Z dvema izdelkoma ste se prebili med deset najboljših v dveh zaporednih letih. Ponavadi so v tem izboru izdelki, ki že s svojo obliko razkrivajo drugačnost v primerjavi s tekmeci. Kaj ta drugačnost pomeni pri vašem, torej pri ležišču?

Nagrad ne prejemamo zaradi dizajna, temveč bolj zaradi napredne zamisli, tehnološke dovršenosti, inovacije, torej tehnološko prelomne zamisli. Letošnjo komisijo smo prepričali s hibridnim ležiščem, vodno vzmetnico Aquaspring, pri kateri smo združili dobre lastnosti vodne postelje in vzmetnice. Trudimo se, da na pohištvenem sejmu vedno predstavimo nekaj povsem novega in drugačnega, kar je rezultat našega razmišljanja o potrebah in željah kupcev. Z njimi smo v nenehnem neposrednem stiku v našem salonu in praksa je pokazala, da je to izjemno dragocen vir informacij, tudi zamisli. Ključnega pomena pa je, da jih znaš dovolj hitro upoštevati oziroma uresničiti.

Pod izdelke sta podpisana z bratom Valentinom. Kako si delita delo? Kaj sta po izobrazbi?

Ker v našem malem podjetju nimamo posebnega oddelka za razvoj, se s tem področjem ukvarjava z bratom Tinetom. Vodna vzmetnica AquaSpring je bila moja zamisel, lani nagrajeno hibridno modularno ležišče Leticia pa Tinetovo. Končni izdelek je seveda plod skupnega razmišljanja, premlevanja in piljenja zamisli, zagotovo pa je laže, ker sva dva. H končni podobi in lastnostim naših ležišč pa v naslednjih fazah razvoja s svojimi izkušnjami prispevajo tudi drugi zaposleni in dobavitelji.

Če sprašujete po izobrazbi, sva oba iz tehnične smeri. Oba sva končala srednjo šolo za elektrotehniko, jaz sem nadaljeval študij računalništva, brat pa študij elektrotehnike, toda zaradi posla sva odnehala tik pred študijskim ciljem. Sprva sem se ukvarjal s prodajo računalniške opreme, potem pa to ni bilo več dovolj. Na razvoj v tej panogi nimaš nobenega vpliva, zato mi je bila izziv branža, v kateri še ni bilo konkurence. Odkril sem, da vodnih postelj pri nas ne prodaja še nihče.

Sprva ste zastopali postelje nemškega proizvajalca, potem pa sta se vlogi zamenjali in zdaj on prodaja vaše. V katerem trenutku ste jih prehiteli?

Da, dolga leta smo bili uvoznik vodnih postelj nemškega proizvajalca, ki pa smo mu nenehno sporočali zamisli za izboljšave in jih je v večini tudi upošteval. Potem ene od napak – predlagali smo jim, da morajo del, ki se je občasno strgal, dodatno ojačati – niso hoteli upoštevati, češ izboljšava nas stane več kot reklamacije. Toda tisto, kar je bila za njih statistika, je bila za nas velika pomanjkljivost. S kupci smo v neposrednem stiku, zato si takšnega kapitalističnega razmišljanja nismo mogli privoščiti. Če kupec plača visoko ceno, mora dobiti kakovosten izdelek. Ko nam niso hoteli ugoditi in izboljšati tega sestavnega dela, smo se leta 2005 odločili za lastno proizvodnjo, začenši z izdelavo posameznih delov, saj smo le tako zagotavljali nadzor nad kakovostjo in možnost, da težave sproti odpravimo. Edino vodna jedra še vedno naročamo v Avstriji, saj tako kakovostnih pri nas ne bi mogli izdelati. Zanimivo pa je, da se je slika po petih letih obrnila. Kljub temu da ima naš dobavitelj vodnih jeder tudi lastno proizvodnjo vodnih postelj, proda več naših kot svojih. Najbrž tudi zaradi nižje cene za primerljivo kakovost. Naša stane 2500 evrov, njihova pa 4000.

Katera od inovacij je bila prelomna v zgodovini vaših izdelkov?

Najpomembnejše so tri. Prva je bila gotovo 20-consko modularno ležišče, po meri posameznika. To poskuša ujeti telesne krivine in nekako posnema idealno, kot je vodna postelja. Kupca dobesedno izmerimo, kje ima boke, ramena oziroma upoštevamo telesne obline, potem pa z moduli, ki jih vstavimo kot sestavljanko na teh 20 točkah, uravnavamo mehke in trše dele ležišča vzdolž telesa. Druga pomembna inovacija je bilo hibridno modularno ležišče, ki omogoča paru spanje na različnih ležiščih znotraj enega, ter zadnja – vodna vzmetnica, ki je pravzaprav logično nadaljevanje hibridnega ležišča. V tujini so nad njo vsi zelo navdušeni, saj se zdi prelomna. Na področju vodnih postelj se v zadnjih dvajsetih letih ni zgodilo nič izjemnega. Z ležiščem Aquaspring, ki nekoliko ublaži glavno lastnost vodne postelje, menimo, da bomo lahko pridobivali tudi kupce, ki se za klasično vodno posteljo ne bi nikoli odločili.

Kdo pa so kupci vodnih postelj? Kako nekoga sploh prepričati, da naj svoj žepkasto vzmeteni meblo zamenja za vodno posteljo?

Z vodno posteljo je povsod po vsem svetu enako. Približno 80 odstotkov ljudi sploh noče slišati o njej in teh niti ni vredno prepričevati. To smo ugotovili že zelo zgodaj, in ker kritično maso potencialnih kupcev hitro dosežeš, smo vzporedno začeli izdelovati še klasična ležišča. V Sloveniji spi na vodni postelji približno 15.000 ljudi. Na leto nam vrnejo od dve do pet postelj, tu pa je tudi odstotek tistih, ki sčasoma ne želijo več spati na vodni postelji. Med tistimi, ki izrabijo priložnost staro za novo, jih več kot 90 odstotkov vnovič vzame vodno posteljo, drugi se odločijo za klasično ležišče.

Kaj pa stroški vzdrževanja vodne postelje? Je v njej res samo navadna voda?

Da, v vodno jedro napolnimo vodo v stanovanju, vendar jo je treba dezinficirati. Vodna postelja se vzdržuje podobno kot v bazenih, le da so kemična sredstva blažja, saj bi zaradi nenehnega stika utegnila škodovati materialu. Če vode ne bi dezinfecirali, bi se v njej razmnožili mikroorganizmi, tudi alge, ti pa ustvarijo pline, zaradi česar bi se pojavilo klokotanje. Če se to zgodi, je treba vodo izčrpati iz vodnih jeder in jo po vnovičnem polnjenju dovolj dobro razkužiti.

Kako močan je grelec in koliko elektrike porabi, saj mora biti postelja ogreta na 28 do 30 stopinj Celzija? Deluje neprenehoma kot pri bojlerju?

Če vodna postelja ne bi bila ogrevana, bi imela 22 stopinj, kar je premalo. Zato mora biti že vnaprej ogreta na temperaturo, ki jo človek sam sčasoma ustvari na običajnem ležišču. V zakonski vodni postelji sta dva grelca po 300 vatov, ki delujeta ob pomoči termostata, torej po potrebi. Ker je vodno jedro dobro izolirano z nadvložki, se vklopita le nekajkrat. Po naših meritvah grelca delujeta v zimskem času od dve do tri ure na dan, če ima soba 18 stopinj Celzija in se postelja ogreva na 28 stopinj, poleti pa od pol ure do eno uro. To pomeni med 10 in 20 evrov stroškov na leto.

Pred leti ste celo s sloni v cirkusu dokazali, da vodna postelja ne poči kar tako zlepa. Kako je nastala ta zamisel?

Zelo impulzivno. Kupci so takrat kar naprej spraševali, kaj bo, če se bo vodna postelja preluknjala. Vse prepričevanje, da je za varnost za vsak primer še notranji »bazen«, ni kaj dosti pomagalo. Potem sem se nekega dne, bilo je leta 1996, peljal mimo cirkusa Moira Orfei in se domislil, da bi to lahko dokazal s slonom. Ustavil sem in šel vprašat, koliko stane najem slona. Direktor je odgovoril, da 2000 mark na uro. Ko sem rekel, da bom povabil še novinarje, radio, televizijo, je odgovoril: če pridejo, je zastonj. Malo me je skrbelo, ali bo postelja res zdržala, zato sem pred dogodkom poklical takratnega dobavitelja vodnih jeder v ZDA. Naročil mi je, naj vlijem toplo vodo, da bo material bolj raztegljiv. Toda bilo je aprila, v cirkusu 8 stopinj Celzija in v postelji mrzla voda. Ko sta se nanjo usedla dva slona, se je jedro že napelo, zato nas je skrbelo, kaj bo, ko se bo še tretji. A za tretjo slonjo zadnjico ni bilo prostora, zato so vsi trije sloni na posteljo stopili. In je zdržala. To je bila največja in najcenejša trženjska poteza, ki je dosegla neizmerno odmevnost v vseh medijih.