri enoročnih temperaturo in pretok vode reguliramo samo z eno roko. Pri elektronsko krmljenih je odpiranje, zapiranje in uravnavanje temperature vode povsem preprosto, običajno zgolj na dotik. Poznamo še vrtljive, pri katerih lahko med pomivanjem zavrtimo konzolo na stran, in armature z izvlečno prho, ki so primerne predvsem za pranje zelenjave.

Običajno imajo kromano zunanjo površino, ki je neporozna, lesketajoča se površina, ali pa so iz nerjavnega jekla, katerega prednost so protibakterijske lastnosti. Ponavadi so izdelane v treh različnih višinah (nizka, sred­nja in visoka), da lahko izberemo najbolj primerno glede na svoje potrebe in velikost korita.

Sodobni dodatki in varčevanje z vodo

Sodobne armature omogočajo še veliko več kot zgolj točenje vode. Martina Živković iz podjetja Grohe omeni nekaj mogočih dodatkov: »Denimo preprost sistem, ki filtrira vodo, jo ohladi na idealno temperaturo med šest in deset stopinj Celzija ter omogoča postrežbo vode kot čisto negazirano, delno gazirano ali popolnoma gazirano vodo. Z inovativno tehnologijo se kuhinjska pipa odzove na najmanjši dotik. Zgolj z rahlim dotikom lahko voda začne teči ali se ustavi, ne da bi umazali armaturo. Pipa tako ostane čista in higienska, ne glede na to, kako umazane roke imamo. Včasih smo vodo vreli v loncu ali grelniku, zdaj priteče kar iz armature. Sistem gretja lahko shrani tri do šest litrov vrele vode, v vsakem trenutku pripravljene za uporabo. Če imamo v družini otroke, pride prav otroška ključavnica, ki skoraj povsem prepreči, da bi se opekli z vodo, segreto na 100 stopinj Celzija. Če namreč želimo, da iz pipe priteče krop, moramo najprej povleči in zavrteti ročico, česar otrok ne bo znal.«

Še zlasti veliko armatur zaznamuje skrb za okolje oziroma varčevanje z vodo, saj povprečni prebivalec Evrope na dan porabi okoli 200 litrov vode. V kuhinji gre veliko vode v nič že pri pomivanju posode ali uporabi preveč agresivnih pralnih sredstev, zaradi katerih moramo posodo temeljiteje splakovati. Na ministrstvu za okolje in prostor so izračunali, da bi lahko slovenska gospodinjstva privarčevala 80.000 litrov vode na dan. Že kapljanje vode iz pokvarjene pipe lahko poveča porabo za 40 litrov na dan. Elektronske senzorske armature varčujejo z vodo tako, da v trenutku zaprejo pretok, ko umaknemo roke iz območja senzorja. Termostatske pa omogočajo konstantno temperaturo iztočene vode in varčujejo s toplo vodo. »Sodobne kuhinjske armature imajo vgrajene perlatorje z zmanjšanim pretokom na približno šest litrov na minuto. Tako imenovani eko krmilni sklopi omogočajo omejevanje temperature vode in pretoka, s čimer spet prihranimo nekaj energije,« opiše Željko Habulin. Kljub temu da omejimo pretok vode, pa to ne pomeni, da bo vodni curek tako šibek, da ne bomo mogli dobro pomiti posode, saj so armature opremljene s pršilniki, ki optimalno prerazporedijo vodni curek.